Med 19. in 20. septembrom je Azerbajdžan začel obsežno vojaško ofenzivo v regiji Gorski Karabah, ki je mednarodno priznana kot del Azerbajdžana, vendar je poseljena z Armenci. Napadi so se zgodili sredi naraščajoče krize zaradi blokade te regije, znane tudi kot samooklicana »Republika Arcah« s strani Azerbajdžana, zaradi česar je na tem območju močno primanjkovalo hrane in drugih osnovnih dobrin.

Že naslednji dan po začetku ofenzive, 20. septembra, je bil ob posredovanju Rusov v Gorskem Karabahu dosežen sporazum o vzpostavitvi popolne prekinitve sovražnosti. 21. septembra so nato sledila pogajanja med predstavniki Armencev iz Gorskega Karabaha in Azerbajdžanom.

Konflikt med večinsko krščansko Armenijo in večinsko muslimanskim Azerbajdžanom sicer sega v zgodnje 20. stoletje, sedanji konflikt pa se je začel konec 80 let prejšnjega stoletja.

Konec leta 2020 je prišlo do stopnjevanja nasilja, imenovanega »druga vojna za Gorski Karabah«, ki je terjala na tisoče žrtev. Nato je bila sklenjena ohlapna prekinitev ognja, Azerbajdžan pa je razglasil zmago. Vendar se je nasilje občasno nadaljevalo, Azerbajdžan pa je bil obtožen številnih vdorov na armensko ozemlje, uničevanja krščanske kulturne dediščine in celo iztrebljanja prebivalstva.

V vsem tem dogajanju se precej premikov dogaja tudi na področju religije. Azerbajdžansko-armenski konflikt je posebej zanimiv z religioznega vidika, saj gre za boj med Armenijo, starodavno, a tako pozabljeno domovino krščanstva, ki je svoji veri ostala zvesta vse do danes; in Azerbajdžanom, muslimansko deželo.

Armenska cerkev je vedno ostala nekoliko posebna

Armenija je religiološko precej posebna, v njej namreč prevladuje Armenska apostolska cerkev, ki je narodna cerkev armenskega ljudstva. V tem smislu je podobna avtokefalnim ortodoksnim cerkvam, a je v resnici precej posebna. Pravoslavne cerkve namreč pripadajo tistim cerkvam, ki so ostale v občestvu s Katoliško cerkvijo do razkola med Vzhodom in Zahodom v 11. stoletju, Armenska cerkev pa je del »orientalnih« cerkva, ki so se ločile že v razkolu po koncilu v Kalcedonu leta 451.

Gre namreč za enega najstarejših krščanskih narodov, celo najstarejšo »uradno« krščansko državo, saj je bilo Armensko kraljestvo prvo, ki je sprejelo krščanstvo kot uradno vero, in sicer že leta 301, pod vladavino kralja Tiridata. Armence so nato osvojili Rimljani, Arabci, Perzijci, Osmani in Sovjeti. Leta 1915 jih je mladoturška vlada poskušala iztrebiti in jih pobila 1,5 milijona. Leta 1988 je v potresu umrlo okrog 50.000 Armencev, istega leta pa je izbruhnil tudi že omenjen krvavi konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom.

Gre za enega najstarejših krščanskih narodov, celo najstarejšo »uradno« krščansko državo, saj je bilo Armensko kraljestvo prvo, ki je sprejelo krščanstvo kot uradno vero, in sicer že leta 301, pod vladavino kralja Tiridata.

Zato je Armenska cerkev ostala neodvisna vso zgodovino, ki je sicer v tem primeru še posebej krvava, polna vojn in preganjanja s strani Turkov. Ob branju njihove zgodovine, posebej glede na genocid v prejšnjem stoletju, si človek resno postavi vprašanje, kako so sploh uspeli preživeti in imeti dovolj potomstva, da niso bili že nekajkrat zradirani z obličja zemlje.

Prav zato pa je Armenska cerkev ostala nekoliko posebna. Neposredno ni povezana z nobeno pravoslavno cerkvijo, ampak je tudi po nazivu ostala »apostolska«. Drži se svojih tradicij in se v zdrahe, tipične za pravoslavne cerkve, ne vpleta. Po podatkih iz leta 2012 se kar 92 odstotkov Armencev šteje za verne, kar je eden najvišjih deležev na svetu.

