»Ljubim mamo svojega otroka, a pogrešam svojo ženo.«

Vir: Shutterstock

»Pogrešam tisto žensko, ki je bila moja žena, preden je postala mati,« je med drugim v anonimnem zapisu iskreno priznal neki soprog in gotovo ubesedil misli marsikaterega moža. Objavljamo prevod njegovih spoznanj.

»Po tem, ko se je polegel prvi prah nemira okoli otrokovega rojstva, po mesecih neprespanosti, hormonskih nihanj in, najočitneje, nenadni reorganizaciji najinih življenj, da bi lahko zadovoljila preproste, a zahtevne potrebe tega novega krhkega bitja, je padla ideja, da si res želim ponovno povezati se z osebo, s katero sem se vkrcal na to potovanje. A to je bilo nemogoče: ker ta oseba ni več obstajala.

Ko sva šla prvič po vsem tem vrtiljaku na zmenek ven, sva postavila pravilo, da se o sinu ne pogovarjava. Da ne gledava njegovih slik. A bil je prvi zmenek in telefona sva imela seveda v pripravljenosti, če bosta stara starša, ki sta ga pazila, kaj poklicala. Že po nekaj minutah je telefon zazvonil in na njem se je pokazala fotografija spečega sina, ki jo je poslal njen oče. Bila sva očarana, a sva takoj odložila telefon. Čez 15 minut je prišlo že novo sporočilo, z novo fotografijo ljubega spečega sina. Spet sva bila raznežena, spet sva odložila telefon.

Nič več nisva bila par – bili smo trio – in geometrija najinega odnosa je postala nova matematika, ki se je je bilo potrebno naučiti.In to je sprožilo zanimiv pogovor. Kot sva se dogovorila, o sinu nisva govorila, toda govorila sva o  vseh spremembah, ki so z rojstvom sina prišle med naju – o njegovem vplivu na najino prijateljstvo, na najin odnos s starši, na najino spolno življenje in celo na najini karieri. Ko sva se prvič spoznala, je imela žena, tako kot jaz, velike umetniške ambicije in to je bila ena od stvari, ki me je pri njej prevzela. Imel sem vizijo boemske prihodnosti v kreativnem sodelovanju in obiskovanju glavnih mest. Imel sem vizijo skupnega umetniškega ateljeja nekje na deželi, takrat, ko bo ona enkrat postala uspešna fotografka in jaz nagrajen pisec zgodb.

V prvem letu po rojstvu normalno ni posvetila niti minute temu, da bi razmišljala o umetnosti. Sedaj se vrača na delo. Bo še kje našla čas za umetnost, za svojo dušo, ko bo razpeta med delom in družino? Ali, še pomembneje, si bo to sploh še želela? Kaj pa če jo je materinstvo oropalo določenih ambicij? Kaj pa, če morda zgolj projiciram svoje življenje nanjo? (Še vedno moram dokončati nekaj strani novele, ki sem jo opustil na dan, ko je bil sin rojen.) Malce sem zaskrbljen, da bo morda nekoč zamerila sinu, da jo je oropal njenega časa za umetnost. Seveda še vedno od časa do časa govoriva o umetnosti, toda to so večinoma teme o tem, kakšne barve in fotografije naj uporabiva na stenah otroške sobe.

A pri vsem tem razmišljanju se zavem, da morda vse skupaj bolj skrbi mene kot njo. Ona je bolj ali manj zadovoljna s svojo službo in predvsem uživa v materinstvu. Da, zadovoljna je. Kaj pa jaz?

Veselim se spremenjenih različic naju – izčrpanih in zmedenih od starševstva in hkrati zbližanih zaradi tega.Biti starš naju je tako močno spremenilo, kot če bi hkrati preživela močan potres in zadela loterijo. Najina ljubezen do sina je neskončna. Poleg tega z občudovanjem opazujem, kako materinstvo odkriva nove plati moje žene: vedno sem vedel, kako nežna in strastna je, sedaj pa občudujem njeno nenadno moč, trdnost, predanost, njeno sposobnost za smeh, ko se ji sin med previjanjem polula v obraz.

Pogosto slišim, da novopečeni očki pač postanejo ljubosumni, ker otrok prejema več pozornosti od njih samih. Jaz se tako nikoli nisem počutil. Ženina neskončna ljubezen do sina mi nikoli ni dala občutka, da lahko v bitki z njim dobim vse ali nič. Nikoli nisem občutil, da me ima manj rada ali da mi izkazuje manj ljubezni.

