Dr. Andrej Perko: »Ni vzgoje brez lika očeta kot biološko različnega spola od matere« (1. del)

Dr. Andrej Perko: »To, da človek začne prav živeti, se pravi, da se trudi za neko kvalitetno življenje, je silno pomembno.« Foto: Klemen Ban

Dr. Andreja Perka ni potrebno posebej predstavljati, saj je bil že večkrat gost v Oddajah Iskreni, tudi s svojo ženo Vereno. V svojem zavodu Mitikas nadaljuje delo legendarnega dr. Ruglja, kjer pomaga »ljudem v kakršnikoli življenjski stiski; alkoholikom, narkomanom ali kako drugače psihosocialno prizadetim ljudem, posebej mladim, ki želijo svoje življenje urediti, se odtrgati iz objema primarne družine, doštudirati ali pa zgolj doseči višji nivo svojega delovanja«.

3. oktobra nas bo na popoldnevu za pare Iskreno o … najini intimnosti v družbi dr. Andreje Poljanec in Gregorja Čušina nagovoril na temo spolnosti.

V prvem delu intervjuja je spregovoril o težavah sodobnega človeka na splošno, v drugem delu, ki bo objavljen čez teden dni, pa bo beseda tekla tudi o težavah na področju spolnosti. 

Nekoč ste dejali, da v svoji terapevtski praksi pomagate ljudem živeti prav …

Ja, v nekem smislu to drži. Zakaj človek sploh pride v stisko? To je jedrno vprašanje. Seveda so razlogi tudi v njegovi zgodovini, odnosu s pomembnimi osebami in tako naprej, vendar pa ravno zaradi tega človek ponotranji neka sporočila in neke vzorce vedenja, ki niso v redu. Ali kot obrambni mehanizmi ali kot karkoli drugega, saj je vseeno, in vzpostavi način življenja, ki ni najboljši. To je tisto, o čemer govorim, in to ni prav. Ta narobe je treba obrniti v prav. Se naučiti neke vedenjske vzorce, ki usmerjajo življenje v pravo smer, oziroma na neko dokaj visoko kvaliteto in potem problemi izginejo sami od sebe.

Ni se potrebno, ne vem koliko, ubadati z vzroki … Običajno človek razmišlja tako: ko bom spoznal vzroke svojih težav, jih bom tudi razrešil … Pa vendar ni tako. Ponavadi vzroke hitro spoznamo, težava pa še kar vztraja in je potreben nek daljši proces preobrazbe, v nekem smislu zapoznelega odraščanja, kot je doktor Rugelj temu rekel, da se stvari postavijo na pravo mesto. To je bistvo. Seveda ima tudi psihoterapija svoj delež pri tem, vendar pa jaz mislim, da ni čisto bistvena. To, da človek začne prav živeti, se pravi, da se trudi za neko kvalitetno življenje, je silno pomembno. Psihoterapevtski proces v smislu spoznavanja in razumevanja se lahko zgodi tudi kasneje. Praviloma je pomembnejše, da človek od zdaj naprej začne nekaj spreminjati. »Od danes naprej bom nekaj spremenil v svojem življenju, da bo šlo v pravo smer.« To je tisto, kar potem tudi omogoča psihoterapiji, da lahko pride do izraza v pravi meri.

»Od danes naprej bom nekaj spremenil v svojem življenju, da bo šlo v pravo smer.«

