Jennifer Fulwiler, ameriška komičarka in avtorica knjižnih uspešnic: »Starši moramo biti otrokom zgled pri odkrivanju in uporabi svojih talentov.«

Foto: osebni arhiv

Jennifer Fulwiler je avtorica več knjižnih uspešnic in svetovno znana standup komičarka. V slovenščini poznamo njeno humorno avtobiografsko izpoved Čudovite sanje (Družina, 2020), ki je navdušila tudi slovenske bralce. Na Založbi Iskreni pa bo kmalu izšla njena nova knjiga, Tvoj modri plamen, ki govori o izredno aktualni tematiki, kako odkriti in se lotiti tistega, kar nas v življenju poživlja in napolnjuje.

Jennifer živi v Austinu v Teksasu. Z možem Joejem imata šest otrok, starih od enajst do devetnajst let. Oba sta nekdanja ateista in karierista, ki sta po nepričakovanem osebnem srečanju z Bogom postala katoličana.

Ob izidu knjige Tvoj modri plamen smo z Jennifer opravili intervju. Kljub temu, da je zvezdnica, ki po celotnih ZDA nastopa pred razprodanimi dvoranami in jo po družbenih omrežjih spremlja na milijone ljudi, je bil pogovor sproščen in poln smeha. Začela ga je s stavkom: »Dober dan! Saj tako pozdravite po slovensko, ali ne?«

Jennifer, kje sem vas ujela? Ste doma, v Teksasu? Ali sredi standup turneje?

Trenutno sem doma, ker sem ravno med dvema turnejama. Za mano je običajen delavnik, otroke sem spravila v šolo, zdaj pa pripravljam material za prihajajočo turnejo. V kratkem potujem v Severno in Južno Karolino, Alabamo in Tennessee, torej po jugu Združenih držav.

V slovenščini imamo prevod vaše knjige Čudovite sanje. V njej z obilo humorja opisujete, kako sta z možem nepričakovano postala katoličana, kar je privedlo k vrsti sprememb – med drugim sta v osmih letih dobila šest otrok. V kaosu materinskega vsakdana vam je uspelo napisati uspešnico, ki je navdihnila starše po vsem svetu. Kako se spominjate tistega obdobja? Bili ste doma, s kupom majhnih otrok, hkrati pa ste čutili, da materinstvo ni edina stvar, ki jo želite početi v življenju.

Ko so bili otroci majhni, je bilo res kaotično. Postavljala sem si ogromno vprašanj: ali sem dovolj dobra mama, ali jih bova znala vzgojiti glede na to, da sva oba z možem edinca …? Zdaj, ko so otroci malo večji, lahko rečem, da se je krasno izšlo. Mislim, da so imeli otroci veliko korist od tega, da sem se lotila dela, do katerega čutim strast. Eno najlepših daril, ki jih lahko podarim svojim otrokom, je srečna in zadovoljna mama.

Pisanje knjige me je poživljalo, ob njem sem se razcvetela. V delu sem uživala, čeprav je bilo naporno in kaotično. Vse to je bilo darilo mojim otrokom. Upam, da jim bo to nekoč zgled, kako družino vključiti v delo, ki ga imamo radi. Ne maram miselnosti, da je družina na enem bregu, delo pa na drugem.

Kako ste se spopadali z občutkom krivde? Mame smo nagnjene k temu, da se počutimo krive ne glede na to, kako krmarimo med kariero in družino.

Res je. Najprej sem morala sprejeti, da se bom vedno počutila nekoliko krivo. Druga stvar pa je, da sem si za vsakega otroka večkrat na teden vzela nekaj posvečenega časa. Poskrbela sem, da smo se vedno znova povezovali in da sem jim prisluhnila. Zaposlene mame včasih pozabimo poslušati svoje otroke. Takšne vrste druženja lahko začnemo že pri treh ali štirih letih, ko otroci začenjajo ustno izražati, kaj se jim dogaja. Otroke preprosto povabim v svojo spalnico in jim pustim govoriti. Sedimo na postelji in klepetamo. Ne dajem jim nasvetov, ne razlagam jim, kaj počnejo narobe. Samo poslušam jih. To mi pomaga razumeti, kaj se dogaja z njimi, kako se počutijo, kaj živijo.

