Primer Rupnik: bi se brez pritiska javnosti sploh kaj premaknilo?

Foto: zajem zaslona

Zdi se, da je primer Rupnik obstal. Sicer naj bi tekel postopek pred cerkvenim sodiščem, a to izgleda tako, da vsakih nekaj mesecev nekaj malega premaknejo. Oktobra lani naj bi določili sodnike. Postopki pred cerkvenim sodiščem niso javni in to gotovo z razlogom. A bi bilo dobro, da bi cerkev dajala vsaj vtis, da se nekaj vsaj približno premika.

Število oseb, ki Rupnika obtožujejo zlorab, se je skozi leta povečevalo. Sprva se je govorilo o devetih nekdanjih redovnicah iz skupnosti Loyola, pozneje o okoli dvajsetih oziroma več kot dvajsetih ženskah. Ameriški arhiv BishopAccountability, ki dokumentira primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, danes navaja najmanj 24 oseb, predvsem redovnic oziroma nekdanjih redovnic.

Pritisk javnosti, ki ne dovoli, da primer utihne

Če ne bi bilo zunanjega, medijskega pritiska in pogumnih ljudi, ki ne glede na vse, dajejo prostor in glas žrtvam, bi tudi ta primer sčasoma utonil v pozabo. Pred kratkim smo si tako lahko v Cankarjevem domu ogledali dokumentarec Nune proti Vatikanu, ki je razkril grozljivo zgodbo manipulacij in duhovnih, fizičnih ter spolnih zlorab. Prav tako je razkril še eno zlorabo, s katero se večinoma soočijo vse žrtve, ki se odločijo prijaviti storilca. Zlorabo, ki jo po razkritju doživijo s strani sistema. Večletno prikrivanje informacij o tem, na kateri točki je njihov primer. Neenako obravnavo žrtve in storilca. Ignoranco. Prepočasne postopke. Blatenje svojega dobrega imena.

Pomembno je, da stvari v javnosti ne potihnejo. Da ostanejo v zavesti. Kajti prav to je orodje sistema, ki je žal še vedno bolj na strani storilca kot na strani žrtve. Dolgoletni in ne transparentni postopki, ki vsaki nadaljnji žrtvi sporočajo: Če si pametna, ne hodi po tej poti in si ne povzročaj še dodatne bolečine.

Odmeven podkast nemškega radia

Nemški radio Deutschlandradio je ta teden objavil prve dele dokumentarnega podkasta “Heilsverbrechen” (Zločini odrešenja). V njem bo v šestih delih predstavil zgodbe redovnic, ki jih je Rupnik zlorabil in njihovo kalvarijo, ki se s prijavo cerkvenim oblastem nikakor ni končala. Pri ustvarjanju oddaje so si pomagali tudi z italijansko knjigo ‘Stupri sacri’ [prev. Sveta posilstva] odvetnice Laure Sgrò, ki zastopa več domnevnih žrtev in v knjigi prinaša zgodbe Glorie, Mirjam, Pie, Samuelle in drugih redovnic, ki so spregovorile o zlorabah.

Tako knjiga kot podkast odlično zajameta tisto, kar je v primeru Rupnik tako težko ubesediti: kako se nasilje lahko skrije za zidove samostanov, kako si nadene jezik vere in kako lahko duhovno vodstvo postane prostor manipulacije, podreditve in popolnega zloma človekove notranje svobode.

Kot je v knjigi povedala Klara, še ena od njegovih žrtev: Želela je postati laiška misijonarka, a Rupnik ji je postavil ultimat: “Če se ne odločiš za Skupnost Loyola, se ne odločiš za Kristusa.” Zaupala je Rupniku, ker je verjela, da on ‘ve bolje’ od nje same. A niti malo ni slutila, da je bil ta trenutek njene privolitve šele začetek dvanajstih let, v katerih jo je Rupnik imel v popolni oblasti, tudi spolni.

Zgoraj omenjeni podkast primera Rupnik ne predstavi zgolj kot primera spolnih zlorab. Predstavi ga kot sistem zlorabe moči. Kot okolje, v katerem so bile redovnice v popolni odvisnosti: dale so zaobljube, niso imele lastnega dohodka, skupnost pa je bila njihov dom, njihovo delo, njihovo duhovno okolje in pogosto tudi edini socialni prostor. Z željo po globokem duhovnem življenju so vstopile v skupnost in se ji podredile, v zameno pa so dobile masko duhovnosti, za katero so bile skrite duhovne, fizične, psihične in spolne zlorabe. Ko so iskale izhod, niso zapuščale samo človeka, ki jih je zlorabljal, ampak celoten svet, v katerem so živele.

V podkastu je predstavljenih več konkretnih opisov zlorab. Med najbolj pretresljivimi so pričevanja o prisili v oralni spolni odnos, o zahtevi po spolnem odnosu v troje z drugo redovnico ter o tem, da naj bi Rupnik takšna dejanja utemeljeval s teološkim jezikom in celo s simboliko Svete Trojice. Pričevanja govorijo tudi o fizičnem nasilju, med drugim o zlomljenem prstu, kar kaže, da ni šlo le za spolno zlorabo, ampak za širši sistem nadzora, poniževanja in nasilja.

Primer Rupnik je ogledalo, v katerega se mora pogledati cerkev

Ne gre samo za vprašanje, kaj je storil en duhovnik, umetnik in nekdanji jezuit. Gre za vprašanje, kako dolgo je lahko tak človek rasel, ustvarjal, predaval, duhovno vodil in ostajal zaščiten. Gre za vprašanje, kdo vse je vedel. Kdo ni želel vedeti. Kdo je molčal. Kdo je žrtvam verjel šele takrat, ko so postale medijsko vidne.

Zato so dokumentarci, knjige, podkasti in pričevanja tako pomembni. Ne zato, ker bi mediji smeli nadomestiti sodišče. Ampak zato, ker brez javnosti postopkov pogosto sploh ne bi bilo. V primeru Rupnik se zdi, da so se ključni premiki zgodili šele po pritisku žrtev, novinarjev, odvetnikov in tistih, ki niso dovolili, da zgodba potihne. Če bi bilo odvisno samo od notranjih cerkvenih poti, bi bila ta zgodba morda že zdavnaj pokopana pod lepimi mozaiki, previdnimi izjavami in besedami o potrpežljivosti.