Dr. Mihael in Marinka Černetič: “Starši se moramo vprašati, kakšna je naša vloga pri tem, da je otrok hiperaktiven.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Dr. Mihael Černetič, doktor psiholoških znanosti in specialist klinične psihologije, ter njegova žena Marinka Černetič, psihoterapevtka in zakonska ter družinska terapevtka, že vrsto let spremljata posameznike, pare in družine na poti osebne, odnosne in duhovne rasti. V prvem delu intervjuja sta spregovorila o tem, zakaj je sedanji trenutek edini prostor, kjer se življenje zares dogaja, in kako nam čuječnost pomaga, da smo v njem bolj navzoči. V nadaljevanju pojasnjujeta, kako lahko krščanska čuječnost poglobi molitev in osebni odnos z Bogom, pomaga staršem pri vsakdanjih izzivih ter nas uči bolj zavestnega odnosa do sebe, drugih in sveta okoli nas.

Če vzamemo primer laika – kristjana, ki bi rad poglobil svojo duhovnost oziroma osebni odnos z Bogom … kako mu lahko konkretno krščanska čuječnost pomaga pri molitvi, pri približevanju Bogu?

Mihael: Mislim, da je prav tu krščanska čuječnost lahko v veliko pomoč. Prvič zato, ker je v duhovnosti lahko velik izziv že sam vstop vanjo. Če si poln stresa, boš težko molil, težko se boš umiril. Tu lahko metodologija in tehnike čuječnosti zelo pomagajo; poznamo jih tudi iz meništva, neodvisno od budizma. Gre torej za konkreten know-how, kako sploh doseči, da se lahko umiriš za molitev.

Druga stvar je poudarek na izkustvenem doživljanju. Na zahodu imamo v krščanstvu težavo, da krščanstvo ni le duhovnost, ampak tudi kultura. Nekdo lahko hodi k maši vsako nedeljo vse življenje, pa to ne zagotavlja, da bo prišel do osebnega odnosa z Bogom. Čuječnost pa odpira prav ta izkustveni, doživljajski vidik: odpira “polkna”, skozi katera lahko nekaj začne prihajati navznoter in navzven. Šele ko so ta polkna odprta, lahko vanje posije sonce in šele takrat lahko v nas resnično posije in se občuti tudi božja milost. V krščanski meniški tradiciji so vse te stopnje že dodobra opisane, in to se zelo sklada s tem, kar danes ugotavljajo sodobne psihološke raziskave o čuječnosti.

Rad bi dodal še en vidik – vidik telesa. Na zahodu je zgodovinsko, tudi znotraj Cerkve, prišlo do tega, da je bilo telo odrinjeno in nismo več znali živeti v stiku z njim. Čuječnost pa to spreminja: ena od osnovnih vaj je zavedanje telesa, in to ne brez razloga, saj je naš um lahko v prihodnosti ali preteklosti, telo pa je lahko samo v sedanjosti. Že s tem, da sem osredotočen na telesne občutke, se sidram v sedanjosti in s tem v čuječnosti. Poleg tega, če sem v stiku s telesom, sem tudi v stiku s čustvi. Če telo odrežem stran in ostanem le v glavi, samo razumsko, bom zelo težko v stiku sam s sabo.

Marinka: Res je. Čuječnost prav prek vaj ta stik spodbuja. Vaje se vedno začnejo s stikom z dihanjem – to je osnova, ki se nato širi v telesne občutke, ti pa prebudijo čustva, spomine, različno doživljanje. Tako se vidi tudi pri udeležencih tečajev, kako se od začetka do konca nekaj razvije. Od tega, da je že stik z dihanjem izziv, do tega, da se skozenj odpre marsikaj in postanejo zmožni videti in začutiti eno novo vstopno okno. Vase, v svet, v Boga.

Kako konkretno si s čuječnostjo lahko pomaga prezaposlena in preobremenjena mama?

Mihael: Veliko krščanskih, katoliških mamic se zelo trudi živeti zgledno krščansko življenje, izpolnjuje vsa pravila in obrede. To je lepo, a pogosto iščejo še nekaj več, nekaj, kar bi jim pomagalo se umiriti. Če taka mama vključi čuječnost v svoje življenje, bo odkrila novo dimenzijo. Lažje bo vse, kar doživlja, ves tisti stres, na čisto konkreten način izročila Gospodu. Njena molitev se bo poglobila, več sebe bo dala vanjo, in tudi Bog ji bo lahko bolj konkretno odgovoril. Molitev ne bo več toliko ritual, temveč realen, konkreten odnos z živo božjo osebo. Ko molimo na tak način, se stvari zelo spremenijo. Jezus ne ostane več nekdo “tam”, ampak postane nekdo tukaj, poleg mene, ki hodi z mano in nosi moja bremena, ki mi na zelo konkreten način pomaga. Mislim, da je prav to imel Jezus v mislih, ko je na začetku javnega delovanja rekel: “Božje kraljestvo se je približalo.” Ni še dokončno uresničeno, a se je približalo in je na dosegu roke.

Marinka: Tudi jaz sem bila nekoč mlada mamica in se lahko zelo vživim v ta svet. Z današnjo distanco pa se mi zdi, da je prav želja, da bi vsemu zadostili, da bodo vsi otroci v redu, da bomo opravili vse rituale, ujeli mašo, sledili vsemu … tista, ki prinaša ogromno napetosti. Pogosto smo tako malo v stiku s svojim telesom, da se sploh ne zavedamo, da imamo krč v trebuhu ali da dihamo plitko in hitro.

Zdi se mi lepo, če bi mamica molila tako, da bi se preprosto zavedala: kako zdaj diham, napeta sem … in bi rekla: “Jezus, poglej, to sem jaz, to smo mi. Pridi in bodi tukaj z nami, prav tu, prav zdaj.” Tam se v resnici začne oseben odnos – tak, kot je povedal Mihael. Jezus ni nekdo daleč, distanciran, hladen, nekdo, ki samo čaka, kdaj bomo vse naredili po kljukicah, temveč nekdo, ki resnično pride in želi biti z nami. To je živ stik, v katerem Jezus postane oseba, ki je tudi sama imela telo. Lahko torej zaupamo, da ve, kako je biti v telesu.

V terapiji opažam, kako veliko olajšanje to prinese ljudem, ko se zavejo, da jim ni treba biti popolni, da je dovolj, da dajo svoj človeški delež, Gospod pa naredi svojega. Stik z lastnim dihanjem, telesom, tam, kjer se pojavi slabost, napetost ali bolečina in vprašanje, kaj mi to pove, ter povezovanje tega v molitvi, se mi zdi zelo pomembno.

Nekdo lahko hodi k maši vsako nedeljo vse življenje, pa to ne zagotavlja, da bo prišel do osebnega odnosa z Bogom. Čuječnost pa odpira prav ta izkustveni, doživljajski vidik

Kako pa je vam, Marinka, čuječnost pomagala pri materinstvu?

Marinka: S čuječnostjo si lahko pomagamo že pri porodu. V smislu sprejemanja tega, da bolečina prihaja v valovih. Da se ne borimo proti njej ali negativnemu doživljanju, temveč gremo s temi valovi.

Spomnim se, da sva se na prvi porod pripravljala na tak način. Ko so bili otroci majhni, smo pogosto šli v naravo, da smo se za trenutek ustavili, malo povonjali svež zrak, pogledali rožice, poslušali ptičke ali žuboreč potoček. Kasneje, ko so otroci starejši ali ko zadeve postanejo bolj kompleksne – ko imamo več otrok in je več kaosa – mi je zelo pomagala vaja “Stop”. To vajo tudi zelo priporočava: v štirih korakih se ustavim, prediham, pogledam, kaj se trenutno dogaja: kakšno je moje telesno doživljanje, kakšna so moja čustva in nato ugotovim, kaj je zdaj smiselno. Prav zato, ker ne reagiram takoj, dobim malo prostora, neko okno tolerance, in se lažje odločim za zavesten odziv namesto avtomatskega. To sem zelo uporabljala, ko so bili otroci majhni, ko je vse frčalo, ko je juha kipela in je hkrati pozvonil poštar. Vedno, razen v resnično nujnih primerih, je nekaj trenutkov možnih, da rečem “Stop”. To seveda velja tudi pri najstnikih, čeprav bi tam prej rekla “uh, dihaj”. 🙂

Zelo pomembno mi je tudi to, da zmorem biti v stiku s sabo. Da se zavem, kaj zdaj čutim, kje sem, kaj potrebujem, da prepoznam svoje potrebe, zaradi katerih sem morda bolj razdražljiva ali imam krajšo vžigalno vrvico. Takrat vidim: “Aha, zdaj mi ni dobro, grem se za trenutek umaknit.” Ta uvid vase je pomemben tudi v partnerskem odnosu.

Morda včasih zmotno mislimo, da je čuječnost usmerjena samo v lastno osebo – torej samo čuječnost do sebe … pa ni tako, kajne?

Mihael: Res je. Če se zavedam, se seveda najprej zavedam sebe, a se ne ustavim pri sebi. Na zahodu se poudarja predvsem čuječnost do sebe, ker je kultura bolj individualistična, celo nekoliko egocentrična, medtem ko čuječnost v resnici pomeni tudi zavedanje drugih, okolja in Boga.

Naj delim en utrinek iz starševstva. Ko so bili otroci manjši, še preden so sploh znali govoriti, ko so znali le jokati, sem skušal biti čuječen do teh malih bitij, starih le nekaj mesecev ali celo tednov. Opazil sem, da otroški jok pravzaprav veliko pove, če si do njega res čuječen; če nisi, boš spregledal marsikaj. Začel sem prepoznavati različne odtenke joka. Ali otrok joka, ker si želi bližine, ker je lačen ali ker je frustriran. Te odtenke lahko zelo dobro razpoznaš, če si čuječen do drugega, v tem primeru do otroka in tako lahko veliko bolje poskrbiš za njegove potrebe, saj ti jih ne more razložiti z besedami; moraš čim bolje izkoristiti razpoložljive neverbalne kanale.

Poleg tega obstaja tudi etični vidik čuječnosti. Če smo čuječni do sebe, do okolja, do Boga in do drugih, se izostri tudi naša etična drža, torej čut za pravičnost. Če resnično vidiš drugega, ali pa recimo, kako ravnaš s hrano in okoljem, marsičesa preprosto ne moreš več početi na enak način. Čuječno prehranjevanje je tudi pogosta vaja: ko čuječe jem jabolko, se zbudijo zadovoljstvo, užitek in hvaležnost za to hrano. Tudi zavedanje, koliko ljudi je bilo potrebnih, da je nastalo: kdo ga je vzgojil, gnojil, pripeljal. Marsikdo jabolka sploh nima in potem je težko jabolko napol pojedeno preprosto odvreči.

Pogosto smo tako malo v stiku s svojim telesom, da se sploh ne zavedamo, da imamo krč v trebuhu ali da dihamo plitko in hitro.

Prej ste omenili, da je človeški um narejen tako, da nenehno beži. Danes imamo cel kup pametnih naprav, ki nam ta beg omogočajo kadarkoli smo zdolgočaseni ali karkoli podobnega. Kakšen vpliv ima to na človeka in na njegovo zavedanje?

Mihael: Pametni telefoni so na nek način avtocesta stran od čuječnosti. Kakor ste rekli: takoj ko začutim rahlo nelagodje v sebi, bodisi dolgčas bodisi karkoli drugega, imam možnost, da pobegnem pred sabo ali pred drugimi, da se izoliram, razpršim, zamotim.