V nekem trenutku sem ugotovila, da je moje delo postalo prezahtevno. Videla sem, da so otroci pod stresom. To je bilo že kasneje, ko sem imela poleg standup turnej še službo na radiu. Čisto vsak dan v tednu sem imela dolgo radijsko oddajo v živo. Ko sem poslušala otroke, sem ugotovila, da komedija in radio zahtevata preveč časa in da moram izbrati. Odločila sem se, da pustim službo na radiu. Če z otroki redno preživljamo čas in jih poslušamo, se veliko lažje spopademo z občutki krivde. Doma je treba vzpostaviti kulturo pogovora, v kateri se otroci počutijo varno in povedo, kaj jih muči.

Za družino je ključno, da smo starši navdušeni nad življenjem in počnemo nekaj, kar nas napolnjuje z veseljem.

Govorite o času ena na ena, torej starš z vsakim otrokom posebej?

Nikoli nisem natančno načrtovala časa ena na ena z vsakim otrokom. Sem bolj spontana. (smeh) Včasih se pogovarjam samo z enim otrokom, pa pride v sobo še kateri in se pridruži pogovoru. Poskušam poskrbeti, da vsak dobi svoj delež pozornosti. In da sem prisotna. Čiščenje kuhinje si na primer prihranim za takrat, ko se otroci vrnejo iz šole. Čeprav imam delo in pospravljam, sem v istem prostoru z njimi. Na tak način se lahko pogovarjamo, povedo mi, kakšen dan je za njimi … Pomaga nam pri ohranjanju vezi.

V knjigi uporabljate izraz modri plamen. Kako bi ga opisali nekomu, ki še ni slišal zanj? To vprašanje in vprašanje, kako ga najti, so vam zastavljali tako pogosto, da ste napisali še eno uspešnico – Tvoj modri plamen – ki bo kmalu izšla tudi v slovenščini.

Tega izraza si nisem izmislila jaz, ampak moj prijatelj. Modri plamen je nekaj, kar delaš in te napolnjuje, hkrati pa z njim v svet prinašaš košček ljubezni. Lahko je to plačana služba, konjiček ali zgolj način komuniciranja z ljudmi. Gre za nekakšen jezik ljubezni, s katerim ljubimo svet. Namenjeno nam je, da z modrim plamenom napolnjujemo druge ljudi.

Modri plamen moje prijateljice je, da je odlična poslušalka. In Bog ji pošilja nešteto priložnosti, da ga uporablja! Ko gre po tedenskih nakupih v trgovino, pridejo do nje ljudje in ji zaupajo svojo življenjsko zgodbo. Večini ljudi se to ne dogaja, gre za čisto posebno poslanstvo. No, res je, da v Teksasu, kjer živimo, ni čisto neobičajno, če ljudje kar začnejo s klepetom … (smeh)

Moj modri plamen je pisanje, kar se je pretvorilo v standup komedijo, pri kateri je tudi veliko pisanja. Modri plamen je torej neko delo, ki ga opravljamo, vendar ni nujno, da gre za plačano delo. Lahko je karkoli, s čimer pomagamo soustvarjati svet in nas hkrati napolnjuje z energijo. Ravno zato je ta koncept tako pomemben za starše, saj nimamo nobene odvečne energije. (smeh) Modri plamen namreč ne izčrpava, ampak poživlja. Ko sem pisala knjigo Čudovite sanje, sem kar naprej poslušala: »Jen, toliko majhnih otrok imaš, ne nalagaj si dodatnega dela.« Jaz pa sem jim odgovarjala: »Ne razumete. Pisanje me napolnjuje z energijo, ker gre za moj modri plamen in ne za delo, ki bi ga morala opraviti zaradi denarja.« Vsaka stvar, ki poživlja starše, bo dobro vplivala na celo družino.

