Pri nas doma je gnus dobrodošel

Foto: Envato

Verjetno se vam je ob branju naslova spačil obraz, iz vaših ust pa je bilo slišati “eee”, “ugh” in podobne glasove. Gnus pač ni nekaj, ob čemer bi uživali in si ga želeli čutiti. Pa vendar je to povsem običajen in koristen občutek.

Gnus, odpor in nelagodje so za naše telo izjemno pomembni signali. Pomagajo nam prepoznati, kdaj nam nekaj ne ustreza, kdaj je nečesa preveč, kdaj se ob nekom ne počutimo dobro ali kdaj potrebujemo več prostora zase.

Včasih gre za hrano ali pijačo, za vonj ali določeno teksturo. Drugič za dotik, bližino ali vedenje neke osebe, tretjič za situacijo, v kateri se znajdemo. Včasih natančno vemo, zakaj nam nekaj ni všeč, včasih pa občutek preprosto pride, ne da bi ga znali ubesediti.

V imenu prijaznosti prezreti sebe?

Če smo pri hrani še nekako uspeli doseči, da nam ni potrebno pojesti vsega, kar nam je servirano na krožniku, ali da nam je lahko kakšna hrana “ogabna”, pa čeprav gre za vrhunsko specialiteto, tega ne moremo trditi, ko gre za medsebojne stike. Sodobna ideologija vključevanja, kjer moramo sprejemati drugega za vsako ceno, lahko hitro povzroči, da prezremo signale, ki nam jih pošilja telo, in ne zaupamo lastni presoji, še posebej takrat ne, kadar se vse to izraža skozi občutek gnusa. Gnus pač ni politično korekten.

Lahko se mi gnusi izgled kakšnega telesa, lahko se mi gnusijo določene prehranjevalne navade, lahko se mi gnusijo nekatere spolne prakse, a to še ne pomeni, da imam kar koli proti drugim. Ker pri gnusu gre v resnici zame. Jaz sem tista, ki ga občuti. Moje telo je tisto, ki ob nekom začuti odpor. Ta občutek je moj in je moja odgovornost. Jaz sem tista, ki se moram odločiti, kaj bom s tem gnusom naredila. Telo je opravilo svoj del naloge, zdaj sem na vrsti jaz.

Večina nas je bila vzgajana na način, da moramo poskrbeti za druge, pa četudi to pomeni, da moramo prezreti sebe.

Gnus je moj občutek in ne dejstvo o drugem človeku

Seveda vsak občutek gnusa še ni dokaz, da je nekaj nevarno, napačno ali slabo. Naši odzivi so lahko povezani s preteklimi izkušnjami, vzgojo, predsodki ali naučenimi prepričanji. Toda to še ne pomeni, da bi morali vsak neprijeten občutek takoj potlačiti ali se pretvarjati, da ga ne doživljamo. To, kar občutimo, ni vedno objektivna resnica o drugem človeku, je pa resničen podatek o tem, kaj se dogaja v nas.

Večina nas je bila vzgajana na način, da moramo poskrbeti za druge, pa četudi to pomeni, da moramo prezreti sebe. Naučili smo se, da moramo biti prijazni tudi takrat, ko si ne želimo dotika. Da moramo nekomu dovoliti bližino, ker ne želimo izpasti nesramni. Da moramo svoje nelagodje utišati, da ne bi z zavrnitvijo drugega užalili. Kot da bi morali za vsako postavitev meje, za vsak svoj “ne” predložiti dovolj dober razlog.

Ni nam treba sprejeti objema samo zato, ker ga nekdo ponuja z dobrim namenom. Ni nam treba dovoliti dotika samo zato, ker bi zavrnitev nekoga lahko prizadela. Ni nam treba ostajati v bližini nekoga, ob katerem se ne počutimo dobro, zgolj zato, da bi dokazali svojo strpnost. Lahko spoštujemo drugega in si hkrati priznamo, da si ne želimo njegove bližine.

Nikomur ni treba biti vsem všeč. Ni nam treba čutiti privlačnosti do vseh ljudi, sprejemati vseh oblik bližine ali se navduševati nad vsem, kar počnejo drugi. Naši občutki niso nekaj, kar bi lahko preprosto vklopili ali izklopili po družbenih pravilih.

Umik s spoštovanjem

Vendar pa nam to, da v sebi čutimo odpor in gnus, ne daje pravice, da drugega ponižamo, sramotimo ali žalimo. Lahko rečemo ne, lahko se umaknemo, lahko se z nečim ne strinjamo, ne da bi drugega ranili.

Svojim otrokom dovolim, da izražajo odpor, tudi takrat, ko ga občutijo do mene. Ni lahko in ni vedno prijetno, je pa vredno. Ker želim, da vedo, da imajo pravico zavrniti objem, če si ga ne želijo, da se lahko umaknejo, če jim je ob nečem neprijetno. Želim, da se naučijo poslušati in slišati svoje telo in zaupati tem občutkom. In ne želim, da bi prezrli lastne občutke zato, da bi zadovoljili odraslega.

Ni nam treba čutiti privlačnosti do vseh ljudi, sprejemati vseh oblik bližine ali se navduševati nad vsem, kar počnejo drugi.

Seveda to ne pomeni, da so vsi njihovi odzivi ustrezni. Roko na srce tudi veliko mojih odzivov ni. Se pa o tem pogovarjamo in iščemo primerne načine izražanja, da se bodo naučili, da smejo reči ne in da lahko to storijo spoštljivo.

Prisluhnimo si

Sama vem, kako pogosto sem v življenju preslišala svoje telo, ker sem želela biti dobra, prijazna, odprta in vključujoča. Kolikokrat sem svoje nelagodje potlačila, kolikokrat sem se prepričala, da pretiravam in da sem preobčutljiva. Prestopala sem lastne meje in prezrla sebe.

Zato želim, da moji otroci živijo drugače. Da jim ni treba reči da, kadar čutijo ne. Da jim ni treba ugajati drugim. Da jim ni treba vztrajati v odnosih, v katerih ne želijo biti, samo zato, da ne bi koga razočarali. Želim, da se naučijo poslušati sebe, postavljati meje in živeti s svojimi občutki, ne da bi jih morali zanikati.