Je moj otrok res odličnjak ali pa je njegova šola moj projekt?

Foto: Canva

Se spomnite časov, ko smo hodili v šolo? Če imate več kot trideset let, se boste verjetno strinjali, da se starši z našo šolo niso kaj dosti ukvarjali. Ne glede na to, ali smo bili odličnjaki ali so bile naše ocene bolj med dve in tri, je bila šola pretežno naša stvar. Starši so šli enkrat ali morda dvakrat letno na govorilne ure in to je bilo to. Nobenih elektronskih redovalnic, nobenih koledarjev, s katerimi bi starši spremljali, kdaj pišemo test. Otroke so učili učitelji, ne starši. Domače naloge smo delali otroci, ne starši. Kaj pa danes?

Sodobni starši smo bolj vključeni v življenje svojih otrok, kar je po eni strani dobro. Današnje starše bolj zanima otrokovo počutje in doživljanje, bolj smo mu pripravljeni prisluhniti. Vendar gre povezanost in skrb za otroka lahko tudi predaleč. To je zelo očitno ravno pri izobraževanju.

Ogromno današnjih šolarjev ne ve več, kdaj pišejo preverjanje znanja in kaj morajo narediti za matematično domačo nalogo. Ker to vedo njihovi starši. Oni imajo pregled nad šolskimi obveznostmi, oni delajo načrte za učenje in jih opominjajo, če zamujajo. Pri tem ne govorimo o otrocih prve triade, ki skupaj s starši vadijo branje ali ponavljajo poštevanko. Ne, govorimo o deset-, štirinajst- ali celo sedemnajstletnikih.

Kako je možno, da od otrok zahtevamo množenje ulomkov, ne pričakujemo pa, da bodo v šolsko torbo sami pospravili svoje copate?

Standardi so vse višji in vse bolj nerealni

Kdaj smo prišli do točke, ko otroci niso sposobni poskrbeti za svojo domačo nalogo? Kdaj smo jim nehali zaupati, da zmorejo? Kako je možno, da od otrok zahtevamo množenje ulomkov, ne pričakujemo pa, da bodo v šolsko torbo sami pospravili svoje copate?

Res je, da so se standardi od naše mladosti precej dvignili. Najprej standardi tega, koliko šolskega dela morajo otroci opraviti. Naša šolska torba je bila dobesedno pol tanjša, kot jo imajo sodobni otroci. Učni načrti so zdaj nekajkrat obsežnejši. In ko gledam, koliko različnih zvezkov ima naš drugošolec, pomislim, da sem imela jaz toliko zvezkov v osmem razredu.

Dvignila so se tudi pričakovanja do otrok. Zdi se mi, da je bilo včasih bolj sprejemljivo, če je bil otrok občasno površen in pozabljiv. Navsezadnje je logično, da desetletnik kdaj pozabi domačo nalogo ali pride v šolo brez svinčnika. Včasih so nam dovolili, da posledice svojih dejanj nosimo sami. Nisi prinesel športne (takrat smo rekli še telovadne) opreme? Pač ne boš telovadil. Si pozabil kolaž papir za likovno (danes bi rekli LUM)? Namesto tega boš prepisoval kakšen dolgočasen odlomek iz berila. Ker še ni bilo pametnih telefonov, elektronskih redovalnic in maila, starši za večino naših spodrsljajev niso niti izvedeli. Vsekakor pa nam niso v šolo nosili pozabljenih peresnic in kratkih hlač.

Danes se od vsakega otroka pričakuje, da ima petice. Ali vsaj štirice. Kar je nižje, je postalo družbeno nesprejemljivo, tako rekoč znak zanemarjanja.