Eden vaših priljubljenih stavkov je: »Loti se tistega, kar te poživlja.« Še posebej mame smo na udaru miselnosti, da si ne smemo vzeti časa zase in za svoje talente. Da moramo žrtvovati svoje strasti. Vi pa ste prepričano ravno o nasprotnem.

Za družino je ključno, da smo starši navdušeni nad življenjem in počnemo nekaj, kar nas napolnjuje z veseljem. Družinsko življenje s tem dobi pridih zabave. Ko sem pisala knjigo, sem otrokom pripovedovala o rokih, ki jih lovim, o tem, da je moj založnik jezen, ker zamujam s poglavjem, o svojih borbah. Otroci so navijali zame in me spodbujali.

Na tak način so tudi otroci začeli odkrivati lastne talente, ostali pa smo jih spodbujali in navijali zanje. Starši bi morali biti pri tem zgled svojim otrokom. Nenavadno se mi zdi prepričanje, da mame ne bi smele početi ničesar vznemirljivega in zanimivega. Potem pa se obrnemo k otrokom in jim rečemo: »Hej, loti se česa razburljivega, nečesa, kar te zanima.« Kako naj to stori, če mu nismo dali zgleda? S tem, ko sem odkrivala, kaj me zares zanima in v čem sem dobra, sem bila zgled svojim otrokom, ki zdaj odkrivajo, v čem so dobri oni.

Humor je povezan s ponižnostjo. Ko stvari obrnemo na smešno, priznamo, da nismo Bog, da nimamo vseh niti v svojih rokah in da v resnici nimamo pojma.

Doma imate šest najstnikov. Na kakšen način jih spodbujate, da odkrivajo svoj modri plamen?

Pravim jim, da se morajo dobro spoznati z neuspehom. (smeh) V svetu družbenih omrežij je videti, kot bi bili vsi popolni, uspešni in nadarjeni. Uspešnice se rojevajo v prvem poskusu. Otroke učim, da je to v resnici zelo dolg proces. Moj najgloblji modri plamen je standup komedija, ki sem jo odkrila šele, ko je bil najmlajši otrok star pet ali šest let. Tudi s pisanjem sem začela šele v svojih tridesetih. Učim jih, da modri plamen ni nekaj dokončnega, kar odkriješ v enem dnevu. Pomembno je, da danes, ta teden, letos delajo nekaj, kar jih poživlja. Morda se bo nekega dne to pretvorilo v nekaj trajnega, vendar mora biti to način življenja. Vsak dan, vsak teden, vsako leto poskušamo svetu prinesti košček ljubezni in se ob tem napolniti. Na tak način bomo prej ali slej našli pravo pot.

Knjiga Jennifer Fulwiler z naslovom Tvoj modri plamen bo v kratkem izšla v slovenskem jeziku pri Založbi Iskreni.

 

Torej niste ena tistih mam, ki vztrajajo, da mora otrok do konca leta obiskovati nogomet, če se je septembra odločil zanj?

Ne, sploh ne. Če otroku nekaj ne ustreza in to ugotovi, nimam absolutno nobene težave, če odneha. Pri nas v Teksasu je šport zelo pomemben in starše skrbi, da svojih otrok ne bi vzgojili v zmagovalce. Imam šest otrok, vendar nihče od njih ni športnik. Nič hudega, z možem jih učiva, naj najdejo nekaj drugega, kar jim je pomembno. Ko so poskusili z nogometom, smo hitro ugotovili, da ne uživajo in da to ni njihov modri plamen. Seveda pa smo poskrbeli, da s svojim odhodom niso pustili ekipe na cedilu, saj je pomembno, kako s svojim ravnanjem vplivamo na ostale. Ne bi bilo pošteno, če bi njihovi ekipi na tekmi na primer manjkal en igralec. Obveznosti, ki vplivajo na druge, morajo izpolniti. Ampak ko ugotovijo, da določena stvar ni zanje, se mi zdi najbolje, da čim prej odnehajo.

