Natalie je mama treh odraslih hčera, Ljubljančanka, po rodu iz Dalmacije. Po srcu je bojevnica in večna optimistka, umetnica, ki si baterije najrajši polni v naravi.
Pred sedmimi leti sta se z možem razšla po petindvajsetih letih zakona. Z njo smo se pogovarjali o celjenju ran po ločitvi, vlogi ločenih v Cerkvi in Skupnosti SRCE (Skupnost razvezanih v Cerkvi), v kateri je aktivna zadnja leta.
Natalie, vaš zakon je po petindvajsetih letih razpadel. Kaj se je zgodilo?
Ko sem bila mlada, si nisem nikoli predstavljala, da se bom ločila. Nihče se ne poroči, da bi se potem ločil. Po desetih letih zakona, ko sva bila oba z možem utrujena od vseh obveznosti in majhnih otrok, pa sem prvič začutila, da sva vsak na svojem bregu. Nisva našla prostora za dialog, nisva slišala drug drugega. Oba imava za seboj travmatično otroštvo, sama sem bila nezaželen otrok in sem odraščala v rejniški družini. Od doma nisva imela pozitivnih zgledov, nihče od naju ni bil zrel za kvaliteten odnos.
Postopoma je začelo prihajati do kratenja svobode, omejevanja, ljubosumja, psihičnega nasilja. To se je počasi stopnjevalo. Nekaj časa sva obiskovala partnersko terapijo, vendar nisva zmogla koraka naprej. Na koncu sem se odločila, da odidem.
Kakšna so bila prva leta po ločitvi?
Bilo je zelo težko in travmatično, žalostno. Nisem dobro dojemala, kaj se je v resnici zgodilo. Vse, kar sem čutila, je bilo neko navidezno odrešenje. Na začetku sem bila polna adrenalina, ki me je gnal naprej, da sem reševala nastalo situacijo. Spomnim se, da sem molila: »Bog, ti vidiš, kaj vse doživljam. Zaupam, da mi boš pomagal skozi vse to.« Ampak ločitev je nekaj najhujšega, kar te lahko v življenju doleti. Takrat si pred Bogom z vso svojo bedo sam. Molila sem, da ne bi tako bolelo, to izdajstvo, zavrženost, polom. Tako sem se počutila. V tistem trenutku se tega nisem zavedala, vendar strokovnjaki pravijo, da za vsakih pet let zakona rabiš najmanj eno leto okrevanja. Iz svoje izkušnje lahko potrdim, da traja še dlje.
Danes vse, kar se mi je zgodilo, dojemam kot milost. Mnogokrat sem razmišljala in v sebi nekako čutim, da bi morda z možem lahko rešila svoj zakon, če bi nekatere stvari začela reševati prej. Vendar tega nisva zmogla. Če želi zakon obstati, morata biti oba zakonca odločena, da vztrajata, delata vsak na sebi in skupaj. Zato zakoncem polagam na srce, naj naredijo vse, kar obstaja, preden se odločijo za ločitveni postopek. Izjema so nasilje, alkohol, zlorabe vseh vrst. Takrat je smiselno oditi takoj, če to le zmoremo. Če v takšnih odnosih vztrajamo, izgubimo dostojanstvo, ki je svetost vsakega od nas. Dostojanstvo pa je lažje izgubiti kot dobiti nazaj.
Ko ostaneš sam, marsikje nisi več dobrodošel. Sploh tam, kjer se ljudje zelo oklepajo tradicionalnih krščanskih vrednot.
Ko enkrat razpade zakon, razpade vse. Družina, finance, hiša, odnosi … Premalo se zavedamo, kako ločitev zaznamuje otroke, ki si tega nikakor ne zaslužijo. Njihov varni svet, kjer se imata oče in mama rada, se zamaje. Po ločitvi ostane pogorišče. Nekateri iz tega pepela nikoli ne zmorejo vstati. Občutki krivde, samoobtoževanje, milijon strahov… Ta krivda je tako močna, da te razčloveči.
