Mož v bolnišnici zaradi psihoze in depresije, jaz pa sama z otroki …

Duševne bolezni so še vedno tabu. (Foto: Shutterstock)

Trenutno se po rojstvu zadnjega otroka mož zdravi za depresijo in psihozo (točne diagnoze niti še ne vem in čutim tudi, da niti vprašati ne upam).

Prej sva to reševala s psihoterapijami, pogovori … ampak potem je prišlo tako daleč, da je bila njegova stiska tako velika, da je sedaj hospitaliziran, jaz pa sama skrbim za otroke … 

Kako naj kot žena in mama prebrodim vse to?

Duševne bolezni so še vedno tabu, zato iskrena hvala, da ste načeli to temo. Najprej bi vam rad čestital za pogum in moč, da sta z možem prepoznala resnost težav, ki jih ni bilo več mogoče obvladati s psihoterapijo, in ste poiskali psihiatrično pomoč. Pogosto si ljudje tudi v stiski zatiskajo oči in iščejo druge rešitve, kar lahko pripelje tudi do tragičnih koncev.

Verjamem, da vas v tem trenutku muči ogromno vprašanj in dilem v zvezi z moževim zdravjem. Pogosto se pri najbližjih (posebej partnerjih in otrocih) pojavlja tudi občutek krivde ali dvoma v smislu, ali mu nisem dovolj, ali mu ne znam pokazati, kako močno ga imam radi/a, kaj sem naredil/a narobe, da je šlo tako daleč. Zelo težko občutje je tudi sram, ki je povezan z občutki stigme, da so tako oboleli kot svojci nekako zaznamovani, drugačni, da je med našo resničnostjo in svetom nastal prepad, da nas drugi ne morejo ali nočejo razumeti. Seveda pa se lahko ob vsem tem dogajanju pojavi še kopica drugih čustev: strah, kako se bo spremenilo naše življenje – jeza na bolezen (ali celo partnerja / očeta), ker smo se znašli v tem vrtincu, ko bi lahko se malo sprostili na dopustu in pozabili na skrbi – nemoč, ker smo naredili vse, pa ni pomagalo in ne vemo, kaj (če sploh kaj) lahko naredimo – žalost ob izgubi sanj o zdravju in mirnem življenju itd.

Kako se umiriti in razbremeniti

Vsi ti občutki in misli so normalni. Hkrati je zelo pomembno, da vas ne prevzamejo do te mere, da bi vas paralizirali in potisnili v izolacijo. Zaradi tega je najprej pomembno, da poskrbite zase. Tako kot na letalu morate najprej sebi dati masko, šele potem sosedu (četudi je sosed otrok), tudi sedaj poskrbite za svojo razbremenitev. Morda je to pogovor z zaupno prijateljico, morda je to sprehod, delo na vrtu, molitev … skratka, pomembno je, da dobite spet tla pod nogami.

Pri štirih predšolskih otrocih je gotovo veliko dela in čisto praktičnih skrbi (razvažanje v vrtce, kuhanje, skrb za gospodinjstvo …). V tem trenutku je eden pomembnejših vidikov skrbi zase tudi to, da prosite druge za pomoč pri teh opravilih.

Koga lahko prosite, da vam pomaga pri tem? Morda je to soseda, mama, kdo drug od sorodnikov, prijateljica? Ljudje težje sami ponudijo pomoč, z veseljem pa se odzovejo na našo prošnjo.

Tako kot na letalu morate najprej sebi dati masko, šele potem sosedu (četudi je sosed otrok), tudi sedaj poskrbite za svojo razbremenitev.

Stiska ob duševni bolezni in komunikacija z otroki

V tem trenutku imate tudi veliko dilem in pišete, da si morda niti ne upate vprašati, kaj se dogaja z možem in kakšno bolezen ima. Navadno je naša domišljija bistveno bolj kruta in grozna, kot je resničnost, zato vas spodbujam, da komunicirate z lečečim psihiatrom, kaj se dogaja z možem oz. kje v procesu diagnostike je. V najslabšem primeru boste vedeli, pri čem ste (posledično pa boste lahko načrtovali nadaljnje korake), v najboljšem pa izvedeli, da je bila to prehodna težava, ki je že minila.