Kako je modri plamen povezan z vero? Kot katoličani verjamemo, da nam je Bog dal talente. Če jih ne uporabimo, je to pravzaprav greh.

Na zidu poleg računalnika, ki ga gledam v tem trenutku, imam citat Howarda Thurmana: »Ne sprašujte se, kaj svet potrebuje. Vprašajte se, kaj vas poživlja, in se tega lotite. Kajti tisto, kar svet potrebuje, so ljudje, ki resnično živijo.« Spominja me na citat, ki ga pripisujejo sv. Ireneju, enemu naših katoliških svetnikov: »Bog se človeku nenehno razodeva zato, ker želi, da bi človek živel v polnosti. Živi človek je namreč Božja slava.«

Če nam je Bog dal talent, ga moramo uporabiti, ker s tem dajemo slavo Bogu. Če uporabljamo svoj modri plamen – torej spretnosti in veščine, ki nam jih je dal Bog – nas to približuje Njemu in poživlja našo vero. Predstavljajte si, da svojemu otroku podarimo darilo, npr. škatlo z orodjem. Če bi jo otrok odložil na polico in je nikoli ne bi odprl, bi nas to prizadelo ali užalilo. Enako je, ko ne odkrivamo svojih darov in talentov. Bog nam je dal življenje na zemlji, podaril nam je talente. Nespoštljivo je, če ne odkrivamo in razvijamo tistega, kar nam je Bog namerno podaril.

S tem soustvarjamo svet in ga delamo boljšega.

Točno tako! Pomislimo na film, ki nas je navdihnil, na najljubšo pesem ali knjigo, ki nas je prevzela. Režiser, pevec ali pisatelj lahko ne bi ustvarili tega dela, ker bi se počutili krivo, manjvredno ali si preprosto ne bi vzeli časa. Če ne bi uporabili svojega talenta, bi nas na nek način kaznovali. Pri modrem plamenu ne gre za nas, čeprav nas to delo napolni z energijo. V resnici nimamo pravice, da ne bi uporabili svojega modrega plamena, ker ne gre za nas, ampak za ljudi, ki jih želi Bog preko našega dela dvigniti. Če uporabljamo svoj modri plamen, to ni sebično, saj s tem izgrajujemo druge ljudi, v prvi vrsti lastno družino.

Prebrala sem, da svoje otroke večkrat vzamete s seboj na standup turnejo po Združenih državah. Vem, da ste strokovnjakinja za usklajevanje družinskega in službenega življenja, vendar me vseeno zanima – kako je to videti?

Vseh šestih otrok ne morem ves čas jemati s sabo, ker bi zaradi letalskih vozovnic bankrotirali. (smeh) Ponavadi se dogovorimo, da gre z mano nekaj otrok ali samo eden, odvisno od njihovega šolskega urnika. Včasih jim dovoliva, da zamudijo kakšen dan pouka, če imam nastop npr. v petek. Tistim, ki ne morejo z mano, pa pošiljam slike na naš skupinski klepet in jim pripovedujem, kaj se dogaja.

Na čisto prvo turnejo, ki sem jo imela ob izidu knjige Čudovite sanje, pa je šla celotna družina. Imeli smo dva enoprostorca in se tri tedne vozili vzdolž vzhodne obale Združenih držav. Bilo je noro, toliko novih mest in doživetij. Nepozabna izkušnja za vso družino, ki je ne bi mogli izkusiti, če ne bi uporabila svojega modrega plamena.

Kako se odzovejo ljudje, ko na uradno srečanje ali nastop pripeljete toliko otrok?

Zelo odvisno od tega, kje smo. Pri nas, na jugu ZDA, to ni tako neobičajno. Kje drugje, recimo v Kaliforniji, Seattlu ali v velikih mestih na vzhodni obali, npr. v New Yorku, pa so šokirani. Gledajo nas, kot da niso vedeli, da je kaj takšnega mogoče. Zdimo se jim nori. (smeh) Enako je v Evropi. Na ameriškem jugu je drugače, tisto je krščanski del sveta.

