Pred spanjem se začnejo najboljši pogovori

Foto: Envato

Z možem imava veliko družino. To pomeni veliko veselja, veliko dela in precej kaosa. Zato se mi zdi zelo pomembno, da ostajamo povezani, za to pa je najbolj praktičen večer.

Če bi kdo ob tem pomislil, da so naši večeri mirni in idilični, ga moram razočarati. Skozi naša okna se pogosto sliši jok, prepiranje in vpitje, pa niti ni nujno, da so otroci tisti, ki vpijejo. 😃

Zvečer namesto miru joka dojenček, nekdo se udari, dva se stepeta. Včasih sem tako utrujena, da otrokom v najboljšem primeru zmorem reči le: »Rada vas imam, zdaj pa prosim bodite tiho.«

Če le gre, poskušamo večerjati dovolj zgodaj, da nam ostane še približno pol ure po tem, ko smo vsi pripravljeni na spanje.

Takrat jim kaj zapojem, pripovedujem pravljico ali svetopisemsko zgodbo.

Včasih vsak otrok dobi kakšno posebno vprašanje: Kaj bi naredil, če bi imel čarobno paličico? Česa se najbolj veseliš? Kaj ti je najpomembnejše? Se kdo v vašem razredu ne počuti dobro? Drugič vsak samo pove, kakšen dan je imel. Tako se učimo poslušanja in čakanja, da prideš na vrsto.

Pridejo tudi obdobja, ko se izmišljujem svoje zgodbe. Ponavadi o kozarčku Binetu. Bine je plastičen kozarček v naši hiši, tak, ki je vedno na bideju, da lahko otroci samostojno pijejo vodo. V zgodbah dobi človeške lastnosti. Tako se ponoči sprehaja po hiši in klepeta z različnimi predmeti.

Bine se ponoči spotakne ob nogavice, igračo ali knjigo. Potem se čudi: kaj dela nogavica na tleh, zakaj ni v košu za perilo? Zakaj knjiga ni na polici? Zakaj igrača ni v škatli?

V resnici ne opazim, da bi kdo zaradi teh zgodb kaj bolj pospravljal za sabo, ampak mislim, da je že to, da teorijo obvladajo, nekaj. 😃

Mogoče bo enkrat nastopil trenutek, ko bodo pa res začeli sami od sebe pospravljati za seboj.😃

Ker se otroci res radi smejejo in jih to sprosti (pa mene tudi, ko jih poslušam😃), dodam kakšno smešno prigodo o tem, kako Binetu ni uspelo pravočasno priti do straniščne školjke in se je polulal v hlače. Ali pa kako je mislil, da bo spustil samo prdec, potem se je pa pokakal (ta del temelji na resnični zgodbi mojega starega strica, zato je še toliko bolj smešen).

Bine nas spremlja tudi skozi cerkveno in šolsko leto: V postnem času spremlja Jezusa na križevem potu, v adventu Marijo in Jožefa v Betlehem, na prvi šolski dan pa skoči v torbo prvošolčka …

Otroci imajo radi tudi zgodbe, v katerih je Bine zunaj na travi in opazuje, kako spretni so pri trikih s kolesom, pri streljanju z lokom, pri mečevanju ali pri hišnih opravilih. Takrat namenoma malo pretiravam in opisujem, kako vsi delajo brez pritoževanja. Morda bo pa jutri res tako. 😃

Najbolj mi je všeč, da se ob teh zgodbah vsi vsaj malo umirimo in povežemo. Otroci povedo, če jim kaj leži na duši. Dostikrat pa tudi oni vprašajo mene, kakšen dan sem imela jaz.

Moj namen ni, da postanemo popolna družina. Rada bi le, da tudi sredi vsega vsakdanjega kaosa ostanemo povezani, da otroci čim večkrat zaspijo pomirjeni in slišani. Če nam pri tem pomaga kozarček Bine, toliko lepše.