Ko boste čustveno stabilni, je pomembno, da spregovorite o tem z otroki. Čeprav so otroci majhni, je pomembno, da odprete temo očetove odsotnosti: kako jo doživljajo, jih morda kaj skrbi, kako razumejo stvari ipd. Predvsem je pomembno, da imajo sami možnost vprašati glede dilem in povedati glede svojega doživljanja. Svoje stiske bodo zmogli izraziti, če bodo (nezavedno) videli, da s svojimi stiskami ne povečujejo vaše. Zato je pomembno, da ste sami najprej umirjeni. Če ste verni, lahko k temu pomaga tudi molitev (osebna in družinska), ko izročate svoje skrbi in strahove Bogu, ki naj (tudi preko zdravstvenega osebja in zdravil) pomaga možu. Preko družinske molitve ste lahko tudi v stiku otroškim doživljanjem situacije.

Navadno je naša domišljija bistveno bolj kruta in grozna, kot je resničnost, zato vas spodbujam, da komunicirate z lečečim psihiatrom, kaj se dogaja z možem oz. kje v procesu diagnostike je.

Predšolski otroci navadno težje ubesedijo svoja doživljanja in strahove, osredotočeni so predvsem na konkretne težave in dogajanje tu in zdaj (npr. trenutno vedenje starša, odsotnost), saj se njihove konceptualne sposobnosti še razvijajo. Zaradi tega jih pri odgovarjanju na vprašanja ne zasipajte z informacijami, ampak povejte toliko, kolikor rabijo slišati (če bodo rabili kaj več, bodo vprašali). Odgovori naj bodo jasni in kratki, dajte pa jim dovolj časa, da predelajo informacijo in postavijo vprašanje. Ni nenavadno, da bodo v pogovoru brez vprašanj, nato pa bodo v naslednji dneh mimogrede (npr. med igro ali vožnjo) postavili kakšno vprašanje, ki vas lahko spravi v zadrego (npr. ali bom tudi jaz zbolel). Pomembno je, da smo pozorni na taka vprašanja in se otroku takrat posvetimo in mu odgovorimo, kratko, a jasno. Če odgovora ne veste, lahko rečete, da ne veste, a se boste pozanimali in jim povedali.

Predvsem je pomembno, da skozi odgovore date otrokom vedeti, da ste tam za njih, da boste ostali z njimi in da boste skupaj premagali težave. Tudi z očetom se bodo lahko povezali, ko pride nazaj. Vedno znova je pomembno dajati sporočilo, da otroci niso krivi za očetovo bolezen. Otroci hitro povežejo stvari na način, da so oni vzrok dogajanju (npr. ker sem bil bolan, poreden ali kaj drugega, je oče postal živčen oz. je šel v bolnico).

Kaj je psihoza

Beseda psihoza se uporablja za opis duševnega stanja, v katerem se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja in čustvovanja. To pomeni, da lahko mož zaznava stvari, ki jih ni, kar imenujemo halucinacije, ter povezuje dogodke med sabo in vedenja ljudi na svojski način, ki ni v stiku z realnostjo, kar imenujemo blodnje. Eden težjih simptomov psihoze je nekritičnost do težav, saj posameznik svoje zaznave in misli sprejema kot dejstva in skladno z njimi reagira, ne glede na to, kaj mu drugi govorijo oz. kakšne dokaze mu predočijo.

Prav zaradi tega je v akutni fazi oseba v takem stanju nedojemljiva za psihoterapijo in potrebuje psihiatrično pomoč. S sklopu zdravljenja je še posebej prvič pomembno, da se naredi dobra diagnostika, tj. da se razišče vzrok psihoze.

Psihozo lahko povzročajo različni dejavniki, ki pogosto součinkujejo: ob genetski nagnjenosti se lahko ob nakopičenem stresu pojavi psihotična epizoda v sklopu nekih že znanih duševnih težav (npr. depresija), lahko je psihoza posledica duševnih težav, kjer je izguba stika z realnostjo poglavitna težava (npr. shizofrenija), včasih pa so razlogi za psihozo specifične organske narave (npr. zastrupitev s psihoaktivnimi snovmi, tumor ali poškodba glave).