Armenska in Katoliška cerkev

Tako ima Armenija denimo zelo tesne odnose s Svetim sedežem in Katoliško cerkvijo, kar ne temelji le na krščanskem sistemu vrednot, ampak tudi na skupni zgodovinski in duhovni dediščini. Po zaslugi prizadevanj svetega Janeza Pavla II. so bile odpravljene tudi že omenjene teološke pregrade med Katoliško in Armensko cerkvijo, ki so se nanašale na verska vprašanja glede Kristusove narave iz 5. stoletja. Verjetno bi se s pravim pristopom dalo to delo edinosti tudi nadaljevati.

Papež Frančišek je Armenijo obiskal leta 2016 in bil tam izjemno toplo sprejet. Katoliška cerkev namreč Armensko apostolsko cerkev priznava kot dejansko apostolsko cerkev, ki veljavno obhaja zakramente. Armenskega svetnika Gregorja iz Nareka je papež razglasil celo za cerkvenega učitelja.

Armenija ima zelo tesne odnose s Svetim sedežem in Katoliško cerkvijo, kar ne temelji le na krščanskem sistemu vrednot, ampak tudi na skupni zgodovinski in duhovni dediščini.

Vsekakor je dobro, da si Armenska in Katoliška cerkev ostaneta karseda blizu. Armenci s svojim starodavnim jezikom, liturgijo in cerkvami predstavljajo izjemno vez s prvimi stoletji Cerkve. Medtem ko na zahodni strani o prvih stoletjih Cerkve in vračanju h koreninam bolj razpravljamo, imamo v Armeniji za prihodnost shranjene določene starodavne modrosti, ki smo jih na zahodu nekoliko »pometali ven« in se sedaj čudimo, ko gre kaj narobe.

V Armeniji imamo navsezadnje primer pravcate mučeniške Cerkve, ki je bila za ceno lastne krvi stoletja dolgo zadnji branik pred vdiranjem drugih ljudstev v krščanske dežele. Tudi prevzem samooklicane Republike Arcah je treba med drugim brati v tem kontekstu: Gorski Karabah je po prebivalstvu, kulturološko in versko dandanašnji kavkaška meja med krščanstvom in islamom. To je meja, ki se tudi v 21. stoletju vztrajno pomika proti severu, s tem pa je krščanstvo tam hudo ogroženo, kljub nasprotnim obljubam Azerbajdžana, in Armenci to zaradi svoje zgodovine zelo dobro vedo.

Armenska in Ruska pravoslavna cerkev

Ker pa pogajanja med Armenci in Azerbajdžanom potekajo z rusko pomočjo, je prav kakšno besedo posvetiti tudi odnosu med Armensko apostolsko in Rusko pravoslavno cerkvijo.

Ruse so Armenci vedno videli kot vzhodne kristjane in zaščitnike pred Turki in z njimi povezanimi islamskimi narodi. Hkrati pa, kakor se vidi iz njihove zgodovine, ne želijo biti nikoli podrejeni, ne civilno ne cerkveno.

Prav zaradi vere pa je odnos med Rusi in Armenci vedno nekoliko zapleten, predvsem iz sovjetskih časov, ko se je vera preganjala po vsej Sovjetski zvezi. Poleg tega so za Rusko pravoslavno cerkev so Armenci tehnično krivoverci, čeprav te napetosti tudi na račun srečevanj med verskimi voditelji izginjajo.

Karkoli si že kdo misli o ruski vlogi v našem svetu, je zgodovinsko vsekakor dejstvo, da je bila zaveza med pravoslavno-krščansko Rusijo ter najstarejšo krščansko deželo, Armenijo, bistvena za ohranitev krščanstva na Kavkazu. Kolikor je od njega sploh še ostalo. Najnovejši boji in izguba armenskega ozemlja v Gorskem Karabahu zato niso le premiki državnih meja, ampak se dogajajo tudi druge, daljnosežne spremembe, vse to ob pešanju ruske moči v tem delu sveta ter neaktivnosti mednarodne skupnosti.

Ob 161. obletnici smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška objavljamo enega od njegovih nagovorov.