Starši, ki od svojih otrok pričakujejo petice

Dvignila so se tudi pričakovanja staršev. Včasih so bili v vsakem razredu trije ali štirje odličnjaki, precej prav dobrih in dobrih ter kakšen zadosten. Zdaj se od vsakega otroka pričakuje, da ima petice. Ali vsaj štirice. Kar je nižje, je postalo družbeno nesprejemljivo, tako rekoč znak zanemarjanja. Starši želimo poskrbeti, da bo šlo našemu otroku v šoli vrhunsko, pri čemer povozimo njegove dejanske zmožnosti. Ni mišljeno, da so vsi otroci odličnjaki. Ni mišljeno, da gredo vsi na elitne gimnazije. Ni mišljeno, da morajo vsi opraviti magisterij. Če se mora otrok vsako popoldne ure in ure učiti, morda pač ni iz testa za odličnjaka. Je s tem kaj narobe?

Tisto, kar je pomembno, je, da se otroci naučijo prepoznavati svoje talente in jih uporabljati. Morajo se naučiti delavnosti in odgovornosti. Tega se ne bodo naučili, če jim bodo starši ure in ure v glavo vtepali šolsko snov, ki jo bodo čez dva tedna tako ali tako pozabili. Ne, tega se bodo naučili, če bodo doma nacepili drva, pokosili travo, skuhali kosilo, zložili perilo, počuvali mlajšega bratca, pomili kopalnico. In če jim bomo dovolili, da sprejemajo odgovornost in postajajo samostojni.

Če se mora otrok vsako popoldne ure in ure učiti, morda pač ni »material« za odličnjaka. Je s tem kaj narobe?

Šola, ki vse več prelaga na starše

Poleg staršev delež odgovornosti nosi tudi šola. Kdaj smo starši postali učiteljeva podaljšana roka? Od kdaj učitelj za neopravljeno domačo nalogo ne okara učenca, ampak starša? Mnogi starši svoje popoldneve preživljajo v novi službi – ob otrokovih zvezkih. Včasih to ni posledica prevelike ambicioznosti, ampak to od starša zahteva sistem. Šolske naloge in projekti so marsikdaj tako zapleteni, da jih otroci dejansko ne zmorejo opraviti sami.

Žal se vse pogosteje dogaja, da učitelji staršem naročajo, kaj vse naj delajo s svojim otrokom, da mu bo šlo v šoli boljše. Kar je, milo rečeno, nenavadno. Otrok v šoli preživi dovolj ur, da bi moral večino snovi usvojiti tam. Naloga staršev je pri tem zgolj podporna, torej da poskrbijo za varno in spodbudno okolje, v katerem lahko otrok kadarkoli prosi za pomoč, če jo potrebuje. Namesto reševanja nalog morajo starši poskrbeti za takšno vzgojo, da bo učitelj z otrokom lahko normalno delal. To je edini del, ki ga nihče ne more opraviti namesto njih.

Namesto reševanja nalog morajo starši poskrbeti za takšno vzgojo, da bo učitelj z otrokom lahko normalno delal. To je edini del, ki ga nihče ne more opraviti namesto njih.

Moram res vedeti za vsak test, ki ga otrok piše?

Zelo sem hvaležna, da naša osnovna šola ne omogoča elektronske redovalnice, koledarja s preverjanji znanja in ostalih sodobnih pogruntavščin. Ker je to edini način, da otroke urimo v samostojnosti in odgovornosti. Seveda ne bodo vsega naredili brezhibno. Vendar to ni najpomembnejše! Cilj osnovne šole ni proizvodnja odličnjakov, ki jih naprej rinejo skrbne mamine roke, ampak samozavestni in samoiniciativni mladi, ki vedo, da zmorejo.

Za ta cilj bi morali skupaj stopiti vsi – izobraževalni sistem, učitelji in starši. Na prvem mestu z manj obsežnimi učnimi načrti. Potem z realnimi cilji, ki so jih otroci sposobni doseči sami. S trdno (domačo in šolsko) vzgojo, ki otroke nauči sodelovanja in spoštljivosti. In nazadnje s korakom nazaj, da se bodo otroci lahko česa naučili tudi iz lastnih napak.