Diagnostika pri psihozi lahko vključuje laboratorijske preiskave, slikovno diagnostiko možganov, pomembno je razumeti dinamiko simptomov v času (kako so se simptomi razvijali pred in med hospitalizacijo, kakšen je učinek zdravil na funkcioniranje posameznika ipd.). Pomembna pomoč pri postavitvi diagnoze in tudi pri predvidevanju kasnejšega funkcioniranja posameznika je klinično psihološki pregled, ki nam pomaga bolje razumeti intelektualne in miselne sposobnosti, osebnost posameznika, način dojemanja sveta okoli sebe, načine uravnavanja čustev in obvladovanja stresa, vzpostavljanja in vzdrževanja odnosov, pomaga nam tudi razumeti sprožilce poslabšanja v povezavi s predhodnimi izkušnjami. Klinično psihološki pregled je smiselno izvesti šele, ko so posameznikovi možgani (in posledično funkcioniranje) stabilni in posledično se stik z realnostjo vrača. To vse terja svoj čas, zato so morda zaenkrat zdravniki tako skopi z informacijami.

Kako naprej?

Če prej ne, je ob odpustu iz bolnišnice pomembno, da se pogovorite z lečečim psihiatrom glede moževe diagnoze in nadaljnjega zdravljenja: kdo od psihiatrov ga bo vodil, kako je z zdravili, kakšna je vloga psihoterapije, ki jo že poznata in vama je pomagala do neke mere, kot vas razumem.

Svoje stiske bodo otroci zmogli izraziti, če bodo (nezavedno) videli, da s svojimi stiskami ne povečujejo vaše. Zato je pomembno, da ste sami najprej umirjeni. Vedno znova je pomembno dajati sporočilo, da otroci niso krivi za očetovo bolezen.

Pomembno se je pogovoriti tudi glede tega, kaj lahko pričakujete glede nadaljnjega moževega funkcioniranja, tj. kakšen je tipičen potek bolezni, ki jo ima mož, kako je s ponovnim vključevanjem v družinsko življenje, službo ipd., kakšna je vaša vloga pri vsem tem. Pomembno je tudi, da veste, kakšni so prvi znaki morebitnega ponovnega poslabšanja in kaj lahko takrat ukrenete.

Kot že rečeno, je pomembno, da se ne izolirate ob moževi bolezni. Dobro je, da zaupne bližnje osebe poznajo vašo zgodbo, da se lahko obrnete tudi nanje v času stiske ali dilem. Za ljudi, ki vam niso tako blizu, pa je tudi dobro, da imate ob morebitnih vprašanjih zanje pripravljena kratka sporočila, ki so dovolj sporočilna, a hkrati ščitijo vašo intimo (npr. Mož se ni počutil dobro, zato je bil na zdravljenju, ampak zdaj je spet v redu, rabi pa več počitka).

Mnogim pomaga tudi vključitev v nevladne organizacije (npr. Šent, Ozara), ki se ukvarjajo z duševnimi boleznimi in imajo pogosto tudi skupine za svojce, kjer lahko podelite svoje strahove in dileme ter tudi iščete konkretne rešitve za težave. Glede vam najbližjih oz. najbolj relevantnih nevladnih organizacij vam lahko svetujejo tudi v okviru bolnišnice, in sicer se lahko obrnete na socialno delavko ali direktno na lečečega psihiatra.

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Sočustvujem z vami. Upam in želim, da bodo antidepresivi oz. zdravila prijela in da bo z vašim možem spet vse v redu. Verjamem pa, da ste resnično v hudi stiski.
    Tako kot so vam že zgoraj odgovorili: poiščite in prosite za pomoč, ker sami vsega ne boste zmogli. Nevarno je, da se tudi vi zlomite in padete v depresijo, ker imate resnično preveč vsega na glavi. Prosite za pomoč starše, brate, sestre, tete, prijateljice, sosede. Verjamem, da se bo dobila kakšna dobra duša in vam pomagala. Vam in vaši družini želim vse dobro.