Pogostokrat sem slišal, da se ljudje čudijo, kako so naši predniki zmogli toliko cerkva zgraditi in jih tako bogato okrasiti. Ali so bili bolj premožni kot mi? Sploh niso bili premožni, le potrebovali niso toliko kot mi. Hude letine jim niso prizanašale, pa klub temu niso pozabili na Boga. Spoznali so, da le malo tega, kar jim je Bog dal, njemu namenijo, kar Bogu posodijo, pa se jim bo stoterno povrnilo.

Sami so bili ubogi, skrbeli pa so za lepoto cerkva in za Božjo čast, zato jih je Bog osrečil – in le dvojega je treba, da se veliko lepega in dobrega zgotovi: goreče srce Božje ljubezni in združena moč. Tako kot male mravlje nesejo dragega kadila in drobne čebele žlahtnega medu in voska, tudi farani po malem veliko dobrega naredijo, če so enotni in dobrosrčni.

A vedite: fara ni poštena, čeprav ima še tako lepe cerkve in velike zvonove, če nima poštenih ljudi. Kakšni so bili naši predniki? Jezus pravi, da jih bomo spoznali po njihovem sadežu. Poznal sem veliko starih mož, ki so veljali za poštenjake – bili so pravični kristjani, pridni kmetje, pokorni Bogu in svoji gosposki. Niso sicer toliko znali in vedeli kot mi danes, zato pa so bili mož beseda in so se greha bolj bali kot ognja.

Svoje otroke so vzgajali v Božjem strahu, zapustili pa so jim poštenje in dobro srce, kar je najboljša dota. Dobro (to je) po krščansko vzgojeni otroci so krona poštenih staršev, slava in žlahtne rože svojega rojstnega kraja in fare.«

Čeprav je marsikje na tujem prepoved telefonov v šolah na nacionalni ravni vse pogostejša praksa, pri nas te rešitve kljub predlogu strokovnjaka niso podprli ne na šolskem ministrstvu ne na Zavodu za šolstvo. Kljub temu se tudi pri nas nekatere šole odločajo za ta korak, večinoma pa velja nekakšna splošna prepoved uporabe telefonov med poukom.

V razvitem svetu na podlagi opravljenih raziskav pametne telefone in druge digitalne naprave pospešeno umikajo iz šolskega okolja, saj povzročajo kognitivno nazadovanje učencev ter manjšo sposobnost za učenje.

Slovenski strokovnjak dr. Sebastjan Kristovič njihov učinek na otroške možgane primerja s trdimi drogami, eden vodilnih svetovnih strokovnjakov na področju raziskav vpliva digitalnih naprav na razvoj možganov, nemški psihiater dr. Manfred Spitzer, pa je prepričan, da bi otrokom do vsaj 14. leta morali prepovedati uporabo pametnih telefonov.

Unesco za globalno prepoved mobilnih telefonov v šolah, ker je njihova raba v šolah pretirana in negativno vpliva na učenje

Pametne telefone so že pred leti na nacionalni ravni prepovedali v Franciji, regulacijo, ki prepoveduje telefone v šolah, so nedavno sprejeli na Nizozemskem in Finskem. Tudi pri naših južnih sosedih je zagrebški Institut za družbene raziskave nedavno izvedel anketo, ki je pokazala, da bi več kot 85 odstotkov osnovnošolskih učiteljev podprlo prepoved uporabe mobilnih telefonov v šolah. Prepoved podpira tudi približno polovica učencev petih razredov in tretjina učencev sedmih razredov. Rezultate so razumeli tudi v smislu, da je uporaba mobilnih telefonov v hrvaški osnovnošolski vzgoji in izobraževanju očitno neprimerna.

Poleti je tudi Unesco pozval h globalni prepovedi mobilnih telefonov v šolah. Po njihovi oceni je namreč raba pametnih telefonov v šolah pretirana ter negativno vpliva na učenje. Želijo si, da bi otroci znali živeti s tehnologijo in brez nje, ter verjamejo, da tehnologija v učilnicah ne bi smela nadomestiti osebnega poučevanja.

Kako je pri nas?

