Foto: EnvatoČe bi vas vprašala, kakšna je podoba ženske v današnjem svetu, bi verjetno našteli naslednje: ima uspešno kariero, urejeno družino, zadovoljujoč partnerski odnos, negovano telo, si vzame čas za osebno rast, telovadbo in druženje s prijateljicami, je družbeno angažirana in vedno priskoči na pomoč. Od nje se pričakuje, da bo samostojna, močna, uspešna, ambiciozna, finančno neodvisna, čustveno stabilna, ljubeča in potrpežljiva. Da bo poskrbela za dom, moža, otroke, starše, telo, zdravje in videz. Da bo urejena, vitalna, športna in bo vse to počela z lahkoto in nasmehom na obrazu. Da bo znala postaviti meje, a jih bo v imenu učinkovitosti, odgovornosti in napredka pripravljena nenehno prestopati. To je podoba emancipirane ženske, h kakršni naj bi, vsaj po mnenju nekaterih, hrepenele vse ženske.
Je to sploh dosegljiv ideal?
Pa vendar vse ženske ne čutimo tako. Nekatere si želijo biti samo ali predvsem mame, ki bi lahko poskrbele za svojo družino in se ob tem ne izčrpale. Ali kot je v svojem komentarju napisala Urška P. Iršič: “Kdo leta 2025 tišči ženske za štedilnik??? Vam povem kdo?? Me same si mnogo krat želimo, da bi lahko bile “samo” tam, za štedilnikom in skrbele za svoje družine, ker ne zmoremo 10urnih delavnikov, gonje za denarjem in popolnoma kapitalističnega okolja, ki je za žensko dušo najbolj strupena stvar, ki obstaja.”
Ne moremo biti povsod
Dolgo sem verjela, da se vse da. Da je mogoče biti “polno” na vseh področjih, samo stisniti je treba. A pride trenutek, ko ne gre več. Ženske ne zmoremo biti polno v službi in polno doma. Vsaj dolgoročno ne. Lahko za kratek čas ali na račun tega, da nekaj žrtvujemo (običajno svojo družino). In to ni poraz, ampak resnica, ki si končno zasluži, da jo izgovorimo naglas. Pač nismo junakinje s super močmi, ki bi zmogle nadnaravne napore.
Telo začne govoriti. Najprej potiho, da ga še lahko utišamo. Nato pa vedno glasneje. Kronična utrujenost, tesnoba, depresija, izgorelost, izčrpanost in izpraznjenost so samo pokazatelj tega, da smo leta delovale na hlape. Bile močne v službi in močne doma. Močne kot mame, partnerke, prostovoljke, gospodinje, motivatorke, organizatorke. Bile smo močna opora vsem – razen sebi. In enkrat ne zmoremo več. Če si same nismo uspele postaviti mej, nam jih postavi telo. Ne gre več. A to ni naš osebni neuspeh, ampak simptom družbe, ki od žensk pričakuje preveč. Telo ne pozna ideologij in duša ne živi od sloganov.
Kronična utrujenost, tesnoba, depresija, izgorelost, izčrpanost in izpraznjenost so samo pokazatelj tega, da smo leta delovale na hlape.
Nas je res strah štedilnika?
Danes se ustvarja vtis, da je največja nevarnost za žensko vrnitev v dom, v materinstvo, v skrb za družino. “Si res želite nazaj v srednji vek, za štedilnik ali v valilnico?”, so le nekateri od številnih komentarjev ki so praviloma nesramni in žaljivi. Kot da je to nekaj nazadnjaškega, nevarnega in celo ponižujočega.
A resnica je drugačna. Mnoge ženske si želimo biti več časa doma. Biti bolj prisotne, imeti več stika z otroki, več miru. Ne zato, ker bi bile lene ali ne bi bile sposobne delati. Ampak zato, ker ne zmoremo več živeti v sistemu, ki ne upošteva naše ženstvenosti in naših zmožnosti.
Kaj občuti mlada mamica, ki odda 11-mesečnega otroka v vrtec, ker mora v službo, da lahko preživijo? Kaj doživlja mama, ki dela kot vzgojiteljica ali učiteljica in več časa preživi s tujimi kot pa s svojimi lastnimi otroki? S kakšnimi občutki se spopada mama, ki si ne sme privoščiti odsotnosti z dela, in svojega bolnega otroka prepušča v varstvo babicam ali sosedam? Kaj čuti mlada ženska, ki si želi ustvariti družino, ter koleba med zanositvijo ali tem, da obdrži zaposlitev? Kako se počuti uspešna poslovna ženska, s super pozicijo v super podjetju s še bolj super plačo, a je v sebi prazna in neizpolnjena?
Ob vsem tem štedilnik ne zveni več kot grožnja. Zveni kot simbol nečesa, kar smo izgubile: možnost izbire.
Izbira, ki v resnici ni izbira
Čeprav na videz izgleda, da ženska, ki to želi, lahko ostane doma, v bistvu večina te izbire nima. Časi, ko so možje zaslužili dovolj visoko plačo in je ta omogočala, da je cela družina preživela, so že davno minili. Danes večina z eno plačo ne preživi. Tako ženski preostane samo ena možnost: da potrpi in zdrži. Da zdrži tempo vsakdana, da zdrži pritiske, pred katere je postavljena, in da zdrži z občutki krivde, ko ni dovolj prisotna doma. Ali pa da zdrži očitke, ker je dala prednost družini pred kariero, če že ima možnost, da vsaj začasno zapusti trg dela.
In dokler je tako, je pogovor o svobodni izbiri pogosto prazna fraza. Ne gre za to, da bi morale vse ženske ostati doma. Gre za to, da bi imele možnost. Da družba ne bi razvrednotila materinstva in da skrb za otroke ne bi bila obravnavana kot osebni hobi, ampak kot doprinos družbi.
Ne gre za to, da bi morale vse ženske ostati doma. Gre za to, da bi imele možnost.
Potrebujemo močne ženske
Res je, svet potrebuje močne ženske. Ne potrebuje žensk, ki pregorevajo v dokazovanju, da zmorejo več kot zmorejo moški. Svet potrebuje pogumne, srčne in samozavestne ženske, ki se zavedajo svoje vloge in si upajo živeti svojo ženstvenost. Ženske, ki upajo povedati, kje so njihove meje, ter si upajo reči ne, ko je nečesa preveč. In ki si upajo izbrati zdravje pred pričakovanji družbe, prisotnost pred perfekcionizmom, in odnose pred denarjem.
Močna ženska ni super bitje iz pravljice ali reklam. Močna ženska je tista, ki si dovoli biti ženska, ki posluša sebe, in ki postavi družino, zdravje in odnose pred ideologije, ki od nje zahtevajo nenehno prilagajanje in žrtvovanje.
Takšne ženske krvavo potrebujemo. Ženske, ki tiho in pogumno vračajo dostojanstvo tistemu, kar je resnično vredno.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Maja Vovk: Moja hči – skrivnostna lepotica
Petra Lukan: Modrost ženskega cikla
Matej Škufca: Pravi moški ima srečno žensko, vsi ostali imajo močno žensko
Ali bo mama ostala doma in skrbela za družino, to je stvar vsake družine posebej, pravzaprav dogovora med možem in ženo. Ali bo mama doma, ali bo poleg družine hodila tudi v službo, vsaka stran ima dobre in slabe stvari.
Če je mama doma, posebno, ko so otroci še majhni, je vsekakor velik plus. Otrokom ni treba hoditi v vrtec, niso toliko bolni, mama kuha enostavno hrano, po možnosti čim bolj domačo. Otroci na sploh tudi manj zbolevajo. Je pa vprašanje financ – mož mora zaslužiti dovolj, da lahko preživlja celo družino. In ne samo preživljati, saj se vsakodnevno pojavljajo stroški, ogrevanje, vzdrževanje avta, pokvari se ti pralni stroj…vse to pa zahteva veliko denarja. Po drugi strani pa, če je mama doma, ji ne teče delovna doba in je zelo odvisna od moža. Kaj, če ima za moža skopuha, ki ji gleda pod prste za vsak cent? Kaj, če si sčasoma dobi drugo žensko, ali Bog ne daj, da se mu kaj zgodi, se ponesreči, umre, ali ostane invalid? Kaj, če ga doleti huda bolezen?
Po drugi strani pa je zaposlena mama pod hudim stresom, posebno, ko otroci zbolijo, ko te kličejo iz vrtca, v službi pa imaš polne roke dela? Kako krmariti med zahtevno službo in domom, kako vse narediti, da vse teče gladko? Dobra stran je, da zaslužiš plačo in prispevaš v družinski proračun. Imaš plačane prispevke, teče ti delovna doba. Če imaš dobre sodelavce, si tudi v pozitivnem okolju.
Vsekakor so plusi in minusi. Vse je stvar odločitve.
Moraš ločiti med ženskami v javnem sektorju in ženskami v realnem sektorju. Prve denar dobijo in še v tako imenovani službi spočijejo,druge denar zaslužijo in so dejansko utrujene. Je pa zanimivo,da “izgorevajo” ženske v javnem sektorju in birokraciji. Pač lahko.
V javnem sektorju delajo tudi zdravnice, medicinske sestre, negovalke, učiteljice, uslužbenke, ki ti na upravni enoti izdajo osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, ipd., a mislite, da so vse te ženske spočite, ali kaj?
Najslabše je kar vsevprek obsojati ljudi, kaj delajo ali da nič ne delajo!
Vsak naj se zazre vase in se konec dneva vpraša, kaj je pa danes naredil koristnega?
Ali pa naj preprosto napiše kar seznam delovnih opravil.
Dajmo, začnimo pri sebi!
Res obstajajo ženske tudi v javnem sektorju z naravoslovno izobrazbo,ki resnično delajo. Jih je pa izredno malo napram ženskam v birokraciji,ki imajo službo zaradi službe same. Že zdavnaj bi jih lahko zamenjala umetna inteligenca. V večini je tako,da ženske v realnem sektorju delajo,zaslužijo plačo in se ne pritožujejo. Velika večina žensk v javnem sektorju pa denar dobi in ga ne zasluži z delom. Te imajo ogromno časa,da govorijo kako so obremenjene in kako so izgorele.
Gospoda strelca bi rada videla en teden v vlogi ucitelja ali medicinskega brata. Tako pridnega in zagnanega.