  2. Ne izgubite stika z možem. Strah ob novih dogajanjih ga hromi in rabi vašo brezpogojno varnost, da se bo čimprej vrnil v zavetje najbližjih. Rabi vaše zaupanje, dovolite mu da izraža svoja občutja. Sprejmite njegove predsodke in ga podprite pri pametnih odločitvah. Pot nazaj je dolga. Zasluži si jo prehoditi s teboj in vajinimi otroci na vsakem koraku. Vas šest bo skupaj očistilo temelj, ki se je zaprašil in zameglil ter je to povzročilo zmedo. Vse Dobro vam želim in vas priporočam v božje varstvo Mariji.

    1. Kaj pa če bo gospa stok s sabo izgubila? Meni je to bolj pomembno. Sploh ne vem,če se zavedate,kaj pomeni psihoza.

  3. Spoštovana in draga gospa, soproga in mati! Ko v družini izbruhnejo duševne motnje, še posebej, če gre za psihozo, ki jo omenjate, se sprva povsem zamaje ves naš dosedanji svet, v katerem smo živeli. Res je, na začetku je nepopisno hudo, tega si drugi ljudje sploh ne znajo predstavljati, a vedite, da ne bo vedno tako. To vam sporočam, ker smo v naši družini sami dali to skozi in danes spet vsi živimo človeka vredno življenje. Oseba, ki je pred časom zbolela, že vrsto let spet normalno hodi v službo in opravlja tudi starševske dolžnosti za dva otroka. Vse to pa smo lahko dosegli, ker smo se z boleznijo najprej načrtno dodobra spoznali (predvsem prek knjig in posvetov pri psihiatru) in potem začeli z njo živeti, ji prilagodili svoje življenje in jo začeli na ta način “obvladovati”. Bolezen je zlasti v prvih mesecih dodobra spremenila naše življenje, a to zdaj poteka mirneje in uspešneje kot v mesecih pred izbruhom bolezni in hospitalizacijo. Pišem vam zato, da vam sporočim: vse bo lahko še dobro, vendar je to odvisno tudi od vas, če se boste zato tudi potrudili, in verjamem, da se boste.

    Pa pojdimo po vrsti. Za moža je na začetku zagotovo najbolje, da je hospitaliziran, dokler tako menijo psihiatri. Psihiatrična bolnica je varno zatočišče, kjer so pogoji za življenje pacientov precej bolj prijetni kot v vseh ostalih bolnišnicah. (Razen prvih dni bivanja na zaprtem oddelku, če je to zaradi varnosti pacienta sploh nujno.) Mnogo pacientov se bolnice najprej strahovito otepa, a po nekaj časa številni spoznajo, da jim izolacija pomeni varnost, mir in odrešenost od vseh stresnih dogodkov, ki so pogosto zadnji sprožilec duševne bolezni. Danes psihiatrija razpolaga z vrsto zelo uspešnih zdravil za psihozo in depresijo, vendar psihiatri vsaj na začetku rabijo kar nekaj časa, da ugotovijo, katera od teh zdravil najbolj “primejo”. Žal pa psihiatrična zdravljenja ne morejo biti uspešna čez noč in običajno so potrebni vsaj tedni, če ne kar meseci zdravljenja, prizadeti svojci pa bi si rezultatov razumljivo želeli takoj, čez noč. Zato bo sprva potrebno veliko potrpljenja, tako z vaše kot z moževe strani. Zdravniki neradi dajejo napovedi, kakšen bo izid bolezni pri posamezniku, saj so te stvari lahko nepredvidljive. A naj vam dam nekaj boljšega upanja že z ugotovitvijo, da ima vaš mož štiri otroke in zato verjetno ni star manj kot dvajset let, ampak ima vsaj kakšnih deset ali še več let več. Čim kasnejši izbruh psihoze (merjen v letih) pa je praviloma tudi indikator boljšega izida bolezni.

