Foto: CanvaStoletja dolgo so imeli starejši toliko vnukov, da so jih komaj prešteli. Otroci so bili vseprisotni. In čeprav ne bi bilo pošteno idealizirati »dobrih starih časov«, je dejstvo, da so bile generacije med seboj bolj povezane. Mlajši so imeli stik z modrostjo starejših, starejši pa z otroškim vrvežem. Zelo redki so zadnje obdobje preživeli sami.
V zadnjih desetletjih se je situacija obrnila. Vse več starejših oseb vnukov sploh nima ali pa jih dobijo, ko so že zelo v letih. Če so imeli stari starši včasih po več deset vnukov, imajo sodobni dedki in babice dva ali tri. Vse pogosteje pa se dogaja, da si štirje stari starši delijo enega samega vnuka.
Prvič v zgodovini več starih staršev kot vnučkov
Po podatkih Združenih narodov je na svetu prvič v zgodovini več starejših kot otrok. Leta 2018 je število 65-letnikov namreč preseglo število petletnikov. V zahodnem svetu je razlika še toliko večja, v Evropi je delež starejših od 65 let precej višji od deleža mlajših od 14 let. Če so bili vnuki včasih samoumevni, jih številni danes doživljajo kot luksuz, ki ni dan vsem. Še posebej tistim, ki so imeli sami enega ali dva otroka, se hitro zgodi, da ostanejo brez potomcev. Njihovi otroci se za otroke odločajo kasneje ali sploh ne, nekateri se soočajo z neplodnostjo, drugi ne živijo v bližini, zaradi česar ne morejo imeti rednih stikov.
Vse več je tudi takšnih, ki postanejo babice in dedki šele v pozni starosti. Še pred desetletji je bilo običajno, da je ženska postala babica pri petinštiridesetih ali petdesetih, danes pa ni malo takšnih, ki dobijo vnuka, ko se bližajo sedemdesetemu letu.
Ko si na stara leta želijo družbe otrok in vnukov, teh ni ali pa so odtujeni.
Stiska starejših in mlajših
V mladosti je generacija baby boom pogosto postavljala delo pred družino. Odnosi so bili na stranskem tiru, pomembnejši je bil standard, hiša, kariera. Sadovi so vidni danes. Ko si na stara leta želijo družbe otrok in vnukov, teh ni ali pa so odtujeni. K temu prispeva sodoben življenjski slog mladih, za katere osnovanje družine ni več prioriteta.
Nič čudnega, da so na sprehodih mamice z vozički in malčki deležne precejšnje pozornosti. Starejši čutijo potrebo, da se ustavijo, poklepetajo, pokomentirajo. Včasih tudi na način, ki je za mlajše moteč, saj imajo občutek, da se vanje vtikajo neznanci. Vendar gre za globoko potrebo starejših po družbi otrok, vrvežu in izkazovanju pozornosti. Marsikdo od starejših, ki vtakne glavo v vsak otroški voziček, hrepeni po prisotnosti otroškega veselja v svojem življenju.
Njihova želja je razumljiva, vendar mlade generacije izbirajo svojo pot, ki jo je treba spoštovati. Koliko otrok bodo imeli, kdaj se bodo odločili zanje, če sploh … Na te odločitve odraslih otrok starši ne morejo in ne smejo več vplivati. Nanje so ključno vplivali s svojo vzgojo, zgledom in vrednotami. Ko otroci odrastejo, pa se je treba odreči pričakovanjem, kako naj bi mladi živeli.
Danes se kopica starejših bori za pozornost enega samega otroka, kar hitro postane obremenjujoče.
Otroci pod pritiskom množice babic
Pravijo, da starši vzgajajo, stari starši pa razvajajo. Kaj to pomeni v sodobni situaciji, ko je vnuk eden, stari starši pa štirje? Koliko pozornosti, časa, daril, sladkarij, risank lahko otrok prenese? Kako pogosto mora biti na razpolago za crkljanje? Danes se kopica starejših bori za pozornost enega samega otroka, kar hitro postane obremenjujoče.
Kljub majhnemu številu otrok pa se marsikateri mlad par vseeno znajde v situacije, ko si želi babice, da bi počuvala otroka, vendar te možnosti ni zaradi oddaljenosti, prezaposlenosti ali odtujenosti. Zato bi morali več pozornosti nameniti primerom dobrih praks, ki spodbujajo medgeneracijsko sobivanje. Od projekta Babi servis, kjer mlajše upokojenke pazijo otroke, do domov za starejše, ki svoje prostore združujejo z vrtci. Ali pa čisto osebne pobude, ko družina »posvoji« babico in dedka iz soseščine. Starejši, ki se občasno naužijejo otroškega vrveža, in starši, ki si za kakšno urico oddahnejo … Zakaj ne bi tega pogosteje izkoristili?
