Ona: “Pobožaj me z besedo, dotakni se me s pogledom!” On: “Pobožaj me z roko, dotakni se me z ustnicami!”

Foto: Envato

To je zapis moža, ki ljubi svojo ženo in se najraje na svetu ljubi s svojo ženo. Sam največjo povezanost z njo doživljam ravno preko spolnega odnosa, zanjo pa je to bolj “češnja na torti” povezanosti, ki jo gradiva preko celega dneva. Vsak dan znova.

V Zavodu Iskreni načrtujemo dogodek za naše naročnike, donatorje in simpatizerje, na katerem bomo na odnose med moškimi in ženskami, možmi in ženami, pogledali skozi prizmo spolnih odnosov. O tem nam bodo spregovorili trije odlični sogovorniki (vsi so tudi že bili gostje naših oddaj). (To je reklama: rezervirajte si soboto, 3. oktobra, popoldne. S predprodajo vstopnic po znižani ceni bomo začeli kmalu.)

Kako zelo smo si različni

Ko smo sestankovali in premlevali, koga bi povabili in o čem točno bi govorili, je bil omenjen tudi citat ene od naših gostij iz naročniških oddaj Iskreni. Tema oddaje naj bi bila spolnost, pogovor pa je zaneslo v bolj “žensko” smer: stran od samega spolnega odnosa v druge vidike odnosa. “Dotakni se me s pogledom, pobožaj me z besedo,” tako nekako se je izrazila gostja oddaje. Moja prva misel ob tem je bila: “Pobožaj me z roko, dotakni se me z ustnicami!”

Prijateljica je, malo za šalo malo zares, komentirala: “Ubogi njen mož!” Na drugi strani bi lahko vzkliknili: “Uboga njegova žena!” v primerih, ko “mož misli samo na seks”, zanemarja pa dotike s pogledom in božanje z besedo: primer 1, primer 2.

Preden sva se s Katjo poročila – ona pri dobrih dvajsetih, jaz pri štiriindvajsetih – sva oba komaj držala roke in ustnice drug z drugega. Hrepenela sva po tem, da bova postala mož in žena in bova “postala eno meso”. Ko sva prvič legla skupaj v zakonsko posteljo, na oltar najinega zakona, pa je Katjino hrepenenje nenadoma stopilo v ozadje. Ob koncu čudovitega poročnega dneva jo je preplavila mešanica misli in čustev, ki ji je onemogočila, da bi se umirila, se sprostila in se mi popolnoma podarila. Nekakšno žalovanje ob slovesu od prvega življenjskega obdobja.

Različnost nas bogati in dopolnjuje

Civilno sva se poročila v sredo, cerkveni poročni obred sva imela v soboto, sveti zakon sva pa sklenila nekaj dni pozneje. Od takrat ga z veseljem potrjujeva, ampak temeljna različnost med nama ostaja: zame je spolna združitev temelj najine povezanosti, za Katjo pa je to vrhunec (besedna igra je namerna) povezanosti, ki sva jo gradila preko celega dneva – je lepo, če do nje pride, ni pa nujno. Če je pri meni spolnost biskvit, je pri Katji to češnja na vrhu torte – saj je lepo, če jo dodaš, ampak torta je lahko tudi brez nje.

Če me Katja zavrne, ko dam pobudo za spolni odnos, sem lahko užaljen, lahko pa postanem “neužaljiv”, sam prevzamem odgovornost za to in se vprašam: ali sem skrbno ločil rumenjake in beljake; ali sem do grama natančno odmeril vse sestavine; sem sploh šel v trgovino ponje; sem biskvit pravočasno vzel iz pečice itd. Če sem vse to naredil oziroma če sva vse to naredila skupaj, bova z največjim užitkom na vrh postavila tudi češnjo.

Vsem zakoncem želim, da bi jim torta medsebojne povezanosti in ljubezni uspela vsak dan. Pa dober tek! 😉