Opažam, da tisti, ki nam je razpadel zakon, nanj že v osnovi nismo bili pripravljeni. Premalo smo se poznali, morda smo bežali pred primarno družino, morda smo bili pod pritiskom okolice, ki je pričakovala, da se poročimo … Nismo se zavedali, kakšna odgovornost je zakon. Tudi sama ob poroki nisem bila dovolj zrela. Prepričana sem bila, da se bo mož nekega dne spremenil, pa se seveda ni. Šele ko sem po ločitvi začela z intenzivnim delom na sebi, sem spoznala, da je spremembe treba začeti pri sebi. Če priznamo, da imamo težavo, to ni sramota, ampak začetek rešitve.
Kaj bi iz lastnih izkušenj svetovali zakoncem, ki se znajdejo v krizi?
To vprašanje je zelo kompleksno, ker so situacije različne. Vsak zakon ima določeno stopnjo zrelosti in svojo dinamiko. Če sta oba zakonca zrela, bosta znala prebroditi težavo in se pogovoriti. Že če oba opazita, da ne zmoreta komunicirati in se ves čas prepirata, lahko poiščeta pomoč terapevta, strokovnjaka, in se začneta boriti za svoj odnos. Veliko težje je, če je vzrok konfliktov prevara ali če sozakonec ni pripravljen na dialog. Tukaj ni instant rešitve, zato si ne upam dajati nasvetov, ampak lahko delim samo svoje razmišljanje.
Zakon je tek na dolge proge. Ključno je, da znata biti zakonca spoštljiva, da znata stopiti korak nazaj in reči: »Oprosti, nisem bila prijazna do tebe, užalila sem te. Kako lahko to popravim? Kakšno je tvoje mnenje?« Za takšen stavek je treba biti zrel in ponižen. Če je na drugi strani nekdo, ki te ima rad in se zaveda, da si mama njegovih otrok, bo možen korak naprej. Ravno to je ljubezen: da se v določenem trenutku odločimo za nekoga. Ko vstopimo v dialog s partnerjem, ko z njim zdržimo tudi v temi, takrat ko ni najbolj prijazen, se odločimo za ljubezen.
Ko sem bila mlada, sem sanjarila o svetu, kjer ni težav. Ampak to ni življenje in tudi zakon ni tak. Meni so se težave v zakonu zdele prevelike. Danes gledam drugače, z leti sem dobila nekaj modrosti. Žal mi je, da je moj zakon razpadel, vendar ne bi nikoli občutila prave zrelosti, lepote življenja, dostojanstva in vere vase, če bi ostala. V srcu pa močno hrepenim po odnosu in se zavedam, da je v dvoje lepše živeti kot sam. Starejša ko sem bolj to občutim. Molim za dvojino!
Po vsem doživetem z vsem srcem razumem zgodbo o nastanku bisera. Življenje nas obrusi in trpljenje ima smisel, če iz tega nastane biser. Življenje je pogosto krivično, zato je pomembno, da zmoremo videti lepoto med tisočerimi preizkušnjami. Učimo se na novo rojevati, na novo ljubiti in graditi odnose, ki edini poskrbijo, da nam je lepo na tej zemlji.
V Cerkvi pogosto ne vemo, kako pristopiti k razvezanim in kam sploh spadajo. Kako ste to doživljali sami?
Ko je najhujše, si sam. Tako kot Jezus na križu, ki je bil na koncu sam. Ljudje ne vedo, kako se približati. Takrat se je dobro odzvati s sočutjem, podporo, nikakor ne z obsodbo ali nasveti, da vse enkrat mine in da nisi edini, ki se je ločil … Dragoceno je, če te kdo povabi v skupnost, na izlet, kamorkoli, kjer boš občutil, da si sprejet in dragocen. Ob ločitvi namreč poleg bolečine občutiš tudi ljubosumje. Gledaš druge, ki imajo lepe zakone in družine, ti pa si ostal brez vsega. Po razvezi je treba vse postaviti na novo. Ta proces je neskončno boleč in v tem smislu so ločenci mučeniki sodobnega časa. Ko ostaneš sam, marsikje nisi več dobrodošel. Sploh tam, kjer se ljudje zelo oklepajo tradicionalnih krščanskih vrednot, pozabljajo pa na Jezusovo ljubezen in sočutje. V Cerkvi je to pogost pojav. Krščanske družine tvorijo skupnost: hodijo na izlete, imajo božične delavnice, druženja, otroci so povezani. Po ločitvi ostaneš odrezan od vsega tega.