Predvsem na podlagi lastnih izkušenj so tudi v Sloveniji uporabo telefonov delno (med poukom) ali v celoti (ves čas na ozemlju šolskega prostora) prepovedali na številnih šolah, ponekod že pred leti, marsikje pa tudi z letošnjim šolskim letom. Ena takšnih je tudi OŠ Tabor Logatec, kjer so imeli otroci že več kot desetletje omejene možnosti uporabe telefonov v šolskem prostoru.  

»Za tak ukrep smo se odločili, ker se je pojavljala zloraba teh naprav, in sicer najpogosteje nedovoljeno slikanje sošolcev in tudi učiteljev v različnih situacijah npr. pri ustnem ocenjevanju znanja itd. V letošnji prenovi dokumentov smo dodali samo še druge pametne naprave,« je za Domovino pojasnil ravnatelj Jure Kramar.

Po novem lahko učenci te naprave uporabljajo izključno z dovoljenjem učitelja. V primeru kršitev učenca najprej opozorijo, ob ponovni kršitvi pravil pa mu telefon vzamejo in počaka v šolskem sefu, razrednik pa se s starši pogovori, kdaj se otroku telefon vrne. »Večina staršev se strinja, da telefon tudi več kot tri dni ostane v sefu,« pravi ravnatelj. Na tem področju na šoli že več let niso imeli težav s starši, upajo, da bo tako tudi v prihodnje.

Kljub temu pa imajo tudi situacije, ko učitelji dovolijo uporabo telefonov v namene izobraževanja. »Takrat se tudi pogovorijo o prednostih novodobnih naprav in pripomočkov in jih ustrezno uporabijo pri pouku,« je še dejal.

Že v preteklosti so s šol sicer prihajale pobude, da bi se to področje uredilo na nacionalni ravni in bi obstajale smernice, kje, kdaj in do katere starosti uporabo teh naprav prepovedati. Trenutno se s temi vprašanji sooča vsaka šola posebej, ministrstvo pa kljub škodi za vse mlade, na katero opozarja stroka, vztraja pri stališču, da je to področje v domeni in avtonomiji vsake šole posebej.

Na Švedskem od uvedbe tablic v vrtcih sedaj povratek k prepovedi digitalnih tehnologij do vstopa v šolo in vračanje k branju tiskanih knjig ter pisanju »na roke«

Precej širše od le prepovedi uporabe pametnih telefonov in ur pa so k izobraževanju z letošnjim šolskim letom pristopili na Švedskem. Odločili so se, da se bodo od hiperdigitaliziranega pristopa k izobraževanju, vključno z uvedbo tabličnih računalnikov v vrtcih, sedaj vrnili na tradicionalne oblike poučevanja. Otroci so namreč ob uporabi sodobnih tehnologij nazadovali pri spretnosti branja in pisanja. Tako sedaj napovedujejo ukinitev digitalnega učenja za otroke, mlajše od šest let.

Švedski inštitut Karolinska opozarja, da je vpliv digitalnih tehnologij na znanje negativen: »Obstajajo jasni znanstveni dokazi, da digitalna orodja slabijo učenje učencev, namesto da bi ga izboljšala.«

Pouk z digitalnimi vsebinami manj dolgočasen in zabavnejši, a tudi razumljen kot manj resen

Raziskava Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih kaže, da je v slovenskih šolah raba telefonov praviloma prepovedana, razen med odmori. V anketi le majhen delež učencev pravi, da so jim telefoni dovoljeni med odmori (12 %) in desetina, da so telefoni dovoljeni med poukom.

Dobri tretjini šola nudi dostop do računalniških naprav, ki jih doma nimajo, dobra petina (22 %) pa jih ocenjuje, da jih učitelji k uporabi digitalnih tehnologij spodbujajo.

Največji del osnovnošolcev je v anketi dejal, da so mediji in tehnologije v šolah prisotni predvsem pri urah nadomeščanja in tik pred počitnicami, je pa okrog petina odgovorila, da tovrstne tehnologije v pri pouku niso nikoli prisotne, desetina pa, da so vedno oz. skoraj vedno vključene v redni pouk.

Sicer pa osnovnošolci pouk, v katerega so vključene digitalne vsebine, vidijo kot manj dolgočasnejšega (65 %) in bolj zabavnega (63 %). Pravijo, da na ta način pouku lažje sledijo (46 %) in se čutijo bolj povezani z učitelji in sošolci (41 %). Najpogosteje sicer učenci med poukom spremljajo video gradiva, povezana s snovjo. Hkrati so raziskovalci opozorili tudi na vtis, da tak pouk osnovnošolci dojemajo kot »manj resnega«.

Hkrati pa je precejšen tudi delež tistih, ki jim do takšnega pouka ni. Četrtina osnovnošolcev tako v takšnem pouku ne vidi nič posebnega, slaba četrtina pa ga vidi kot motečega.

Na RTV Slovenija je po odločitvi Ustavnega sodišča, da se izvajanje zakona o RTV več ne zadržuje, čeprav o njegovi morebitni neustavnosti še ni presodilo, prišlo do ogromno kadrovskih menjav. Ne samo na vodilnih položajih, s funkcij se bodo morali posloviti tudi uredniki in voditelji oddaj, npr. Martin Nahtigal, Jaka Elikan, Valentina Plaskan in Luka Svetina.

Trije evropski poslanci, Milan Zver, Romana Tomc in Franc Bogovič, so zato na Evropsko komisijo glede dogajanja na RTV naslovili prednostno poslansko vprašanje. Med njimi pa ni Ljudmile Novak. Z ogorčenjem so se oglasile tudi civilnodružbene organizacije.

Evropski poslanec Milan Zver je skupaj s kolegoma Romano Tomc in Francem Bogovičem na Evropsko komisijo naslovil prednostno poslansko vprašanje. Od Evropske komisije poslanci zahtevajo, da se opredeli do politične kadrovske čistke na RTV Slovenija. Omenjeni poslanci so sicer včeraj poslali še eno vprašanje, in sicer glede zamolčanja pomembnih informacij o RTV v poročilu vladavine prava, o čemer smo pisali v članku Na odboru za kulturo so se levi aktivisti trepljali po ramenih o uspešni »depolitizaciji« ob poročilu o stanju pravne države na področju medijev.

Med poslanci, ki so pisali Evropski komisiji, sicer ni Ljudmile Novak. Zakaj se jim ni pridružila in kakšno je njeno stališče do dogajanja na RTV, smo jo sicer vprašali, ampak nam do sedaj še ni odgovorila.

Kot je na družbenem omrežju X zapisal Zver, so kadrovske čistke na javnem zavodu »skrb vzbujajoče«. Poslanci so v prednostnem vprašanju zapisali, da so bili na RTV Slovenija iz svojih funkcij odstranjeni vsi, ki ideološko niso blizu ekstremni levici oziroma aktualni oblasti.

V imenu »depolitizacije« so bili v zadnjem času odstranjeni generalni direktor RTV Andrej Grah Whatmough, direktor TV Uroš Urbanija, odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, ki je sicer, vsaj uradno, odstopila sama, ter cela vrsta urednikov, npr. v. d. urednika portala MMC Igor Pirkovič in odgovorni urednik dnevno-informativnega programa na 2. programu, Rajko Gerič, urednik notranjepolitične redakcije Martin Nahtigal, odstranjuje pa se tudi voditelje dnevno-informativnih oddaj.

Kot smo že poročali, Dnevnika npr. ne bo več vodila Valentina Plaskan, Luka Svetina pa ne več Odmevov.

Mesto vršilke dolžnosti urednice informativnega programa Televizije Slovenija do imenovanja novega odgovornega urednika opravlja donedavna dopisnica iz Nemčije, Polona Fijavž.

Kaj pišejo Evropski komisiji

V obrazložitvi so evropski poslanci Evropski komisiji zapisali, da se ukinjajo oddaje, ki kritično obravnavajo delo aktualne vlade, napoveduje pa se tudi ukinitev oddaj, v katerih se razkrivajo zločini totalitarnih režimov, predvsem komunizma. Problematično je to tudi v luči dejstva, da se Evropska komisija z evropskim aktom o svobodi medijev prizadeva za pluralizacijo, demokratizacijo in omogočanje delovanja medijev brez političnega vmešavanja.

Poslance zanima, ali bo Evropska komisija pridobila informacije o dogajanju na RTV Slovenija, kjer se, kot so zapisali, kot merilo ustreznosti za zasedbo uredniških in drugih položajev izpostavlja predvsem podpora aktualni oblasti, s katerimi ukrepi bo Evropska komisija zagotovila pluralnost in neodvisnost v nacionalnih javnih zavodih v posameznih državah članicah ter na kakšen način bo Evropska komisija spremljala ukrepe za zaščito uredniške neodvisnosti.