Seveda je tukaj potrebna neka disciplina, nek red, neka sprememba. Ljudje težko spremenimo neke svoje navade, čeprav morda slutimo ali pa celo vemo, da niso v redu. Pa jih nismo pripravljeni kar tako zamenjati, ker smo se v nekem smislu naučili z njimi živeti. Vsaka nova stvar je tudi v nekem smislu zastrašujoča. Vemo, da moramo iz tega začaranega kroga patologije oziroma težav izstopiti, vendar smo se naučili živeti tako in je to nek »varen pristan«. Zaradi tega dostikrat nismo pripravljeni narediti spremembe, ker to pa pomeni neko stopnico v življenju, ki jo je treba prestopiti, kar pomeni tudi neko spoznanje, ki prinaša bolečino. Tega se malo bojimo in odrivamo od sebe, ampak to je potrebno narediti. Določen procent ljudi to doume in se tega loti na ta način, večina pa ne. Večina pač išče svoje rešitve v farmaciji, kemiji, antidepresivih, anksiolitikih in tako naprej. In jih tudi dobijo. To je lahko bergla, ne more pa biti rešitev.

Rekli ste, da ljudje kar dobro prepoznamo, ko nekaj delamo narobe. Kdorkoli pride k vam, je pa tudi pripravljen nekaj spremeniti, ne?

Ja, no, kdorkoli pride, še ne pomeni, da je pripravljen nekaj spremeniti. Tisti, ki ostanejo pri meni, to je majhen procent glede na to, kolikor jih pride. Ko vidijo, spoznajo, kaj jih čaka v tem programu, sistemu urejanja socialno-androgoške metode, jih vsaj 80 % ni več blizu. Ker je to prehudo. Niso pripravljeni, kot sem prej govoril, na ta način spreminjati življenja. Ta vložek se jim zdi prehud, niso pripravljeni na ta način vlagati energije v to, da se rešijo svojih težav.

No, saj pomoči je ogromno: psihoterapije in psihoterapevtov in modalitet psihoterapije in, hvala bogu, da je večji izbor možnosti. Socialno-androgoška metoda je samo ena od njih, je pa nedvomno dokaj zahtevna napram drugim. Je tudi avtoritativno vodena – ne avtoritarno, kar se ji očita. Se pravi, da tukaj terapevt mora biti zgled v vsem tem, kar zahteva – to mora živeti tudi sam. To pa je tudi za terapevta malo »naporno« in če sam ne živi tega, potem seveda nima moralne pravice zahtevati oziroma pričakovati od ljudi, da bodo živeli na ta način.

Kaj je prav in kaj narobe, to je dandanes, ko si vsak sam nekako ustvarja svojo resničnost, kar delikatno, ne?

Ja, v današnjem svetu je to težko, ker so vse norme porušene. V postmodernem času je človek postal bog in ne prizna nobene omejitve več. On je središče sveta in moja resnica je najbolj sveta in tako naprej. »Resnica« v narekovaju, resnica je lahko samo ena, ostalo so stališča do te resnice, ki se lahko spreminjajo. Današnji človek je postal problem s temi novimi teorijami, ki so v nekem smislu malo nore, ker ne priznavajo nobene predhodne antropologije človeka, z novimi teorijami spola in tako naprej. Ni več moških, ni več žensk, vseeno je, kaj si, kdo si … Tukaj je zelo delikatno, ker človek pravzaprav resnično nima nobenih omejitev. On je središče sveta in tukaj seveda imamo težavo, kar se kaže tudi v celotni zahodni družbi.

Ko si v odnosu, pa ni dobro, da si sam središče sveta, drži?

Ja, zato pa govorimo o narcistični družbi. Že leta govorimo o temu in dejansko se tudi epidemiološka slika, kot pravijo klinični psihologi, zadnjih 40 let menja: vse manj je »nevroz« v freudovskem smislu in vse več je patologije osebnosti, včasih smo rekli psihopatov, zdaj govorimo o motnji osebnosti. Tega je ogromno. Ti ljudje dejansko niso razvili moralnega čuta, kot temu rečemo.

Bolj kot si človek želi biti »svoboden«, vedno več težav ima in psihoterapevti imajo ogromno dela.

