Francija kljub močnemu nasprotovanju legalizirala evtanazijo in asistiran samomor

Foto: Envato

Francoska narodna skupščina je 15. julija odobrila zakon, s katerim je legalizirala evtanazijo in asistiran samomor. S tem je Francija postala ena redkih evropskih držav, ki dovoljujejo tovrstno prakso, poleg Belgije, Nizozemske, Luksemburga in Španije. Slovenija je soroden, kasneje omiljen zakon, ki bi uzakonil možnost asistiranega samomora, lani zavrnila na referendumu.

Zakon je bil sprejet s 291 glasovi za in 241 proti, tri leta potem, ko je predsednik Emmanuel Macron odprl nacionalno razpravo na to temo, uzakonitev pravice do evtanazije in asistiranega samomora pa je bila tudi ena njegovih ključnih predvolilnih obljub. Zakonu so v Franciji nasprotovale številne nevladne organizacije in Cerkev. 

Spor med obema domoma parlamenta, ustavni izhod in sedaj presoja ustavnosti

Sprejetju je botrovalo dolgotrajno nesoglasje med obema domovoma parlamenta: Narodna skupščina je v zadnjih 14 mesecih trikrat potrdila predlog zakona, nazadnje 30. junija (295 proti 232 glasov), a ga je Senat vsakič zavrnil — nazadnje 7. julija, ko je s tesno večino 169 proti 164 (11 vzdržanih) glasoval, naj se zakon zavrže brez razprave, in pozval vlado, naj prekine postopek. Premier Sébastien Lecornu se je namesto tega skliceval na 45. člen ustave, ki v primeru nesoglasja med obema domovoma parlamenta po več poskusih prepusti dokončno odločitev Narodni skupščini, ki je o zakonu prejšnji teden tako glasovala četrtič in zadnjič.

Glasovanje 15. julija pa še ne pomeni konca postopka: Lecornu je napovedal, da bo del zakona predložil Ustavnemu svetu v presojo ustavnosti, kar je zahteval tudi predsednik Senata Gérard Larcher — predvsem glede ugovora vesti in odnosa do ustanov, ki nudijo oskrbo umirajočim, a ne dovoljujejo podprtega umiranja. Svet mora odločiti v enem mesecu (ali osmih dneh ob nujnem postopku); do takrat zakon ne more začeti veljati.

Kdo bi lahko v Franciji zaprosil za smrt in pod kakšnimi pogoji?

Zakon zajema evtanazijo, ki jo izvede zdravnik ali medicinska sestra, in asistiran samomor, pri katerem pacient sam zaužije smrtonosno snov (zdravstveni delavec lahko poseže, če pacient tega fizično ni zmožen).

Pogoji so: polnoletnost, stalno prebivališče v Franciji, huda in neozdravljiva bolezen v napredovali ali terminalni fazi, trpljenje, ki ga obstoječe zdravljenje ne more omiliti, ter sposobnost svobodno in informirano izraziti odločitev.

Hkrati je bil s precej močnejšo večino sprejet ukrep za širšo dostopnost paliativne oskrbe (307 glasov za, 17 proti). Ta je v Franciji še posebej potrebna — po navedbah Francoske škofovske konference namreč več kot 20 odstotkov francoskih departmajev (upravnih pokrajinskih enot velikosti med občino in pokrajino op.a.) še vedno nima oddelka za paliativno oskrbo.

Kritike stroke: kratka pot do smrti, ohlapna merila, nadzor možen šele po smrti …

Kritiki opozarjajo, da je zakon med najbolj liberalnimi na svetu. Katoliški pravnik Grégor Puppinck (Evropski center za pravo in pravico) v analizi izpostavlja, da postopek temelji na presoji enega zdravnika, ki pacienta lahko prvič spozna šele na dan vložitve zahteve. Dva dodatna strokovnjaka si zdravnik izbere sam; pacienta jima ni treba osebno pregledati, posvet pa je mogoč tudi po videoklicu.

Zakon ne določa minimalnega roka med odločitvijo in izvedbo (le dvodnevni premislek), družina pa nima zajamčene pravice do vnaprejšnjega obvestila ali sodnega izpodbijanja odločitve.

Zdravniki z ugovorom vesti morajo pacienta napotiti h kolegu, ki je pripravljen izvesti postopek; zasebne in verske ustanove, tudi domovi za starejše, pa bodo morale omogočiti dostop mobilnim ekipam za evtanazijo, sicer tvegajo sankcije. Nadzor poteka šele po smrti, na podlagi zdravnikovega poročila.

Milijon “upravičencev”, državni prihranki in pritisk na ranljive

Laurent Frémont in Emmanuel Hirsch (pobuda “Democracy, Ethics, and Solidarity”) v Le Journal du Dimanche opozarjata, da so merila — predvsem “huda in neozdravljiva bolezen” s “neznosnim trpljenjem” — opredeljena tako široko, da bi po strogi razlagi lahko pogoje izpolnjevalo več kot milijon ljudi, tudi kronični bolniki, psihiatrični bolniki in starejši, brez obveznega pisnega zahtevka, zdravniške revizije ali psihiatrične ocene.

Študija francoske Fundacije za politične inovacije (2025) ocenjuje, da bi zakon državi lahko prihranil okoli 1,4 milijarde evrov letno pri zdravstvu, oskrbi starejših in pokojninah — podatek, ki ga kritiki navajajo kot dokaz morebitnega pritiska na ranljive paciente.

“Naša družba ne potrebuje toliko pomoči pri umiranju, kolikor pomoči pri življenju.”

Francoska škofovska konferenca je maja 2025 opozorila, da zakon ogroža najranljivejše državljane. Pariški nadškof Laurent Ulrich je poslance pozival k premisleku, saj se “prava solidarnost gradi s skrbjo za druge, ne s smrtjo“: “Naša družba ne potrebuje toliko pomoči pri umiranju, kolikor pomoči pri življenju,” je poudaril.

Nadškof Toursa Vincent Jordy je v video nagovoru opozoril, da Francija doživlja “antropološko spremembo”, ki bo postopoma preoblikovala odnos do zdravstvenih delavcev, družin, invalidov in generacij. Kot svarilen primer je navedel Nizozemsko, kjer so v dveh desetletjih zakon postopoma širili, letos junija pa je bil potrjen prvi primer evtanazije otroka, mlajšega od 12 let. “Sprejeti tak zakon pomeni odpreti vrata tudi tistemu, česar si ob njegovem sprejetju morda še nismo mogli niti zamisliti,” je sklenil.