Pri nas počitnic ne načrtujeva samo starša. In to se odlično obnese.

Foto: Canva

Na Iskrenih smo pred kratkim lahko prebrali razmišljanje z naslovom »Biti doma ni izgubljen čas«. Kako dragoceno je imeti prostor, v katerem se lahko umirimo, odložimo obveznosti in preprosto smo. Tudi med počitnicami. Dom, kjer se počutimo varne in sprejete, je velik privilegij.

Ob počitnicah pa se marsikatera družina odpravi tudi na izlet, raziskovat Slovenijo ali na potovanje v tujino. Takšen odhod ponuja priložnost za skupni čas, ki se lahko začne že precej pred dnevom, ko zapremo kovčke. In ta potovanja tudi niso (nujno) izgubljen čas. Ravno nasprotno – če jih znamo načrtovati skupaj z otroki je takšno potovanje zanje odlična priložnost, da se počutijo kot del organizacijskega odbora družinskega potovanja. 🙂

V naši družini smo za takšna potovanja zato uvedli dve praksi, ki se kažeta za zelo koristni in ju delim z vami.

“Otroka, kam gremo?”

Starši smo vajeni organizirati. Poiščemo nastanitev, primerjamo cene, kupimo vozovnice, preverimo pot in pripravimo seznam stvari. Otrokom nato povemo, kdaj odrinemo in kaj naj vzamejo s seboj. Toda del priprav lahko prepustimo tudi otrokom.

Seveda glede na njihovo starost, zanimanje in sposobnosti. Mlajši otrok lahko med nekaj predlogi izbere kraj, ki bi ga rad obiskal. Starejši lahko s pomočjo staršev razišče znamenitosti, preveri odpiralni čas muzeja ali poišče pot od nastanitve do središča mesta.

Ob vsem tem pa morajo želje in ideje ostati znotraj fiskalnega pravila našega družinskega proračuna. 🙂

A že to, da z otroki skupaj debatiramo o možnih destinacijah, kaj bi si tam lahko ogledali in predvsem, zakaj bi bila posamezna lokacija lahko dobra za celotno družino, vse to poveže družino že bistveno pred samim odhodom.

V naši družini smo uvedli prakso, da del denarja, ki ga otroka dobita ob rojstnih dnevih in drugih priložnostih, namenimo skupnim doživetjem.

Ko nas otrok nekam pripelje

Predstavljajte si veselje otroka, ko družina prispe na kraj, ki ga je sam našel in predlagal. Ko prepozna stavbo s fotografije, pokaže pot ali pove zanimivost, ki jo je prebral že doma. Ali pa, ko s pomočjo navigacije, po ozkih ulicah vodi do točke, ki jo je pred meseci našel na spletu.

Takrat lahko doživi pomemben občutek, da je tudi sam pomagal ustvariti ta dan. Iskanje primernega parkirišča ob letališču se morda ne sliši posebej počitniško. Toda primerjati oddaljenost, ceno in možnost prevoza do terminala je čisto konkretna življenjska naloga. Ob podpori staršev se otrok uči iskati informacije in presojati, kaj je za družino smiselno.

Ob tem bo morda tudi kaj spregledal. Načrt bo predolg, izbrana znamenitost bo predaleč ali pa bomo ugotovili, da v enem dnevu preprosto ne zmoremo vsega. To je priložnost za pogovor in skupno prilagajanje. Tudi odrasli se pri načrtovanju motimo.

Za skupna doživetja lahko varčujemo vse leto

Potovanje je lahko tudi priložnost za pogovor o denarju. Koliko nekaj stane? Kaj si lahko privoščimo? Za kaj želimo prihraniti in čemu se bomo zato odpovedali? V naši družini smo uvedli prakso, da del denarja, ki ga otroka dobita ob rojstnih dnevih in drugih priložnostih, namenimo skupnim doživetjem. Pri tem upoštevamo namen darovalca: če je nekdo denar podaril za točno določeno stvar, to spoštujemo.

Pri denarju brez določenega namena pa se skupaj dogovorimo, kaj bi z njim lahko doživeli. Tako tudi otroka prispevata v naš skupni načrt, bodisi za izlet po Sloveniji bodisi za potovanje v tujino.

Pomembno se mi zdi, da razumeta, za kaj zbiramo, in imata pri tem besedo. Njuna naloga ni financirati družinskih počitnic. Želim pa si, da bi ob lastnem prispevku spoznavala vrednost denarja, potrpežljivost pri varčevanju in veselje ob nečem, kar smo omogočili skupaj.

Predstavljajte si veselje otroka, ko družina prispe na kraj, ki ga je sam našel in predlagal.

Pustimo prostor tudi počitnicam

V teh počitnicah bomo nekateri ostali doma, drugi bomo šli na bližnji hrib, tretji nekoliko dlje. Kadar se odpravimo na pot, lahko otrokom ponudimo prostor pri skupnem odločanju, pripravah in odgovornosti.

Tako se družinsko doživetje razširi čez dan odhoda in vrnitve. Začne se z vprašanjem za domačo mizo: »Kaj pa bi si ti želel?« In s pripravljenostjo, da odgovoru tudi prisluhnemo. Na koncu dneva pa velja spomniti, da ni pomembna le lokacija oz. destinacija. Pomembno je, da vse to počnemo kot družina in da se z izleta (bodisi peš, ali pa z letalom) vrnemo z občutkom, da sem rad del naše družine, naših raziskovanj in načrtovanj.

Teh občutkov pa ne more zagotoviti nobena (še tako draga) destinacija. Lahko jih zagotovimo starši in otroci s tem, ko znamo pravilno vrednotiti čas, ki nam nam je namenjen.