Končno se mi je posvetilo, kaj pomeni otroku postaviti mejo

Vir: Shutterstock

Še preden sem postala mama, sem nekega dne poslušala radijsko oddajo, v kateri so govorili o postavljanju meja. Takrat sem se spraševala, zakaj je treba toliko o tem razpredati … Nekako sem predvidevala, da starši preprosto “vedo,” kaj ob določeni situaciji otroku povedati, da bo prenehal z nekim neprimernim početjem.

Da temu ni tako, sem ugotovila precej hitro, ko sem tudi sama čez nekaj let stopila v starševske vode. Nekega dne, brez posebnega iskanja, pa sem med “brezveznim” skrolanjem po Instagramu naletela na 1 minuto dolg video priznane ameriške klinične psihologinje dr. Becky Kennedy, ki me je že v prvem stavku popolnoma prevzela in sem video morala prevrteti vsaj dvakrat, da sem razumela, v čem je bistvo postavljanja meja. Fantastična razlaga, za katero mi je žal, da je nisem poznala že prej.

Zgodba velikega preobrata

Dr. Becky, ki jo je revija Times oklicala za “starševsko šepetalko tisočletja,” v začetku videa poda glavno definicijo postavljanja meja: “Meje so tisto, kar nekomu povemo, da bomo storili, drugi pa ob tem ne stori ničesar.”

Strokovnjakinja za vzgojo kot primer poda zgodbo svojega dveletnega sina, ki je ob vsakem vstopu v dvigalo želel pritisniti na vse gumbe. Becky pripoveduje, kako je sina vsakič opozarjala, naj tega ne dela. “Da ne boš pritisnil na gumbe, niti si ne predstavljaj, da se jih boš dotaknil,” mu je govorila. In kaj se je zgodilo? Sin je ob vstopu v dvigalo seveda takoj začel pritiskati na vse gumbe.

Sama pri sebi si je mislila: “Nikoli me ne posluša. Vedno naredi po svoje.” V tistem trenutku pa se ji je posvetilo, da ni težava v tem, da je sin ne posluša, ampak da mu ona mej niti ne postavlja. “Nisem mu jaz postavljala meja, ampak sem mu zgolj povedala, česa naj on ne počne.

Od otroka ne zahtevamo, da je z mejo zadovoljen ali da se z njo strinja. Preprosto mu povemo, kaj bomo storili MI. In to je to.

Ko se v videu ponovno vrne k definiciji postavljanja meja, nam pove, da bi morala od sina zahtevati, da ne stori ničesar. Kaj je torej storila naslednjič? Ko sta s sinom ponovno čakala na dvigalo, se je Becky ob odprtju vrat postavila pred gumbe in mu ni dovolila, da se jih dotakne. Postavila je fizično mejo. Mejo je postavila ona in od sina zahtevala, da ne stori ničesar. Ob tem še pove, da je ob postavljanju meja pomemben tudi ton našega glasu in da smo jasni, mirni in odločni. Od otroka tudi ne zahtevamo, da je z mejo zadovoljen ali da se z njo strinja. Preprosto mu povemo, kaj bomo storili MI in dodajmo kratko pojasnilo. In to je to.

Kako isti princip uveljaviti v bolj zapletenih situacijah?

Ob postavljanju meja je pomemben tudi ton našega glasu in da smo jasni, mirni in odločni.

• Otrok noče ugasniti risanke. In kaj ponavadi storimo mi starši? Zahtevamo, naj otroci nekaj naredijo: “Rekla sem ti, ugasni televizor. Kje imaš daljinec? Daj mi daljinec! Zakaj mi ne daš daljinca?,” smo nejevoljni. In potem se še razjezimo: “Pozabi, do konca tedna ne bomo gledali nič risank.” Naša naloga pa je bila, da bi že v začetku postavili mejo: vzeli daljinec in povedali, da je čas na zaslonih potekel in nato sami ugasnili TV.
• Otrok je na pametnem telefonu še pred dogovorjeno uro. Kaj ponavadi storimo starši? “Hej! Dol s telefona! Saj poznaš pravilo – pred 16. uro ne smeš uporabljati telefona!” (Razburjen ton, razdraženost, ker otrok ni poslušen, ne ve, kako bi prenesel sporočilo.) In kaj bi morali storiti? “Zdaj ni čas za telefon. Vemo, da je čas pred zaslonom precej zasvojljiv, zato v naši družini ne prižgemo telefona, kadarkoli se nam zahoče. Dal ga bo na stran, dokler ne bo čas za tvoj zaslon.” (Umirjen ton, starš se počuti odgovornega.)
• Otrok na cesti noče starša prijeti za roko. Kaj ponavadi storimo? “Hej, ne, ne, ne! Ko sva na parkirišču/prehodu za pešce, me moraš držati za roko! Hej, stop! Primi me za roko!,” ponavadi kričimo. In kako bi lahko povedali drugače? “Na parkiriščih in pri prečkanju ceste te mora mamica držati na varnem. Držala te bom za roko ali pa te bom vzela v naročje. Kaj boš izbral?” (Če zavrne katero koli možnost, mu povemo: “Dobro, nosila te bom.”)
• Otroci se prepirajo. Kako starši ponavadi rešujemo takšno situacijo: “Nehajte se prepirati! Vedno se prepirate! Prenehajte že!” (Starš poskuša ustaviti udarjanje in zahteva, da se otroci obvladujejo v trenutku, ko še menijo, da so upravičeni, da še naprej žalijo in kričijo). In kaj bi delovalo? “Dobro, gresta narazen. Ne bom vama dovolil, da bi drug drugega tako poškodovala. Z vsakim od vaju se bom pogovoril o tem, kaj se je zgodilo, ko se bomo vsi umirili.”

Včasih se je treba malo potruditi, da spremenimo način postavljanja meja – lahko se zdi, da je to cela miselna telovadba! Vendar je vredno poskusiti. Če povemo, kaj bomo storili, in ne, česa naš otrok ne sme storiti, je to veliko bolj samozavesten način določanja meje. Otroka ne prosimo, naj nekaj preneha, temveč mu povemo, kje je meja. Na koncu to ustvarja varnost za naše otroke, ki se počutijo varneje, če vedo, da imamo starši stvari pod kontrolo.

Seveda naši otroci ne bodo zadovoljni ali navdušeni nad temi mejami, vendar, kot pravi Kennedyeva: “Naši otroci ne smejo narekovati naših meja in mi ne smemo narekovati njihovih občutkov“. Otroci se lahko čustveno odzovejo na omejitev. Navsezadnje je postavljanje meja naša naloga in to počnemo, ker jih imamo radi.

Viri: Instagram/drbeckyatgoodinside, parentingplace.nz