Kako svojemu otroku pomagati pri izbiri prave šole in poklica?

Foto: Envato

Morda je pred vašim otrokom ena prvih večjih odločitev v življenju – izbira srednje šole, fakultete ali prve zaposlitve. Starši smo ob tem pogosto razpeti med dve skrajnosti.

Na eni strani si mislimo: »To je njegova odločitev. Jaz sem moral vse speljati sam, naj tudi ona.« In se popolnoma umaknemo.

Na drugi strani pa nas lahko hitro prevzame strah. Mame smo še bolj podvržene temu. Že v 7. razredu skupaj z otrokom obiskujemo informativne dneve, sprašujemo namesto otroka, otrok pa sploh še ni pripravljen o tem razmišljati.

Zdrava podpora je nekje vmes. V šolo ali na fakulteto bo hodil vaš otrok – ne vi. Odločal se bo on. Lahko ste ob njem, a ne odločajte se namesto njega.

Naša naloga torej ni, da se odločimo namesto njega niti da ga pustimo čisto samega, ampak da mu omogočamo, da se o tem pogovarja in razmišlja. So otroci, ki bodo več svojih vprašal delili s starši in drugi, ki bodo večino stvari speljali sami. Opazujte in presodite, koliko je vaš otrok že samostojen pri tem. Ne delajte tistega, kar že zmore sam.

Kaj torej lahko storimo:

1. Aktivno poslušanje

Podporo lahko začnemo preprosto – s pogovorom. Vprašamo ga, kaj ga zanima. Kaj mu gre dobro? Kje se počuti živega?

Po informativnem dnevu ga lahko vprašamo: »Kaj ti je bilo všeč na tej šoli?«

»Kaj se je po tvojem pri izbiri šole najpomembnejše?«

Ko otrok začuti, da vam je njegovo mnenje pomembno, lažje pove, česa ga je strah ali kje se še ne znajde. Pogosto ne ve, kje poiskati informacije, koga vprašati. Včasih se pri odločanju nasloni na vrstnike, ki nimajo pravih informacij. Tu smo starši dragoceni sogovorniki.

Naša naloga torej ni, da se odločimo namesto njega niti da ga pustimo čisto samega, ampak da mu omogočamo, da se o tem pogovarja in razmišlja.

2. Spodbuda k raziskovanju

Informativni dnevi so dobra iztočnica, a ne edina. Pogovor s starejšimi dijaki, pregled predmetnikov, možnost »dijak za en dan« … vse to mladostniku pomaga, da šolo bolj spozna in začuti.

Pomembno je, da preveri tudi pogoje vpisa. Nekatere šole imajo omejitve in zahtevajo določeno število točk. Spet druge šole imajo preizkus znanja, ki zahteva določeno znanje in veščine. Naša vloga je, da pomagamo otroku ohranjati sanje in hkrati pomagamo, da spozna tudi objektivne pogoje za vpis (učni uspeh, ipd.)

Tako ne zatiramo želja, ampak pomagamo k realnemu pogledu:

»Če želiš to smer, kaj lahko letos še narediš, da povečaš možnosti za vpis? Vsaka točka bo pomembna.«

3. Prednosti in izzivi

Pri odločanju med različni srednjimi šolami ali fakultetami pomaga preprosta SWOT analiza – prednosti in slabosti vsake izbire ter priložnosti in tveganja te izbire.

Prednosti so npr. bližina šole, prijatelji, krožki, slabosti pa lahko npr. zahtevnost določenega predmeta, zamudna vožnja, stroški dijaškega doma.

Veliko mladih je vpetih v lokalno okolje – igrajo pri orkestru, nekaj trenirajo, so gasilci in jim delovanje v teh skupinah veliko pomeni. Odločitev za bolj oddaljeno šolo lahko pomeni ločitev od nečesa, kar jim je priraslo k srcu in je del njihovega življenja.

Če otroka skrbi, ali bo še lahko igral nogomet ali hodil v orkester, ga spodbudimo, naj preveri kakšne so možnosti sodelovanja v prihodnjem letu, tudi če bo manj prisoten. Če izve, da take možnosti so, bo mirneje tehtal različne šole.

4. Spodbujanje samostojnosti

Večkrat mu povejmo, da je končna odločitev njegova.

A hkrati mu z odprtimi vprašanji pomagajmo razmišljati širše:

– »Si pomislil, koliko časa ti bo vzela vožnja?«

– »Kaj boš naredil, če s prijateljem ne bosta v istem razredu?«

– »Kaj bi izbral, če bi moral danes oddati prijavo?«

Ko se bliža rok vpisa, se lahko otrokov strah poveča. Normalno je, da je negotov – stopa v neznani, bolj odrasli svet. Naša mirna navzočnost mu lahko da občutek opore in moči. Ni treba veliko besed – včasih je dovolj očetov ‘Verjamem vate.’ ‘Ne boj se, zaupaj’. Ali preprosto roka na rame in pogled v oči. ‘S teboj sem.’

5. Ko je potrebna dodatna pomoč

Nekateri mladi še tik pred vpisom ne vedo, kaj izbrati. Takrat je dragocena pomoč svetovalne službe ali kariernega svetovalca.

Kakšen mladostnik je lahko tudi ob dobronamernih starših ujet med pričakovanja staršev. Želi, da bodo tudi starši zadovoljni. Drugi je zelo negotov vase in ne ve, kaj od treh možnosti bi dal na prvo mesto. Tretji si želi »vse naenkrat«. Dober svetovalec ga vodi korak za korakom. Od raziskovanja možnosti do zoženja izbire in končnega vrstnega reda.

Če mlad človek poišče podporo, ko je odločitev zanj še pretežka, je to pomemben korak. Na ta način lahko preprečimo, da bi otrok izbral kar nekaj na pamet in kasneje obžaloval.

Kaj pa starši?

Seveda kdaj tudi starše malo stisne, ko vidimo, da otroci razpredajo svoja krila in bodo počasi poleteli za svojim poslanstvom. O teži spuščanja je mama bodočega študenta zapisala takole:

“Z vsakim dnem je večji. Z vsakim dnem bolj odhaja. Sam. V svet. Brez mene. Ko sem ga prvič stisnila k sebi sem vedela, da me to čaka, vendar nisem mislila, da bo tako hitro. Ne še zdaj. Prosim. Ni še pripravljen. Celo telo me boli od strahu. Kaj, če ne bo zmogel? Saj sploh ne vidi pasti in čeri pred seboj. Želim steči pred njega in jih odstraniti, da se ne bo ranil. Želim ga zaščititi.”

Stoj! Ne premakni se!

To je njegova pot, kakršna koli že je. In vem, da ni moje mesto, da mu jo tlakujem, gladim, ravnam. Moje mesto je ob poti. Sem ograja, ki je tam zgolj še za primer prehude poledice na poti. Ograja, ki jo on izbere ali pa ne. On odloča. In vem, da je prav tako.”

Včasih moramo tudi starši iz strahu in nemoči narediti korak k zaupanju in si res upati spustiti svojega otroka. Zmogel bo. Verjamem vanj.