    Zdaj pa k vam. Čeprav ste v nepopisno hudi situaciji, ne obupujte, ne vdajajte se v nekakšno usodo, ampak skušajte čim bolj aktivno storiti čim več zase, za moža in otroke. Kako? Najprej med sorodniki, prijatelji ali znanci najdite enega ali več ljudi, ki vam bodo pomagali pri najosnovnejših vsakodnevnih zadevah skrbi za otroke (prevoz v šolo ipd.) in ki se jim lahko zaupate. Ljudem ni potrebno dosti razlagati o bolezni vašega moža, o kateri še sami ne veste dosti, ampak bo zadostovalo, če jim rečete, da se mu je “začasno sesula kemija v organizmu” in da bo potreboval nekaj časa, da se bo stanje popravilo. Ljudem je nerodno ponujati pomoč, ker so lahko tudi grobo zavrnjeni, a če boste vi prosili za pomoč eno ali več pravih oseb, boste kje zagotovo naleteli na razumevanje. Lahko pa vam ne bodo pomagali tisti, na katere ste sprva najbolj računali, ampak kdo čisto drug, ki vam sploh ni bil tako blizu, a bo resnično začutil vašo stisko in priskočil na pomoč. Tudi otrokom lahko poveste nekaj takega o začasnem “sesutju kemije v telesu”, predvsem pa jim povejte, da niso krivi ne oni, ne vi in tudi vaš mož ne. Ko bodo zdravila naredila svoje, bo tudi on drugačen.

    Glede na to, da ste napisali, da si za točno diagnozo vašega moža zaenkrat “niti vprašati ne upate”, pa bi vam iz srca priporočil naslednje. Ker nas je v življenju najbolj groza stvari, ki jih ne poznamo in si zato praviloma slikamo neznano “pošast” še precej bolj črno kot je v resnici, vam toplo priporočam, da skušate čim prej čim več več zvedeti od lečečega psihiatra, tudi za (začasno) diagnozo, čeprav bo končno diagnozo lahko zelo verjetno podal šele kasneje, in sicer glede na rezultate zdravljenja. Ko enkrat vemo, za kaj gre, s tistim začnemo živeti, se zoperstavljamo vsem negativnim simptomom in jih zmanjšujemo, skratka ukrepamo. S tem dobimo tudi nov zagon za življenje, ki vsaj na začetku postane precej drugačno, kar pa ne pomeni, da ne more biti kakovostno. Kasneje pa se lahko spet bolj oprimemo starih hobijev in razvedril.

    Kako se torej spoprijeti s to “grozno neznanko”, ki je tako grobo vdrla v vašo družino? Tako, da jo najprej čim bolje spoznamo in se podučimo, kako so v zvezi z njo do sedaj ukrepali vsi tisti (zdravniki in pacienti), ki so se s z njo spoprijemali že pred vami in si na celem svetu nabrali vrsto uspešnih izkušenj in rešitev, o katerih so predhodne generacije le sanjale. Da pa si najprej ustvarite osnovno znanje o tem, kaj sploh so duševne motnje, si obvezno preberite knjigo Duševne motnje, Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji, avtorja Tomaža Erzarja (Celjska Mohorjeva družba 2007). Prvih 34 strani lahko preskočite, potem pa vas knjiga dovolj poljudno seznani s psihozami, depresijo in vsemi drugimi motnjami.. Nov svet se vam bo odprl. Obvezno si preberite tudi dovolj poljudno napisano knjigo Shizofrenija za telebane (založba Pasadena) in po možnosti tudi knjigo Depresija za telebane (založba Pasadena). Vse te priročnike dobite v knjižnicah. V njih boste poleg opisov simptomov bolezni in zdravniškega zdravljenja našli vrsto odgovorov na to, kako se doma, v družinskem krogu spoprijeti z neko duševno motnjo in kako lahko tako vi sami najbolje ukrepete v dobro sebe, moža in otrok. Veliko bolje boste tudi razumeli psihiatrično zdravljenje vašega moža in znali postavljati prava vprašanja.

    Vse dobro in veliko sreče!

    Marijan

  4. Zna biti,da mož ni bil zadosti utrjen.Poznam,kar nekaj primerov(tudi pri sebi),ko je ženska s prevaro,da je zaščitena prišla do večjega števila otrok.Moški ve,da je za otroke treba poskrbeti in je popustil pod bremenom številčnosti otrok.Za ženske je drugače.Se zavedajo,da njim ni treba ampak bo to storil nekdo drug oziroma država(davkoplačevalci).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja