Ko postane breme pretežko …

Foto: Canva

Mesec september je mesec ozaveščanja o samomoru. Samomorilnost je tema, ki je pri nas na žalost zelo aktualna in hkrati še vedno precejšnji tabu. Zagotovo je v naši okolici nekdo, ki se spopada s samomorilnimi mislimi. Ali pa si to celo ti.

Živeti s samomorilnimi mislimi pa ne pomeni nujno, da si nekdo želi umreti. Pogosto pomeni nekaj drugega. Pomeni, da je bolečina postala tako velika, tako dolgotrajna in tako izčrpavajoča, da oseba ne vidi več načina, kako bi jo lahko še naprej nosila.

Včasih si ne želi konca življenja, želi pa si konec trpljenja. Želi si, da bi se za nekaj časa ustavil hrup v njeni glavi, da bi se umirila tesnoba, da bi izginila praznina in da bi za trenutek lahko zadihala, ne da bi jo stiskalo v prsih. In ko predolgo nosi nekaj, česar nihče ne vidi, lahko začne verjeti, da ni več upanja.

Samomorilne misli postanejo način, kako um išče izhod iz situacije, ki se zdi brezizhodna.

Samomorilnost se ne vidi navzven

Takšne osebe ne prepoznaš kar na prvi pogled. Je povsem običajna oseba, ki zjutraj vstane iz postelje, odide v službo, poskrbi za otroke, se pogovarja z ljudmi in se celo nasmehne. Navzven povsem normalna oseba, za katero ne bi nikoli niti pomislil, da se znotraj sebe bori z nečim tako težkim. Navzven deluje zbrano in umirjeno, navznoter pa se vse podira. Čeprav je videti močna, se v resnici komaj drži skupaj. Še celo zatrdi ti, da je v redu, ker preprosto ne zna ali ne zmore povedati, kako zelo ni v redu. Tako zelo se trudi biti močna, da drugi sploh ne opazijo, kako zelo izčrpana je.

Tako močno je utrujena, da tega ne odpravi noben spanec. Utrujena je od nenehnega premlevanja, od strahu, od občutka, da nikoli ni dovolj, od skrivanja lastnih občutkov in od tega, da mora biti močna, ko je v resnici že popolnoma izčrpana. Utrujena je od same sebe, od svojih misli, bolečine in vsakodnevnega boja.

In takrat lahko samomorilne misli postanejo način, kako um išče izhod iz situacije, ki se zdi brezizhodna. Ne zato, ker bi bil ta oseba šibka, sebična, ker bi želela pritegniti pozornost, ampak zato, ker je predolgo nosila preveč. So znak, da nekaj potrebuje. Morda varnost, počitek, zdravljenje, pogovor, strokovno pomoč ali pa samo nekoga, ki bo ostal ob njej in jo poslušal brez obsojanja.

Majhni koraki iz velike stiske

Nekdo, ki ima samomorilne misli, lahko še vedno ljubi. Lahko ljubi svoje otroke, svojega partnerja, svoje prijatelje, svojega psa. Lahko se veseli jutranje kave. Lahko se nasmeji šali. Lahko načrtuje naslednji teden. In hkrati lahko neizmerno trpi.

Želi si živeti, a hkrati si želi, da bi se končala bolečina, ki jo doživlja. Ko trpi, se lahko zdi, da bo tako za vedno. Toda občutek ni napoved prihodnosti. To, kar čuti danes, ni nujno to, kar bo čutila čez mesec, leto ali deset let. Misli se lahko spremenijo, bolečina lahko popusti, okoliščine se lahko spremenijo. Lahko dobi pomoč, ki je prej ni imela. Lahko spozna nekoga, ki jo zares razume. Lahko najde način zdravljenja, ki ji pomaga. Lahko pride dan, ko se življenje ne bo več zdelo tako težko.

Zato je v trenutkih najhujšega trpljenja pomembno, da se zave, da ji ni treba rešiti celotnega življenja. Včasih je dovolj, da preživi naslednjo uro, pa današnji dan. Ni ji treba vedeti, kako bo živeti čez pet, deset ali dvajset let. Treba ji je samo pomagati, da ne ostane sama v trenutku, ko je bolečina najmočnejša.

Tvoja bolečina je dovolj pomembna, da jo nekdo vzame zares. Tvoje življenje je dovolj pomembno, da ga zaščitimo tudi takrat, ko ga sam ne prepoznaš kot dragocenega.

Kako lahko pomagamo?

Če nam nekdo pove, da ima samomorilne misli, je pomembno, da ga vzamemo resno. Ne zmanjšujmo njegove bolečine z besedami: »Saj bo vse v redu.«, »Pomisli na vse, kar imaš.«, »Drugi imajo še veliko hujše težave.«, »Moraš biti močan.« Takšne besede, čeprav izrečene z najboljšim namenom, lahko še bolj ranijo.

Raje recimo: »Hvala, da si mi povedal.«, »Tega ne rabiš nositi sam.«, »Tukaj sem zate.«, “Pomemben si mi.”, »Pomagal ti bom.« Predvsem pa ostanimo z njim, poslušajmo in ne obsojajmo.

Če se to dogaja tebi

Če se v tem prepoznavaš, vedi, da ti ni treba biti v redu. Ni ti treba vsega razumeti. Ni ti treba biti močan. In ni ti treba čakati, da postane tako hudo, da boš »upravičeno« prosil za pomoč.

Pomoč si zaslužiš zdaj. Tvoja bolečina je dovolj pomembna, da jo nekdo vzame zares. Tvoje življenje je dovolj pomembno, da ga zaščitimo tudi takrat, ko ga sam ne prepoznaš kot dragocenega.

Nisi breme. Nisi napaka. Nisi sam.

Si nekdo, ki čuti, ljubi, upa in išče način, kako bi mu bilo lažje. Si vreden in si pomemben. Tvoja bolečina je pomembna. Tvoje življenje je vredno skrbi, potrpežljivosti in razumevanja.

Nekomu je mar zate. Zato povej, da ti je hudo in poišči pomoč.

Če obstaja neposredna nevarnost, da bi si lahko kaj naredil, ne ostajaj sam in takoj pokliči 112 ali pojdi na najbližjo urgenco.