Pogumne ženske, ki rušijo obzidje molka – ganljiv dokumentarec Nune proti Vatikanu

Vir: Iskreni/Na sliki: Gloria Branciani in Mirjam Kovač

Pretekli vikend se je v sklopu 28. Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani predvajal dokumentarni film Nune proti Vatikanu. Gre za 90-minutni dokumentarec v režiji Italijanke Lorene Luciani, ki v ospredje postavi zgodbo Glorie Branciani, ki je bila žrtev psihične, duhovne in spolne zlorabe s strani duhovnika in umetnika Marka Rupnika.

Poleg Glorie spoznamo še druge žrtve, ki nam orišejo nevidno situacijo redovnic, ki so v zaprtih strukturah skupnosti pogosto brez možnosti, da bi o zlorabah spregovorile ali poiskale pomoč. Če pa že povedo, pa so odzivi takšni, kot jih je povedala ena izmed njih: “Če si katoličanka, zakaj govoriš o teh stvareh? Ali želiš uničiti Cerkev?”

V dokumentarcu spoznamo še druge močne ženske – Glorijino prijateljico in podpornico Mirjam Kovač, novinarko Federica Tourn, odvetnico Laura Sgro’ ter druge, ki so se podale na skupno pot, da bi Cerkev prenehala sistematično ščititi storilce in da ženske – še posebej redovnice – ne bi več ostajale v boleči tišini preteklih zlorab.

Zgodba Glorie in drugih

V filmu najprej spoznamo Glorio kot mlado dekle, ki je želelo svoje življenje posvetiti Bogu. Vpisala se je na študij medicine, saj je sanjala, da bi postala zdravnica in nekoč delovala kot misijonarka. Njena običajna mladost se spremeni, ko ji neka redovnica predlaga srečanje z jezuitskim duhovnikom in umetnikom Markom Rupnikom. To je bilo leta 1985.

Po Glorijinem pričevanju je Rupnik postopoma vstopil v njen psihološki in duhovni svet, izkoristil njene negotovosti ter v duhovno spremljanje vnašal senzualnost in telesnost. Svetopisemske odlomke je jemal iz konteksta, da bi upravičil svoje spolne zahteve, in jo prepričeval, da brez popolne poslušnosti njemu ne bo mogla duhovno rasti. “Živela sem v strahu, da se ne bi zmotila”, pripoveduje Gloria. Film jasno prikazuje, kako je Rupnik žrtve manipuliral in poniževal: “Nič nisi vredna! Si uboga reva! Tu se konča tvoja poklicanost!” In Gloria ni bila edina, ki je te krutosti morala poslušati.

Klara, druga protagonistka, pripoveduje: “Ko sem se mu je uprla, me je izločil in tako sem postala redovnica ‘tretje klase’.” Film po delčkih razkriva strategije, s katerimi je Rupnik žrtve navezoval nase, in če mu niso bile poslušne, jih je “odrezal”.

Pri tem pa niso duševno trpele le one, temveč tudi njihove družine. Ganljiv je prizor, v katerem Glorijini najožji sorodniki s solzami v očeh pripovedujejo, kako je bila zaradi tega uničena celotna družina, ne samo Gloria.

Rupnik kot zvezda katoliškega sveta

Dokumentarec ne prikazuje le zlorab, temveč tudi Rupnikovo drugo plat – takšno, ki jo je prikazoval v javnosti. V devetdesetih je postal ena najprepoznavnejših osebnosti katoliškega sveta. Mnogi so ga imeli za nekakšnega “Michelangela” časa pontifikata Janeza Pavla II.

Njegovi mozaiki so začeli krasiti cerkve in svetišča po vsem svetu. Ob gledanju arhivskih intervjujev, v katerih Marko Rupnik pojasnjuje svoje duhovništvo in umetnost, vidimo, kako sta ta dva vidika pri njem intimno povezana: “Sem duhovnik, ker sem umetnik, in sem umetnik, ker sem duhovnik”, pove.