Ravno zato obstaja Skupnost SRCE, da v njej razvezani dobimo podporo, se pogovarjamo, družimo, spoznamo ljudi v podobni situaciji.
Zdelo bi se mi dragoceno, če bi v katoliških krogih večkrat slišali tudi kakšno okroglo mizo ali radijsko oddajo na temo ločitve. Da bi povabili strokovnjake, od kliničnih psihologov in terapevtov do ljudi z osebno izkušnjo, ki bi se pogovarjali o ločitvi. To bi marsikomu zelo pomagalo. Ob ločitvi si namreč prestrašen, počutiš se krivega, ujet si v začaran krog premlevanja … Kristjanov, ki se soočajo s takšno situacijo, je v Sloveniji ogromno, zato je prav, da se s tem ukvarja tudi Cerkev. Opažam, da poleg duhovnikov primanjkuje ljudi, ki bi spremljali razvezane kristjane.
Zakoncem polagam na srce, naj naredijo vse, kar obstaja, preden se odločijo za ločitveni postopek. Izjema so nasilje, alkohol, zlorabe vseh vrst.
Danes ste aktivni v Skupnosti SRCE. Kaj je namen skupnosti?
V Skupnosti SRCE, ki združuje razvezane kristjane, sem najprej obiskovala programe, zdaj pa jih tudi vodim, sem del odbora Skupnosti z ostalimi ožjimi sodelavci. Organiziramo različne večere v živo in preko spleta, od predavanj strokovnjakov o osebnostni rasti do globokih duhovnih vsebin. Pridružijo sem nam zelo različni gosti, od Alenke Rebula, p. Gostečnika, Andreja Perka … Imamo tudi poseben duhovni program v 12 korakih. Vsak mesec gremo na izlet in raziščemo kotiček Slovenije. Organiziramo tudi razne delavnice, ustvarjanja, pohod po slovenski Jakobovi poti …
Že nekaj let organiziramo vseslovensko srečanje ločenih, na katerega pride tudi škof. Letošnje srečanje bo v soboto, 14. 10. 2023, pri sv. Jožefu v Ljubljani, ko bomo praznovali tudi 20. obletnico Skupnosti SRCE. Smisel skupnosti je, da se med seboj podpiramo in rastemo, predvsem pa, da okrevamo po ločitvi. SRCE je zelo dragoceno, vidim pa težavo, da je skupnost prisotna predvsem v Ljubljani, premalo pa drugod po Sloveniji. Ločeni smo osamljeni in potrebujemo svoj prostor v Cerkvi. Tukaj potrebujemo več podpore z vrha slovenske Cerkve. Tudi papež Frančišek pravi, da smo ločeni dar zakoncem in tistim, ki so na poti v sveti zakon.
Kaj lahko ločeni daste zakoncem? Nekoč ste rekli, kako dragoceno bi bilo, če bi ločeni s svojo zgodbo pričevali v zakonskih skupinah.
Ločeni smo živeli zakon in poznamo njegovo dinamiko. Zelo dragoceno je, če se lahko zakonci učijo iz naših napak. Mi vemo, kako pomembno se je ustaviti in ozavestiti, kako dragocen je naš mož oz. žena. In kako pomembno je, da ga spoznamo in sprejmemo v vsej njegovi globini. Niso najpomembnejše hiše, služba in počitnice, ampak odnos, spoštovanje, čas drug za drugega.
Bolečina, ki spremlja ločene, je lahko za zakonce opomnik, da ločitev v velikanski večini primerov ni najboljša rešitev. Danes se veliko preveč ljudi loči, ker smo scrkljani oziroma smo postali bolj čustveno, duhovno in mentalno zahtevni. Težko nam je vztrajati, premagovati težave in se boriti. Z zakoncem se niti dobro ne poznamo, pa se že ločimo. Normalno je, da v zakonu pridejo težka obdobja in prepiri, vendar to še ni razlog za ločitev. Danes vem, da je v pomembne stvari treba vložiti ogromno truda in tudi trpljenja. Kot pri pomembnem izpitu, za katerega se mesece dolgo učimo in se odpovedujemo vsemu mogočemu. Ampak kakšno veselje pride, ko izpit opravimo! Ves trud je poplačan. Enako je v zakonu.