Spadate med srečneže, ki zaslužijo z delom, v katerem najbolj uživajo. Imate kakšen nasvet za običajne ljudi z običajnimi dolgočasnimi službami in običajnim družinskim življenjem?

Tudi pri nas doma smo bili včasih »običajna družina«. Moj mož je moral ogromno delati, da je preživel družino. Jaz sem morala pustiti službo in ostati doma, ker sva imela toliko otrok, da si ne bi mogla privoščiti varstva. Bila sem polno zaposlena z materinstvom in domom. Zdi se mi pomembno poudariti, da na začetku nisem zaslužila čisto nič. Niti najmanj uspešna nisem bila. Ko sem pisala prvo knjigo, smo se finančno prebijali iz meseca v mesec. Pet let je trajalo, da sem napisala knjigo, saj zaradi vseh domačih obveznosti ni šlo hitreje.

Izid knjige je privedel do novih stvari: začela sem delati na radiu, potem je prišla komedija. Vendar so bila za to potrebna leta zelo trdega dela, za katerega nisem bila plačana čisto nič. Šele potem sem začela s svojim delom služiti, najprej malo in potem nekoliko več. Zato želim opogumiti ljudi, ki ne hodijo v zelo zanimive službe in nimajo možnosti za spremembe, naj svoj modri plamen uporabljajo v prostem času. Za pisanje knjige si lahko npr. vzamemo eno uro pred in eno uro po službi. Tudi če ne uspemo pisati vsak dan, bo knjiga počasi rasla in na koncu bomo napisali roman.

Rada bi opozorila še na nekaj. Mame svojega dela pogosto ne jemljemo dovolj resno. Zdi se nam, da se z njim ne smemo preveč truditi, saj bi zaradi tega postale slabe mame. Vendar s prizadevanjem za odličnost delamo svoji družini uslugo. Pomembno je, da poskusimo ustvariti nekaj odličnega in ne samo povprečnega. Pri pisanju prve knjige sem dala vse od sebe. V času ustvarjanja sem dobivala brutalne povratne informacije, ob katerih sem jokala. Res sem garala, da sem napisala dobro knjigo, vendar je bilo vredno. Ko uporabljamo svoj modri plamen, si prizadevajmo za odličnost.

Modri plamen je nekaj, kar delaš in te napolnjuje, hkrati pa z njim v svet prinašaš košček ljubezni.

Ste standup komičarka, vaše knjige so izredno zabavne … Kako vidite povezavo med vero in humorjem, veseljem, smehom? Smo katoličani preveč resni?

Ja, pogosto smo veliko preveč resni. Humor je povezan s ponižnostjo. Ko stvari obrnemo na smešno, priznamo, da nismo Bog, da nimamo vseh niti v svojih rokah in da v resnici nimamo pojma. Humor izvira iz zavedanja, da smo le delček Božjega načrta. Če smo prepričani o svoji pomembnosti, se ne moremo smejati. Zato sem prepričana, da je za nekoga, ki ima vero, humor ključna sestavina življenja. Samemu sebi se lahko smejimo, ko ugotovimo, da nismo nič posebnega. Humor nam omogoča, da smo lahkotni in da se zabavamo ob vsakodnevnih težavah.

Kako prenašate vero na svoje otroke? To je ena najpomembnejših in hkrati najzahtevnejših starševskih nalog.

Ne vem, ali sem pri tem uspešna, saj prihajam iz ateistične družine, tako da nimam nobenega zgleda. Pogosto se počutim precej izgubljeno. Tisto, kar želim otrokom predati, je odnos z Bogom. Pri tem jim ne prikrivam lastnih vzponov in padcev. Ne slikam jim popolnega verskega življenja. Učim jih, da je normalno, če kdaj dvomimo, smo razočarani, se soočamo z malodušjem. Če nimajo popolnega odnosa z Bogom in niso vedno polni zanosa, ne smejo misliti, da je nekaj narobe in je zato najbolje odnehati. Želim ji pokazati, da ni nič narobe, če smo v veri kdaj zmedeni. Bog kljub temu obstaja, naša vera je resnična, to je naš dom, kamor se vračamo. Ne vem, če je to pravilno, ampak to pač počnem. (smeh)

V knjigah pišete, da je mamam danes težje, kot jim je bilo pred desetletji. Kako to?

