»Nikoli ne pojdita skregana spat!« – »Ja, pa kaj še?!«

Foto: Envato

Tak nasvet pogosto slišijo mladi zakonci ali pari, ki se odločajo za zakon. Slišala sem celo pare, ki so imeli za sabo več desetletij zakona in so trdili, da res nikoli niso šli skregani spat.

Mož je nasvet vzel kot enega od nasvetov: pač, slišiš, če ti je, vzameš, če ti ni, pustiš. Brez kompliciranja.

Jaz pa sem ga vzela zares 😃. V dobri veri, kako bo to pripomoglo k najinemu odnosu.

Misel mi je bila vabljiva in logična: če se vsak večer pobotava, potem se najini prepiri ne vlečejo in midva sva v redu.

Realna tla

Da to pri nama ne deluje, sem ugotovila zelo kmalu. Zato sem še več truda vložila v to, da sem moža, ki je bil na smrt zaspan in sit pregovarjanja z mano (ponavadi je takrat med nama tudi zamera in se ne moreš kar objeti in poljubiti), silila na vse načine, da prepir razrešiva in se pobotava.

Nisva ga, samo moj poraz in občutek nemoči sta bila večja, kolikor dlje sem se trudila. Na koncu je bilo vedno isto: jaz, objokana in z občutki neslišanosti in nerazumevanja s strani moža, jokam na svoji strani postelje, on pa … spi.😃

(Na ta prizor sem naletela na enem od kratkih animacijskih videov, ki me je nasmejal in hkrati spodbudil k pisanju)

Morda pa to pravilo ni za naju

Po nekaj letih zakona sem ugotovila, da mož po prepiru potrebuje nekaj ur miru. Da to pač rabi, ne glede na to, kako rada bi jaz takoj vse rešila.

Torej, zakaj mu ne bi privoščila teh ur miru, če itak ne gre drugače?

Dan po prepiru sva praviloma videla bolj jasno sliko: da sva bila preobremenjena, morda nenaspana ali je imel kdo od naju slab dan … če pa je bil problem resničen, ga pa itak ne moreva rešiti na hitro. Vsaj pri nama se pomembne odločitve, pomembna razhajanja ali najina različnost vlečejo leta. Vmes pa tudi čas pomaga, da delava majhne korake, se sprejemava in zoriva. Napredek je včasih zelo zelo počasen.

Z leti zakona in težkimi občutki po takih večerih sem počasi sprejela, da to pravilo, da ne greš nikoli skregan spat, morda ni za naju. Da naju to pravilo v bistvu razdvaja.

Najin način

Kaj sedaj narediva po takem prepiru?

Ko vidiva, da prepir ne gre v pravo smer, ga skušava čim prej prekiniti, da si ne narediva še več škode kot sva je že. Govorim o prepiru, ko s partnerjem nisi več spoštljiv in ga namenoma prizadeneš z besedami, ki jih nikakor ne bi izrekel premišljeno.

Če zmoreva si rečeva: “Lahko noč.”

Če ne zmoreva, pa še tega ne.

Moji občutki neslišanosti, nerazumevanja in velike potrebe po takojšnji rešitvi so seveda še vedno tam. Kam z njimi?

Jezus nam je rekel naj utrujeni in obteženi pridemo k njemu, in nam bo dal svoj mir. To je vse, kar potrebujem. Da vem, kam se lahko obrnem.

To “žrtev” darujem za kak namen ali jo preprosto izročim nebeški materi Mariji.

V težkih trenutkih po prepiru pa se tudi lažje spomnim tega, da ni nič narobe, če sva šla skregana spat. Zavem se tudi, da bo zjutraj najina težava veliko manjša in se bova spet zavedala, koliko si pomeniva.