Kot zahodna družba smo v hudi krizi. Zgrešili smo v odnosu do sveta, tudi v odnosu do seksualnosti, spolnosti in tako naprej. To ni več nekaj, kar je intima, kar je globoko intimno človeškega, ker je zelo občutljivo, ampak je promiskuiteta celotne zahodne družbe. Bolj kot si človek želi biti »svoboden«, vedno več težav ima in psihoterapevti imajo ogromno dela. Ljudje, ki živijo na ta način, da so bogovi, pravzaprav prihajajo v hudo, hudo bivanjsko stisko. To življenje nima nobenega smisla več, ker ni nobenih norm, nobene tradicije. Če človek nima svojih korenin – v Evropi smo lastne korenine posekali s tem, da smo izrinili krščanstvo kot osnovo evropskega bitja – potem smo tam, kjer smo. Kako naj drevo uspeva, če nima korenin? Posuši se. In to se dogaja z našo družbo, na žalost, na vseh koncih.

Določen procent seveda to doume, masa pa ne, ne. Celotna masa zahodnega sveta živi po principu ugodja. Ta princip ugodja je seveda kapitalizem, ki ustvarja umetne potrebe in tako naprej, in pač potrebuje potrošnika in nerazmišljujočega človeka. Nekoga, ki sledi, ki je ovca – ne da je neizobražen, ampak v nekem smislu neveden – in potem se ga lahko vodi in vozi, kamor se ga hoče.

Kljub razpadu vrednot se družba danes verjetno vendarle strinja, da nekdo, ki je alkoholik, da ravna narobe, ampak področje spolnosti je pa veliko bolj delikatno. Težko rečemo, da je prav, da se poročiš, na primer, kar je ena taka tradicija, o kateri bi lahko rekli, da smo jo pač posekali …

Ja, seveda smo tradicije posekali, tudi krščanske. V Cerkvi je zakon zakrament. »Saj je vseeno, če se poročim, to je le list papirja,« pravijo. Tukaj smo, ker smo izrinili krščanstvo, zlasti v Sloveniji. To je pravzaprav recidiv komunizma: borba proti religiji, proti Cerkvi, predvsem katoliški. Vse ostalo je sprejemljivo, samo katolištvo ni.

Pa borba proti družini: če odžagaš, odsekaš družini bistvo, korenine, npr. umakneš očeta, v nekem smislu izničiš njegovo vlogo. Govorim o diktatu emancipacije: »Vsi smo enaki.« Govori se o enakosti spolov in je vseeno ali sta dve mami, dva očeta in tako naprej. In tukaj je problem: ni vzgoje brez lika očeta kot biološko različnega spola od matere. Vloga matere ni nič manjša, v nekem smislu je celo še večja, vsaj v prvih letih otrokovega življenja, ker je mama središče sveta. Ko ga rodi, sta eno, sta zlita v eno, psihofiziološko sta eno. Potem pa vedno bolj vstopa oče. In tega ni več, tega vstopa očeta: večina se tega izogiba in prepušča »vzgojo« materi. Potem, ko se otrok upre temu principu ženskosti, predvsem sinovi, je bitka v puberteti izgubljena in to gre svojo pot.

Vertikalna avtoriteta je tista, po kateri se vzgajajo otroci.

Tukaj imamo težavo. Vertikalna avtoriteta je tista, po kateri se vzgajajo otroci. Tudi v družbi ali v podjetju mora biti vertikalna avtoriteta, drugače gre vse v kaos. In današnja družba nima več vertikalne avtoritete, predvsem v vzgoji, z izrinjanjem vloge očeta, se pravi, z uravnoteževanjem družine. Ker družina ni več pomembna. Različne oblike družine so enake in tako naprej. Optimalni pogoji za razvoj otroka so samo v normalni družini, kjer je oče, v narekovaju, še po starem rečeno, »glava družine«. To ne pomeni, da je mama manj vredna, daleč od tega, vendar ima vsak svojo vlogo in je dobro, da jo odigrajo kolikor toliko primerno, da imajo otroci optimalne pogoje za razvoj. Tega ni več.