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Rudi Tavčar: “Stari starši vam ne moremo biti 100% na razpolago, smo pa vedno veseli vaših obiskov”
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
In se je kdo vprašal, zakaj je tako? Zato, ker je ogromno ljudi samskih! Še nikoli ni bilo tako! Včasih je bilo na vasi par ljudi samskih (dva, trije strici in dve, tri tete), danes pa govorimo o epidemiji samskosti! Zakaj o tem nihče ne govori?
Tisti pari, ki so poročeni ali živijo v izven zakonski skupnosti imajo večina vsaj dva otroka. V moji soseščini imajo po tri, štiri otroke. Nekateri imajo samo enega otroka, bi si želeli še kakšnega, ampak ga ne morejo imeti iz zdravstvenih razlogov. Ali pa jih enostavno ne morejo imeti zaradi neplodnosti.
Problem je, ker je ogromno mladih ljudi samih, fantov in punc in to izobraženih, pametnih, dobrih, poštenih! Nihče nič ne naredi na tem. Še poseben problem so kmečki fantje, ki ne morejo dobiti žene.
Po drugi strani pa imamo barabe, ki menjavajo ženske in vsaki pustijo kakšnega otroka, zanje pa potem ne plačujejo in tudi stikov nimajo.
Narobe svet!
In rumena vrtnica kako bi to spremenila? Torej, da ne bi bilo toliko samskih?
Sicer je starajoča se družba zelo velik družbeni problem. Bližamo se namreč trenutku, ko bo prišlo do nasilja srednje generacije nad starejšimi. Zakaj? Ker je cel sistem države, nepremičniskega in delovnega trga nastavljne tako, da je manj mladih in srednje generacije kot starejših. Morda pa nam zato pripravljajo legalne umore z evtanazijo.
Ljudi, ki ne zdržijo prtisika vzdrževanja sebe, svojih otrok, predrage države in EU ter vse številčnejših starejših bo iz dneva v dan več. A to se je zadnjih 50 let propagiralo in to imamo.
Kako bi to spremenila? Jaz ne morem za to nič narediti. Sem že starejša in več kot tri četrtine življenja je že za mano.
Država – družba bi morala stremeti k temu, da bi se ljudje bolj družili, da bi se mladi družili, da bi se organiziralo neke prireditve, morda plese, srečanja, itd., kjer bi se mladi ljudje sploh spoznali. Včasih so bili plesi, vsaj v naši dolini in na teh plesih se je večina mladih med seboj spoznala in se zaljubila. Danes mladi ljudje sploh nimajo več kam iti. Vsak se drži zase. Nobene družabnosti ni več. Ljudje na vasi sploh več nimajo stikov, mladi se med seboj ne poznajo.
Ja, skrb za starejše je tudi vedno hujši problem. Mož in žena imata oba skupaj toliko pokojnine, da bi bilo dovolj za enega, če obleži nepokreten v domu starejših občanov. Ljudje pa danes umirajo tudi zelo dolgo. Od mladih nihče več nima časa, saj so ljudje v službah cele dneve. Včasih so ljudje umirali doma, v krogu svojih najbližjih.
Joj, kako nekateri objokujete te stare čase. Pa vendar ni bilo tako vse rožnato, kot vi trdite.
“Včasih so bili plesi, vsaj v naši dolini in na teh plesih se je večina mladih med seboj spoznala in se zaljubila.”
Glede na to, kaj je v svojih knjigah opisovala Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače, se ni dogajalo samo to, kar vi opisujete. Jaz se iz teh plesov, veselic ne spomnim nobenih pozitivnih stvari. Vidim samo pijančevanje, nadlegovanje. To sem videla s svojimi očmi, saj sem odraščala na deželi.
Tako da kdor samo hvali prejšnje čase in za te naše sedanje čase ne pove nič dobrega, se mora zamisliti.
Zakaj je narobe, če sedaj mladi se odločajo za manj otrok, ko pa vedo, kakšno je stanje, da moraš za vse poskrbeti sam, če ravno nas, ki imamo službe, najbolj maltretirajo z davki?
Kdo ima največ otrok sedaj? Priseljenci,ki imajo od države itak veliko ugodnosti, veliko stvari zastonj. AMpak ko pa vidimo, da se starši ne ukvarjajo z njimii kaj dosti, sem pa hvaležna, da imam enega otroka. Ampak nekateri se nič ne vprašate po razlogih, zakaj imajo mladi manj otrok. Mogoče ne morejo več otrok, mogoče so zdravstvene težave itd. Tudi, če si nekdo ne želi otrok, a je to kaj narobe?
Pa kdo govori o tem, kar se je dogajali v časih “Ogenj, rit in kače niso za igrače?” Govorim o časih 30, 40 let nazaj.
In ne govorim nikjer, koliko otrok bi kdo moral imeti.
Govorim o tem, da je problem današnje družbe, ker je toliko samskih ljudi. In ti ljudje se nimajo kje med seboj spoznati. Veliko jih je med njimi, ki si želijo nekoga spoznati, si ustvariti družino.
Draga rumena vrtnica,to kar opisuje Milena Miklavčič,se je dogajalo tako v preteklosti kot se še sedaj dogaja. Verjemite.
Vi pa poskusite poskrbeti zase in za svoje bližnje,kako pa drugi zivjo,pa pustite drugim.
Živi in pusti živeti!
Res je, da si marsikdo otrok ne želi, ker na prvo mesto postavlja kariero in osebno svobodo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki partnerja enostavno ne najdejo ali pa ga najdejo po 30. letu, velik problem pa predstavlja tudi neplodnost.
Zato članki, kakršen je tale, marsikomu samo poglabljajo stisko. Kot da bi tisti, ki družino idealizirajo, želeli drugim trkati na vest, ker (še) nimajo otrok.
Sama sem se glede tega vedno počutila pod pritiskom. Če bi me nekdo pri 18 letih vprašal glede želja, bi zagotovo rekla, da se želim do 25. leta poročiti in nato imeti tri otroke. Žal pa se je obrnilo drugače.
V moji družini je bilo vedno veliko zmerjanja in kritiziranja, kar je na meni pustilo zelo slabo samopodobo. Zato sem se v zgodnjih dvajsetih vedno zapletala z napačnimi fanti in mislila sem, da če bom končno nekomu všeč, bo to zame potrditev, da vendar nisem tako dolgočasna, neprivlačna … Tudi če sem racionalno vedela, da nekdo ni pravi zame, sem se gnala za njim, ker sem mi mislila: “Biološka ura mi tiktaka, bolje, da sem z napačnim, kot pa da ostanem sama …”
Dolga leta je trajalo, da sem ozavestila svoje ravnanje. Pri 25 letih sem trdno sklenila, da se nikoli ne bom več gnala za nekom, ki bo do mene malomaren.
In tako sem mesec dni pred svojim 28. rojstnim dnevom spoznala svojega moža. Najboljšega, kar bi si ga lahko zamislila. Je pošten, pozoren, inteligenten, zabaven, čeden, ljubeč …
Po letu in pol sva se poročila. Že pred poroko sva imela v glavi sliko družine s tremi otroki. Ampak … soočila sva se z neplodnostjo. Leto dni po poroki sem zanosila, a je otrok v 6. tednu umrl. Kot da to ni dovolj hudo, se pojavijo še radovedneži, ki se vtikajo in dajejo brezvezne nasvete tipa “sprostita se”, kot da bodo s tem rešili celoten problem.
No, sedaj minevata dobri dve leti od poroke in v meni raste dete, za katerega sem ves čas na trnih, ali bo z njim vse v redu. Ker si res ne predstavljam, kako bi preživela še en podoben dogodek kot lansko leto …
In ja, priznam, da se ob takšnih člankih počutim, kot da mi nekdo želi naprtiti krivdo na nizko rodnost. In občutim še močnejši pritisk, češ, leta tečejo, vedno težje bom zanosila, moj otrok pa je moral umreti.
In ravno v katoliških krogih čutimo še hujši pritisk glede teh idealov. Družina in otroci so visoko na lestvici vrednot, zato se marsikdo počuti odrinjenega, ker ne najde partnerja ali pa ima težave s plodnostjo. Zavedati se moramo, da mora vsakdo od nas prehoditi svojo pot. Nimamo vsi takega blagoslova, da bi moža ali ženo spoznali že pri 17 in se čez nekaj let poročili. Neplodnost pa me je vsekakor naučila, da v življenju ne smemo biti nikoli obsedeni z neko največjo željo, ki nam predstavlja nekakšen pogoj za srečo.
Mamica,lepo ste zapisali svojo izkušnjo,preizkušnjo. Tudi jaz sem dala marsikaj čez in sem to že večkrat na tem portalu povedala.
Ne oziram se ne na politiki,ne cerkveno srednjo. Sedaj po toliko preizkušnjah sledim sebi,poslušam svoje srce. In zdravo kmečko pamet.
Pozdravljena, želim vam vse dobro, srečen porod in zdravega dojenčka!
Je pa tako, nihče ne gre lahko skozi življenje. Tudi tisti ljudje, ki zgledajo, da jim gre vse kot pa maslu. Prav v vsaki družini imajo svoj križ. Prav v vsaki družini se srečujejo z nepremostljivimi težavami. Ne gre vse gladko in ne gre vse enostavno.
Bolijo pa včasih neumestne pripombe ljudi, ki nekaj bleknejo, v dobri veri, da so rekli nekaj pametnega. Včasih je v takih situacijah bolje enostavno molčati, da koga še bolj ne prizadenemo.
Pravijo, da beseda lahko tudi ubija.
Srečno, želim iz srca.
Mamica,vse dobro v nosečnosti. Blagoslova vsej družini. V mislih z vami in molitvijo na ustih.
Absolutno ne počutite se krivo zaradi določenih osebkov,ki ne poznajo misli: Živi in pusti živeti.