Bolečina, ki spremlja ločene, je lahko za zakonce opomnik, da ločitev v velikanski večini primerov ni najboljša rešitev. Danes se veliko preveč ljudi loči, ker smo scrkljani oziroma smo postali bolj čustveno, duhovno in mentalno zahtevni.
V Cerkvi je zakon zakrament. Tudi če se zakonca ločita, sta pred Cerkvijo še vedno poročena. Kako ločeni živite realnost, v kateri je treba ostati zvest nekdanjemu zakoncu, da bi ostali zvesti katoliškemu nauku?
Moja situacija je specifična. Z možem namreč nisva bila poročena cerkveno, ampak samo civilno. Sem pa jaz svoj civilni zakon doživljala enako svet, kot če bi bil zakrament.
Pri svojih prijateljih, ločenih, vidim veliko trpljenja. Številni si prizadevajo za razglasitev ničnosti zakona in marsikdo jo tudi dobi, tako da se lahko ponovno poroči. Ničnost zakona pomeni, da Cerkev po obsežni preiskavi ugotovi, da zakon zaradi določenega razloga ni bil veljavno sklenjen. Včasih se je ničnost razglasilo zelo redko, danes pa je to bolj pogosto. Sama mislim, da je marsikateri zakon že od vsega začetka neveljaven, ker zakonca nista bila prepričana, da se želita poročiti, imela sta nerazrešene dvome … Pogosto se lahko tudi vprašamo, ali je Bog res želel, da se dva človeka sploh združita ali je bila to samovolja dveh oseb, ki se nista ozirala na Boga. Mnogi se poročijo v Cerkvi zgolj iz navade in ne živijo evangelija.
V resnici ne vem, kaj je v teh primerih prava pot. Treba pa je upoštevati, da ljudje nismo popolni in da se tudi med cerkveno poročenimi katoličani veliko ljudi razide. Razlogi so zelo različni in jih ne moremo metati v isti koš. Če nekdo hodi v cerkev, pa ne sliši Boga, ki mu pravi, naj ne ravna grdo s svojo ženo, naj je ne tepe, fizično ali psihično maltretira, kje je tukaj zakrament sv. zakona?
Pomembno se je zavedati, da zakonca tudi po ločitvi ostaneta starša. Zakon razpade, družina nikoli. Ko se vihar pomiri, je nujno poskrbeti za dobre ali vsaj znosne odnose z bivšim zakoncem. Naši otroci to potrebujejo in to danes opažam pri svojih hčerah. Otroci imajo enako radi oba starša, zato moramo najti moč in odpustiti tudi najhujše zamere. Ko ima otrok rojstni dan ali se poroči, morata biti ob njem oba starša, tokrat zrelo in odgovorno. To je lažje reči kot narediti, ima pa globok smisel.
Še ena stvar je zelo pomembna, in sicer da ločeni ostanemo povezani z Jezusom. Ločeni rabimo Jezusa in to vsak dan! Brez Jezusa je nemogoče iti skozi težko preizkušnjo ločitve. Enako pomembno je, da molimo k Mariji, saj mati občuti, kako je njenemu otroku in bo naredila vse, da bo otrok pomirjen in ljubljen. Če bi se zavedali, kako prepleteni in povezani smo med seboj, bi si podarjali več sočutja in ljubezni.
Oglejte si tudi:
Dr. Andrej Perko: Zrel človek se vedno vpraša, kaj bo v odnos prinesel, in ne, kaj bo dobil
Rudi Tavčar: Tudi tisti, ki nas ljubi, nas bo enkrat razočaral
Luka in Mirjam Mavrič: Če moški ni spoštovan in ženska ne ljubljena, odnos ne more uspeti
Marija iz Skupnosti SRCE: »Ločeni ostajamo del cerkvenega občestva«:
Leta 2003 je bila na pobudo dveh razvezanih žena ustanovljena Skupina SRCE (Skupina razvezanih v Cerkvi), ki so ji jezuiti pri Sv. Jožefu zagotovili podporo, prostor in duhovno spremljanje. Njen cilj je bil pomagati tistim, ki so že preboleli akutno stanje po razvezi, in jim dati priložnost, da ponovno poiščejo razloge upanja in vere ter možnost dejavnejšega vključevanja v življenje Cerkve. Ko sem leta 2004 prebrala ta opis v tedniku Družina, sem bila eno leto po razvezi, ko sem ravno začela razmišljati, da bom morala nekaj storiti zase. Takoj sem čutila, da je to ravno tisto, kar iščem. Tako sem se pridružila skupini. V iskanju prave poti, tudi s pomočjo Božje Besede, mi je bil v veliko uteho Psalm 34, ki poudarja Božjo bližino zlomljenim v srcu in Božjo obljubo, da bo rešil tiste, ki so potrti v duhu.
Po odhodu moža sem zaživela na novo s tremi otroki, starimi med 16 in 20 let. Nekako smo si na novo organizirali življenje. Da bi otroci lahko zaživeli brez pretirane skrbi zame, sem se morala okrepiti še sama. V SRCU sem našla krog ljudi s podobno izkušnjo. Skupnost je dajala varen prostor za soočanje z novim življenjskim položajem in bolečino, kar lahko podeliš le z ljudmi, ki ju bodo razumeli. Pri okrevanju in duhovni rasti mi je zelo pomagala medsebojna podpora in druženje (redna srečanja, predavanja, izleti, letovanja, delavnice za otroke, praznovanja …).
Ob ustanovitvi je Skupina SRCE štela 20 članov, nato pa se je kmalu začela širiti. Iz potrebe po močnejši individualni podpori pri okrevanju po razvezi so začele nastajati nove manjše skupine (zlasti skupine Srce ob SRCU), ki delujejo v okviru SRCA, ki se je iz Skupine preimenovalo v Skupnost. V njenem okviru je nastala tudi Skupina za okrevanje po razvezi, ki sledi duhovnemu programu 12 korakov anonimnih alkoholikov, Skupina Seniorji in Skupina za pare, izvajajo pa se tudi tečaji po programu Divorce Care (Skrb za razvezane). V Kopru deluje Skupina sv. Marka. SRCE si vseskozi prizadeva nagovoriti razvezane in jim ponuditi pomoč v stiskah, ki nastajajo ob in po razvezi.
V sodelovanju z Uradom za družino je oktobra 2017 Skupnost SRCE pripravila prvo vseslovensko srečanje z naslovom Življenje po ločitvi. 14. oktobra 2023 bomo organizirali že 7. vseslovensko srečanje Razvezani in še vedno ljubljeni.
Predvsem na začetku delovanja SRCA smo imeli občutek, da v Cerkvi ni bilo prostora za razvezane in ločene. Danes je drugače, še posebej po papeževi pobudi, da morajo razvezani in ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izločeni iz Cerkve, da so sprejeti in da ostajajo del cerkvenega občestva. Pri tem nas navdihuje stavek iz apostolske spodbude Radost ljubezni: »Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni, in jim vlivati upanje in zaupanje.«
Foto: osebni arhiv
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
To so absurdi modernega sveta “Kako ločeni živite realnost, v kateri je treba ostati zvest nekdanjemu zakoncu”, tistemu, ki nas je varal in lagal in morda tepel, na koncu pa zavrgel. Ali pa ko sem nekoč davno na pripravi za zakon poslušal patra, kako da sta dva poročena ugotovila, da sta v resnici v sorodu in se ne moreta telesno združevati, pa sta morala ostati poročena in živeti v celibatu … pa kaj si bo človek še izmislil, da bo trpinčil drugega človeka. Čemu siljenje ljudi v večne zveze, tudi ko nimajo nobenega mandata več? Prazgodovina je menila, ko so taka pravila morda še imela nek smisel, da moški ni naštepal potomce nato pa skliznil k drugi ampak je skrbel za zarod. Dlje od tega, tem pravilom ne vidim smisla. In tudi tukaj, je to mandat za 20 let, ne pa za vekomaj. Na zunaj smo tako puritanski, v zakulisju pa se tolerirajo vse sorte grdobije.