Kot je opozoril nekdanji urednik Siola, Peter Jančič, bi si lahko razlagali, da so zamenjave na RTV Slovenija protizakonite, saj odločitve odgovornega urednika izvaja oseba, ki ni bila izvoljena na zakonit način:

Utemeljitev za kršenje zakona o medijih, ko odločitve odgovornega urednika sprejema oseba, ki ni bila izvoljena na zakonit način. Po vršilcu dolžnosti direktorja TVS mimo zakona, smo dobili še vršilko dolžnosti odgovorne urednice mimo zakona. Na javni RTVS. https://t.co/OPogNji0Oj pic.twitter.com/PWQBqz4LsU

— peter jancic (@peterjancic) September 22, 2023

Sramotno je, da javni zavod RTV Slovenija, klone v servilno podložništvo politiki

Na kadrovske čistke so se odzvali predstavniki štirih civilnodružbenih organizacij, Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave. Kot je poudaril predstavnik slednje, prof. dr. Janez Juhant, protestirajo zoper politični kadrovski cunami, s katerim se izničujejo še zadnje sledi pluralnosti javnega zavoda, ki bi moral biti v službi vseh Slovencev.

Poudarili so še, da izrazi sovraštva in izločanja, ki jih objavljajo na družbenih omrežjih, napovedujejo nadaljnjo agresijo. Ogrožene so oddaje, kot so npr. Arena (katera sicer ostaja, a v močno spremenjeni obliki), Intervju, Utrip in Pričevalci, kjer smo, po besedah podpisanih, lahko spremljali profesionalno artikulirane, strpne, informativne in privlačne predstavitve slovenske zgodovinske in politične stvarnosti.

Javni zavod mora omogočati, da njegove oddaje izražajo raznolike svetovne nazore, politična prepričanja in kulturne potrebe raznih krogov slovenskega prebivalstva, so zapisali. Protestirajo, da si novo vodstvo zavoda prizadeva za prav nasprotno in zatira še zadnje ostanke pluralnosti. 

»Neprofesionalno in sramotno je, da javni zavod RTV klone v servilno podložništvo politiki. Svet zavoda še nikoli od leta 1990 ni bil sestavljen tako politično in enoumno,« so zapisali predstavniki civilne družbe. Izražajo tudi polno razumevanje do čedalje glasnejših pobud glede neplačevanja obveznega RTV prispevka.

Nova, apolitična, Svobodna oblast na nacionalki, bo skinila vse, ki jim niso všeč, ki jim oni zavidajo, ki razmišljajo drugače od njih in predvsem z lastno glavo, ne pa s polno ritjo. Tako oni vidijo pluralizem in javni RTV servis. Zapomnite si, RTV bo samo še prej šla v maloro.

— Aljuš Pertinač (@Pertinacal) September 22, 2023

Mene zanima, kdaj bo na obisk prišla Vera Jourova, kaj bo o tem v naslednjem poročilu zapisala Dunja Mijatović, kdaj bo Evropski parlament sprejel obsodbo tega dogajanja? https://t.co/Z8lqdwOLcQ

— Borut Rončević (@BorutRoncevic) September 22, 2023

Ampak res, kaj točno je narobe z @VPlaskan, da ne more več vodit Dnevnika? Lahko kdo pojasni, kaj je storila narobe? Razen tega, da so ji "napačni/ne naši" zaupali vodenje te oddaje? https://t.co/9wToKCv42j

— Novica Mihajlović (@NovicaMihajlo) September 22, 2023

O čistkah na RTV smo govorili tudi v včerajšnjem Odmevu tedna:

"Vsekakor je ta čistka brutalna. Mislim, da bi to morali tudi internacionalizirat, opozorit tudi evropsko javnost, kaj se dogaja. Ker to je sedaj popolnoma šlo v nič, nobene demokracije več."

Odmev tedna s @Permaister in @TinoMamic
👇https://t.co/Q3OUR0nfEU pic.twitter.com/59epYqFoEh

— Domovina (@Domovina_je) September 23, 2023