A njegove interpretacije svetih odnosov (tako znotraj Svete Trojice, kot odnosa med možem in ženo) so bile povsem izmaličene. Občinstvo med filmom večkrat dobesedno obnemi, ko sliši, kako je v določene teološke nauke vpletal senzualnost. Še bolj presunljivo pa je bilo slišati, da so njegova sakralna umetniška dela nastajala v času, ko je zlorabljal.

Tišina institucij

Posebej pretresljiv del filma raziskuje, kdo je za zlorabe vedel. Po Glorijinem pričevanju je bila z njimi seznanjeno vodstvo Skupnosti Loyola, katere članica je bila Gloria in katere soustanovitelj je bil tudi Marko Rupnik. Z zlorabami sta bila informirana tudi takratni ljubljanski nadškof in Rupnikov duhovni vodja, kasnejši kardinal. Film razkriva šokantna dejanja teh nadrejenih in celo trditve, da so bila nekatera pisma sežgana, da ne bi za njimi ostale sledi.

Film seveda prikazuje tudi odnos Vatikana do njihove prijave in bitko za pravično sojenje, na katerega po petih letih še vedno čakajo.

Preplet strokovnjakov

V filmu nastopijo tudi razni strokovnjaki svetovnega profila, ki pojasnjujejo, zakaj do takšnega početja znotraj Cerkve še vedno prihaja. Med njimi spregovori jezuitski teolog Hans Zollner, ki opozori na paradoks delovanja Cerkve: pogosto jo dojemamo kot monolitno institucijo, ki je toga in polna pravil, v resnici pa je zelo neenotna in kaotična. Posamezniki delujejo vsak po svoje in še tega, česar bi se morali držati, se ne držijo, pove Zollner.

Delo novinarjev

Potek primera Marko Rupnik spremljamo tudi skozi delo novinarjev, ki so poročali o zgodbi. Dokumentarec pogosto prikazuje izseke iz novic, časopisov in televizijskih oddaj, kjer so novinarji kritično komentirali počasno in netransparentno delovanje Cerkve. Novinarka Federica Tourn se celo odpravi v eno od italijanskih župnij, kjer kljub razkritjem škandala še vedno blagoslavljajo novonastale Rupnikove mozaike in ne verjamejo, da so obtožbe resnične.

Lepota solidarnosti

Kljub težki temi film ni brez svetlih trenutkov. Med pričevanji so vpleteni tudi prizori narave, ptičjega petja in tihih trenutkov, ki gledalcu omogočijo predah. Glasba dodaja dramatičnost, vendar ne v pretirani obliki.

Najlepše pa je v filmu videti moč odnosov med ženskami. Vidimo Glorio in njeno nekdanjo so-sestro ter danes prijateljico in podpornico Mirjam, novinarko Federico, odvetnico Lauro in druge so-trudnice v boji proti zlorabam. Dokumentarec pokaže, kaj se lahko zgodi, ko se ženske povežejo, ko premagajo strah in postanejo notranje svobodne: lahko spremenijo tok zgodovine.

To se najlepše vidi pri Gloriji. Kljub bolečim izkušnjam govori mirno in dostojanstveno. V njenem pričevanju ni želje po maščevanju ali poniževanju. Želi predvsem povedati svojo zgodbo, da bi se v njej morda prepoznale tudi druge žrtve in dobile pogum, da spregovorijo.

Nenavadno občinstvo

Za konec bi omenila še raznoliko občinstvo, ki se je v petek zvečer zbralo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma: v isti dvorani so sedeli levi politiki, feministke, ateisti, ljudje iz alternativne scene, duhovniki, redovnice, žrtve in njihovi sorodniki, prijatelji, podporniki. Redko je mogoče na enem mestu srečati tako raznolike ljudi.

In ne glede na politične ali ideološke razlike se lahko ljudje srečamo v skupni želji: da se resnica razkrije, da imajo žrtve možnost, da so slišane in da je pravici zadoščeno.

Dokumentarec ni le zgodba o žrtvah, temveč opomnik, kako pomembno je poslušati in zaščititi tiste, ki nimajo glasu. Priporočam ga vsem, ki želijo razumeti moč institucij in pogum posameznic.