Toda po enem letu, ko sva se počasi izvlekla iz te megle novopečenega starševstva, sem začel opažati, da sem močno ljubil – in tudi pričakoval nazaj – osebo, kakršna je bila žena, preden je postala mati. Pogrešal sem mehkobo njenega glasu, preden ga je prevzela nepotrpežljivost. Pogrešal sem svetlobo v njenih očeh, ki je bila tam, preden se je v njih nabralo šest let neprespanih noči. Pogrešal sem dolge pozne zajtrke, v katerih sva lenobno uživala.

S tem, ko je sin postajal starejši, sva oba vedno bolj pogrešala pogovore, ki ne bi bili konstantno moteni s strani otrokovih potreb in pritožb.

Pogrešala sva pogovore o stvareh, ki niso bile povezane z otrokom in njegovimi potrebami. Nič več nisva bila par – bili smo trio – in geometrija najinega odnosa je postala nova matematika, ki se je je bilo potrebno naučiti.

Pravzaprav ne pogrešam svoje »stare« žene, ampak pogrešam »mlado« verzijo sebe.In v vsem tem se mi je vedno znova vračala v misli ena prav posebna podoba: najin nemoten popoldanski počitek in crkljanje v hotelski sobi na najinem prvem potovanju po Kubi. Seveda lahko ta izlet ponoviva in pustiva sina pri starih starših. A ko se bova zbudila iz popoldanskega spanca, bova najprej preverila sporočila na telefonu, kako je s sinom.  Nič ni narobe s tem, le drugače je. Stare verzije moje žene ne bo nikoli več nazaj.

Čez čas pa sem spoznal, da ne glede na to, kako zelo sem pogrešal »staro« ženo, sem pravzaprav pogrešal »mlado« verzijo sebe. Pogrešal sem svoje pomanjkanje odgovornosti in obveznosti in svojo mladostno strast. In ravno tako, kot je bila žena nepreklicno spremenjena zaradi preprostega dejstva, da je postala mati, sem se spremenil tudi jaz. Bolj ali manj sem seveda še vedno moški, ki sem bil, moja identiteta je bila le na novo uokvirjena z dejstvom, da sem postal oče. Vsi moji prejšnji strahovi so postali odvečni in nepomembni. In podobno se je zgodilo tudi z mojimi ambicijami in željami. Trenutno sem manj zaskrbljen s tem, če bom postal nagrajen pisatelj in bolj obremenjen s tem, če sem dober oče in posledično boljša oseba: bolj potrpežljiv, bolj radodaren , bolj ljubeč. Težko rečem, da sem kaj od tega že bil pred rojstvom sina, toda pomembno je, da sem sedaj v tem vsak dan boljši, zaradi vseh nas. Kadarkoli z ženo govoriva o starševstvu – kaj počneva prav in kaj narobe, se pogovor vedno obrne in vrne k temeljnim vprašanjem o najinih vrednotah in najinem vedenju.

Na nek način sva oba postala drugačni osebi in žena rada reče, da postajava najboljši verziji naju, ker želiva najinemu sinu pokazati najboljšo pot.

In ravno zato se učim razmišljati o ženi in najinem življenju na način, kot razmišljam o sinu: v življenju so različne stopnje, faze in mejniki. Življenje je stalna sprememba.

Na vsaki stopnji se veseliš napredka in na vsaki je delček nostalgije po prejšnji. To vidim, ko opazujem sina. In to vidim, ko opazujem ženo. Vidim, kako je postala modrejša, bolj radodarna, bolj komplicirana in hkrati se počuti vedno bolj udobno v svoji koži in vedno bolj udobno v odnosu z menoj.

Da, včasih še vedno pogrešam žensko, ki sem jo spoznal desetletje nazaj, toda z vsakim dnem pogrešam manj to žensko in se bolj veselim tiste, ki bo še postala. Tiste, ki jo bom objel čez ramo čez 10, 20 ali 50 let. Veselim se spremenjenih različic naju – izčrpanih in zmedenih od starševstva in hkrati zbližanih zaradi tega. Do takrat pa bova potrebovala veliko več kot en zmenek na mesec.«