Kako drugače bi bilo, če bi namesto tega, da posežemo po telefonu, kar vsi počnemo, počakali le nekaj sekund in se vprašali: “Čakaj malo, zakaj zdaj rabim telefon, kaj se dogaja z mano, kaj me je zmotilo, ali rabim razvedrilo?” Ali gre za umik pred nekim strahom, ali mi je dolgčas, ali hlepim po nekem užitku? Zelo drugače bi bilo, če bi si vzeli teh nekaj sekund za čuječen stik s sabo, preden posežemo po telefonu. Vsak tak pobeg pomeni, da takrat nisem čuječen ne do sebe, ne do partnerja, ne do otroka pred mano, ne do okolice.

Marinka: Rada bi dodala, da tudi če se to zgodi, še ni vsega konec. Tudi kadar sem že na telefonu, se lahko tega zavedam: “Aha, kaj zdaj počnem in kaj v resnici potrebujem?” In ko takrat ugotovim, da si v resnici tega ne želim, da sem morda le zelo utrujena in bi se rada spočila …

A vendarle se lahko naučimo prepoznati, katere potrebe stojijo za tem. Morda: “Bilo mi je stresno z otroki, morala sem iti malo stran, pa sem vzela telefon,” ali: “Bila sem na obisku pri sorodnikih in nisem zdržala drugače.” Ko te procese ozavestimo, je to spet čuječnost. Če v takih trenutkih zmoremo vložiti še malo dodatne energije za kakšno, čeprav povsem neformalno, čuječnostno vajo, sem sama vedno bogato poplačana in svojo utrujenost in naveličanost potem doživim drugače, bolj se je zavedam in bolje jo dojamem. Praviloma ti občutki v takem primeru izgubijo svojo moč in namesto njih pride nova energija, zadovoljstvo, mir, vedrina.

Pametni telefoni so na nek način avtocesta stran od čuječnosti.

Kaj pa pri otrocih – danes govorimo skoraj o epidemiji hiperaktivnosti. Kako pri svojem otroku spodbujati čuječnost, da se zna umiriti, še posebej, če je nagnjen k živahnosti?

Mihael: Če se nam zdi, da je naš otrok hiperaktiven – seveda obstaja tudi uradna diagnoza in obstajajo otroci, ki so res hiperaktivni – je to lahko včasih tudi izgovor. Mislim, da bi se morali, vsaj v primerih, ko ne gre za zdravniško potrjeno diagnozo, starši vprašati: kakšna je moja vloga pri tem, da je otrok hiperaktiven? Kako mu pomagam krepiti zbranost, koncentracijo, pozornost? Kako skrbim za to, da se dovolj giblje, da mu omejujem zaslone, da ga usmerjam v konstruktivne dejavnosti? In vprašati se je treba tudi, koliko sem sam nemiren, koliko sem se sam zmožen skoncentrirati, delati eno stvar naenkrat, biti umirjen … kajti kadar opazujemo otroke in starše, vidimo veliko korelacijo med nemirnostjo otroka in nemirnostjo starša. To je zaenkrat še precej tabu tema, a je vseeno pomembna …

Marinka: Ko so bili otroci majhni, smo si čisto rutinsko vzeli minutko in opazovali, kaj čutimo ali gledamo, poslušamo, tipamo ali vonjamo. Obrok smo včasih začeli tako, da smo prvo minuto jedli v tišini, da je vsak otrok res okusil hrano. Otroke smo vabili tudi, da po tem, ko je nekdo nekaj povedal, za trenutek ostanemo tiho, da lahko besede odzvenijo in jih res začutimo. Torej neko zavestno ustavljanje med eno in drugo temo v družinskem pogovoru. Ko so otroci starejši, jih lahko naučimo osnovnih tehnik, na primer dihalnih vaj prilagojenih otroku, morda skozi igro. Starejši kot so, bolj jih to zanima.