Mislim, da ima današnje materinstvo pluse in minuse. Družbena omrežja so lahko zelo obremenjujoča, saj se ob popolnih življenjih drugih začnemo počutiti manjvredne. Vendar hkrati mislim, da so bile mame v osemdesetih in devetdesetih letih, ko še ni bilo interneta, zelo osamljene. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak v ZDA so ljudje večino dneva v službi, hkrati pa zelo primanjkuje majhnih skupnosti. V ameriških predmestjih ne moreš nikamor – ne na sprehod, ne v bližnjo trgovino, saj se je treba za vsako stvar usesti v avto. V tistem času so bile mame povsem izolirane, saj so bile edine v ulici, ki so bile čez dan doma. Z otroki so bile kot na samotnem otoku. Sama sem bila vesela, da sem zaradi interneta in družbenih omrežij lahko videla kakšen človeški obraz – pa čeprav na ekranu. Seveda pa ima to tudi pasti, recimo primerjanje z drugimi. Današnjim staršem je težko, ker nimamo podpornega sistema in skupnosti. Najtežja je ravno osamljenost.

Mame svojega dela pogosto ne jemljemo dovolj resno.

Starši torej potrebujemo nekakšno pleme?

To temo načenjam v knjigi Tvoj modri plamen, o njej pogosto govorim tudi v svojem podcastu. Bog nas je ustvaril, da bi otroke vzgajali v skupnostih, v vaseh. Če se ozremo v zgodovino, je širša družina skoraj vedno živela v neposredni bližini. Pri vzgoji in hišnih opravilih so pomagale babice, tete, nečakinje, celotna skupnost. To poudarjam, ker za mame ni mišljeno, da vse to počnejo same. Na kolidžu sem študirala zgodovinsko antropologijo, med drugim organizacijo družinskega življenja v različnih plemenskih skupnosti. Zelo zanimivo se mi je zdelo, koliko podpore so imele mame pri vzgoji otrok. Ženske so šle na primer skupaj prat perilo k reki, otroci pa so se igrali z drugimi otroki, nanje je pazila kakšna najstnica. Pretreslo me je, da se od nas, sodobnih mam, pričakuje, da imamo svoje otroke ves dan na očeh. To ni naravno. Ob tem začnemo obupovati in se počutimo kot slabe mame, ker postanemo utrujene in naveličane. Izmučene smo zato, ker nimamo svoje vasi.

V Sloveniji je morda malo lažje, ker imamo dobro delujoč in dostopen sistem varstva otrok, pa tudi razdalje so veliko manjše. Stari starši in širša družina ponavadi živijo bližje. Moj mož npr. prihaja z drugega konca države, vendar to pomeni eno uro vožnje.

Noro! (smeh) Naša družina živi v centralnem Teksasu. Del mojega sorodstva živi na drugem koncu Teksasa, vendar je do tja devet ur vožnje z avtom. Pri nas je običajno, da starši in sorojenci živijo na drugem koncu ZDA, tako da se videvamo enkrat letno ali pa še to ne.

Hvala za pogovor! Bi za konec radi še kaj dodali?

Obiščite nas v Teksasu, veliko zabavnih stvari se da početi! (smeh) Še enkrat bi rada poudarila, da je najlepše darilo, ki ga lahko mama podari svojim otrokom, zadovoljna in cvetoča mama. Z občutki krivde ne delamo svojim otrokom prav nobene usluge. Naučimo se ljubiti svoje otroke in svoje življenje, pa se bo naša družina razcvetela.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja