Kako zelo velik blagoslov je zame moja skupina za mame

Foto: Canva

​Ta članek nastaja iz čiste hvaležnosti. Za krog mamic, v katerem se zbiramo, in za vso podporo, ki si jo neopazno podarjamo.

​Dobro se spomnim časa, ko sem bila prvič noseča, moja sestra pa istočasno drugič. Ker je že imela nekaj izkušenj iz prve porodniške, je dobila čudovito idejo: ustanoviti skupino za mamice z majhnimi otroki. Mamice namreč krvavo potrebujemo prostor, kjer se lahko srečujemo, si pomagamo z nasveti in smo si preprosto v oporo. Poklicala je mene in še nekaj drugih mamic na porodniškem dopustu ter nas vprašala, ali bi se vsakih 14 dni dopoldne dobivale na srečanjih, kjer bi si iskreno podelile radosti in tegobe materinstva.

​In smo začele.

Občutek sprejetosti

Ker je bila že jesen, smo se dobile v prostorih župnišča in hitro določile strukturo naših srečanj. V prvem krogu je vsaka dobila besedo, da pove, kako je: kako spimo, kako so otroci, kaj nas skrbi in o čemer razmišljamo. V drugem krogu pa smo načele določeno temo, ponavadi kakšen konkreten družinski izziv. Glavno pravilo, ki se ga trudimo držati, je: ne komentiramo. To pomeni, da ima vsaka izmed nas čas, ki je namenjen izključno njej – čas, ko je slišana brez iskanja hitrih rešitev ali pametovanja.

​Skupino smo preprosto poimenovale “Mamice”. Z nami prihajajo dojenčki, pa tudi malčki in šolski otroci – čisto po želji in trenutni logistiki. Ko je zunaj toplo, se odpravimo na sprehod v bližnji gozd, kjer starejši otroci čofotajo po potoku in raziskujejo naravo, ob hladnejših dnevih pa se raje zadržujemo v toplih prostorih župnišča.

​Naša srečanja so “naša”: med pogovorom dostikrat previjamo in tolažimo otroke, dojimo, uspavamo dojenčke in rešujemo sprotne prepire med malčki. Na začetku smo srečanja začenjale z molitvijo, a smo jo kasneje v tej dopoldanski skupini opustile. Želele smo si namreč, da bi se prav vsaka mama, ne glede na svojo vernost, počutila popolnoma sprejeto in dobrodošlo.

Nadgradnja skupine

​Čas je tekel in naše porodniške so se počasi iztekale. Zaradi natrpanih urnikov in glasnega otroškega živžava smo začutile potrebo po nečem novem – po večernih srečanjih brez otrok (z izjemo dojenčkov, seveda). Tako je nastala še večerna skupina, ki se dobiva enkrat mesečno. Tisti večer v mesecu skrb za otroke v celoti prevzamejo možje, mamice pa se umaknemo v mir župnišča.

​Ta srečanja so precej drugačna od tistih dopoldanskih. Začnemo jih z obiskom svete maše v cerkvi – udeleži se je tista, ki pač utegne priti pravočasno. Potem se prestavimo v župnišče, kjer najprej skupaj zmolimo. Po prvem krogu, ki ostaja enak kot na dopoldanskih srečanjih, pa se v drugem delu poglobimo v to, kaj nas nagovarja pri dnevni Božji besedi. Za piko na i ena od nas ponavadi pripravi še kakšno domačo dobroto.

​Obe skupini tako ali drugače uspešno delujeta že skoraj deset let. To se mi zdi res velik blagoslov. Včasih ena skupina malo zamre, pa spet oživi, nato druga … Pomembno je, da ostajamo povezane.

​Kaj sploh dobim pri “mamicah”?

​Ko potegnem črto pod vsemi temi leti, ugotavljam, da mi ta skupnost daje tri ključne stvari:

• ​Realen pogled na mlade družine: Sodobni svet nam (sploh preko družbenih omrežij) pogosto prodaja nerealno, popolno podobo družinskega življenja. Človek hitro dobi občutek, da ima težave samo njegova družina, da kdaj zaškriplje samo v njegovem zakonu in da so samo njegovi otroci tako nemogoči in razposajeni. Na naših srečanjih neizmerno cenim iskrenost. Nobena mama še nikoli ni rekla: “Mi smo popolnoma v redu,” in predala besedo naprej. To je neverjetno osvobajajoče.
• ​Prava prijateljstva: Nove mamice se nam pridružijo predvsem prek ustnega vabila. Nekatere se pripeleljejo od precej daleč. Tako smo stkale čudovit krog novih prijateljstev, z nekaterimi starimi znankami pa smo se skozi izkušnjo materinstva povezale na povsem novi, globlji ravni.
• Zadovoljnega moža (in umirjeno sebe): Moj mož sam opazi razliko. Večkrat mi pove, da se od mamic vrnem neprimerljivo bolj sproščena, potolažena in vesela, kot sem odšla. Večerna skupina me včasih globoko duhovno napolni, spet drugič me preprosto razbremeni. Sem človek, ki neizmerno rada govori in deli življenje z ljudmi – imeti ob sebi ženske, ki te resnično poslušajo, je zame neprecenljivo.

​Vsakdan mamic z majhnimi otroki je specifičen in poln skritih naporov, ki jih ne more razumeti vsak. Zato je možnost, da govoriš o stvareh, okoli katerih se trenutno vrti tvoje celotno vesolje, in veš, da te nihče ne bo obsojal, naravnost zdravilna. Ne le takrat, ko govorim sama – ampak predvsem takrat, ko poslušam druge in ugotovim: Nisem sama. ♥