Bil-a sem nezahteven otrok

Foto: Canva

“Bila sem nezahteven otrok. Priden otrok. Prilagodljiv otrok. Nikoli nisem povzročala težav. Nisem jokala. Nisem izražala svojih potreb, še manj svojih želja. Vedno sem pazila, da z mano niso imeli problemov.”

Morda si bila tudi ti ena izmed njih. Morda si bil tudi ti eden izmed njih. Tisti zrel, tih, odgovoren in samostojen otrok, ki ni zahteval veliko pozornosti, ki ni imel veliko potreb in ki je bil tako zelo prilagodljiv. Otrok, za katerega so odrasli komentirali, da je “tako priden” in da z njim “ni nobenih težav”. Tisti, na katerega so se lahko zanesli, da bo v redu, da se bo prilagodil ne glede na situacijo, medtem ko so vsi ostali potrebovali pozornost in ukvarjanje z njimi.

Sliši se kot kompliment. In morda ga je marsikdo od nas dolga leta dojemal kot kompliment. Morda ga marsikdo še danes tako dojema. Ampak resnica je lahko precej bolj boleča. Mnogi šele po dolgih letih razumemo, koliko nas je to v resnici stalo.

Ko pridnost postane način preživetja

Mnogi od nas nismo bili nezahtevni samo zato, ker bi bili taki že po naravi, ker je bil tak naš karakter ali ker ne bi imeli svojih potreb. Bili smo nezahtevni, ker smo se že zelo zgodaj naučili, da so naše potrebe za druge neprijetne in da je bolje, da smo tihi in nezahtevni ter si tako zaslužimo svojo mesto. Za nas je bilo varneje, lažje in bolj sprejemljivo, če svojih potreb nismo izražali. Zato smo nehali klicati starše, ko so nas same puščali v postelji, zato se nismo jezili, ko se nam je zgodila krivica, in zato smo zadrževali solze in se delali pogumne, ko smo si podrajsali kolena. Trudili smo se, da staršem nismo bili v breme, in v tem smo postajali vedno boljši. Nehali smo prositi za stvari. Nehali smo prositi za pozornost. Nehali smo prositi za pomoč. Nehali smo zganjati pomp. Naučili smo se začutiti vzdušje, obvladovati lastna čustva in poskrbeti, da nikoli nismo bili za nikogar preveč.

In je delovalo. Bili smo pohvaljeni. Bili smo sprejeti. Bili smo tisti priden otrok, s katerim pa res ni težav. In naučili smo se, da moramo tako delovati, da bomo preživeli.

Namesto, da bi se vprašali, kaj sami potrebujemo, smo se spraševali, kaj drugi potrebujejo od nas in kako se moramo obnašati, da bodo zadovoljni.

Toda naše potrebe niso kar izpuhtele. Še vedno smo bili otrok, ki ima svoje potrebe in ki se jih je naučil skrivati. Teh potreb nismo nikoli prerasli. Postali smo odrasli, ki ne vemo, kaj potrebujemo, ali pa občutimo krivdo v trenutku, ko ugotovimo, da nekaj potrebujemo. Postali smo nekdo, ki preveč daje in ne zna sprejemati. Nekdo, ki je vedno v redu, a se potiho izčrpava. Nekdo, ki ne zna reči ne. Nekdo, ki se izogiba konfliktom. Nekdo, ki se trudi vedno ugajati drugim in jim ustreči. Nekdo, ki tiho prenaša vse, kar mu ne ustreza. Nekdo, ki težko spusti kogarkoli blizu, saj bližina pomeni, da te nekdo zares vidi – biti viden pa nekoč ni bilo varno.

Čas je, da nehamo biti “pridni” na svoj račun

Se prepoznaš v tem? Potem vedi, da nikoli nisi bil nezahteven. Bil si otrok, ki je počel nekaj izjemnega, da bi ostal varen in ljubljen, in to si naredil tako dobro, da so vsi – vključno s tabo – to zamenjali s tem, da sploh nimaš potreb. Imaš potrebe. Vedno si jih imel. Nikamor niso izginile, samo potisnil si jih globoko vase in upal, da bodo ostale zakopane tam.

Zdaj pa te čaka delo na sebi, da se osvobodiš tega in si dovoliš, da imaš lahko tudi ti potrebe. Da jih smeš izraziti. Da smeš biti kdaj tudi težaven in si kljub temu vreden ljubezni. To ne pomeni, da postajaš zahteven. Pomeni pa, da se vračaš nazaj k sebi.