Pavel Goličnik: S tem, da sem se ozdravil odvisnosti, sem premagal hudiča

Vir: osebni arhiv

Pavel Goličnik izhaja iz velike kmečke družine, kjer se je hitro priučil delovnih navad, ki ga spremljajo še danes. Z nasmehom na obrazu pripoveduje mnoge prijetne spomine, ki ga vežejo na otroštvo. Rad se spominja del, ki so jih dolgo opravljali ročno, saj traktorjev in ostale mehanizacije sprva še ni bilo na voljo. Pravi, da so takrat res srčno znali ceniti vsako pridelano pšenično zrno, gomolj krompirja, sladko jabolko ter ostalo sadje in poljščine.

Vsi, ki Pavla poznamo, vemo, da je garač. Neprestano dela, v dobrem in slabem vremenu, pri tem pa ga spremlja velik nasmeh na obrazu. V domačem kraju pušča pečat na okolici, ki jo ureja. Kadar je sezona košnje, dela tudi po 12 ur dnevno na žgočem soncu. Z njegovo pokončno, hvaležno in zadovoljno držo, ki se odraža tudi v delu, je mnogim vzor.

V mladostništvu se je hitro prijel kozarca, ki se ga je nato držal štirideset let. V intervjuju je delil svojo pot osvoboditve od odvisnosti, zmage nad zlom alkoholizma, razlogih, zakaj se z odvisnostjo ni spopadel že prej in kako mu je to naposled le uspelo. Z nami je delil tudi preprosta a globoka spoznanja, do katerih je prišel skozi pot od satanovega primeža do osvoboditve ter navdihujoče misli o ljubezni, branju in delu.

Pavel, kaj je bil povod za to, da ste začeli piti?

Alkoholiki so se mi zdeli frajerji, posebneži, ki se niso obremenjevali s težavami sveta. Zanimivo je bilo biti drugačen in pokazati, da si že odrasel in piješ alkohol.

Izkusil sem onstranstvo, a mi je uspelo priti nazaj. Po tem sem bil nekaj mesecev trezen, nato pa sem zapadel v stare navade. Ni me izučilo.

Pri svojih 34-ih letih sem imel nato tako hude zdravstvene težave, da sem bil 12 dni v komi. Izkusil sem onstranstvo, a mi je uspelo priti nazaj. Po tem sem bil nekaj mesecev trezen, nato pa sem zapadel v stare navade. Ni me izučilo.

Dolgo je trajalo, da mi je trditev, da alkohol ni prava pot, prišla do živega. Videl sem vrstnike, ki so bili večinoma že poročeni in z otroki, nekaj jih je skupaj z mano zapadlo v past odvisnosti, a so jo pravočasno opustili in si uspeli urediti življenje. Enkrat sem po poti iz gostilne padel in si poškodoval možgansko dno. Prvih nekaj dni zdravljenja je bilo moje stanje precej kritično, ko pa sem se le prebudil, me je zdravnik vprašal, kaj imam od tega, da popijem toliko, da vse pozabim. Svetoval mi je, naj se pogovorim s strokovnjaki v bolnišnici v Vojniku, ki bi mi lahko pomagali. Upošteval sem njegov nasvet in odšel na prvi razgovor. Tam so me vprašali, če sem pripravljen popolnoma opustiti alkohol. Rekel sem, da sem, ampak da ne vem, kako začeti. Odgovor na moj pomislek je bil: tako, da prenehaš s pitjem alkohola.

Pričakoval sem, da me bodo tolažili in na počasen način odvadili pitja, torej vsak teden malo manj pijače. Temu ni bilo tako. Alkohol sem moral popolnoma opustiti in sem ga. Takrat sem se vrnil domov in se mu skoraj tri mesece brez težav odrekal. Enkrat pa sem na planinski koči skoraj podzavestno naročil pivo. Takoj sem vedel, da mi samemu borba z alkoholom ne bo uspela. Zopet sem odšel na razgovor k zdravnici. Dogovorila sva se, da se udeležim programa za zdravljenje odvisnosti. Ker sem se doma večinoma uspel vzdržati pitja alkohola, sem mislil, da sem že skoraj ozdravljen. Pred začetkom programa, sem mislil, da bom v mesecu ali dveh že nazaj doma. Tam sem ostal skoraj štiri mesece in pol. Moral sem priti do spoznanja, da si lahko pomagam izključno sam, oni mi to le omogočijo.

Zakaj se z odvisnostjo niste spopadli že prej?

Odvisniki smo največji strahopetci, ker pred sabo skrivamo svoje dolžnosti ali pa svoje poslanstvo.

Ko so prišle težke življenjske preizkušnje, sem se jim najlažje ognil tako, da sem se opijanil in jih na tak način odložil, namesto, da bi jih rešil. Vrtel sem se v začaranem krogu in jih odlagal, dokler ni zares prišlo do težav. Prepričan sem bil, da bom prenehal s pitjem, ko se bom za to odločil. Postavil sem si več mejnikov, kdaj bom prenehal. Nobenega se nisem držal, ali pa sem prehitro obupal v borbi s satanovim primežem v odvisnosti. Alkohola nisem užival zaradi žeje, temveč zaradi potrebe po njem. S tem, da sem se ozdravil odvisnosti, sem premagal hudiča.

Skoraj osem let sem že trezen. Brez skrbi še vedno nisem, ampak sem zavestno odločen, da sem z alkoholom opravil. Grozljiv spomin na leta, ko me je alkohol držal v primežu, je preveč živ, da bi si ga še vedno želel.

Kar slabega storiš v vinjenem stanju, je potrebno naslednji dan najprej popraviti. Preveč obljubiš in nič ne narediš, bistvene stvari v življenju pa zanemarjaš.

Kaj vas veseli in napolnjuje?

Uživam v interakcijah z ljudmi. Všeč mi je, da se med sabo razumemo. Vsa ljubezen, ki sem jo prejel od staršev in od drugih ljudi, je moja. Kolikor imam svoje ljubezni, četudi jo razdajam, je nimam nič manj, kot sem je imel.

S svojo ljubeznijo delajmo dobra dela. Če bomo dajali ljubezen drugim, bomo živeli mirno in bomo koristni za sočloveka. Lepo se mi zdi, ko se ljudje med sabo pozdravljamo in poklepetamo, četudi le na hitro, saj si s tem pokažemo, da mislimo drug na drugega. Rad pozdravim tudi tujca, naj se veselo začudi, morda mu s tem polepšam dan.

Držim se svojega prepričanja, da nikoli ne smeš gledati naprej, koliko dela te še čaka, temveč nazaj na delo, ki je že opravljeno.

Tudi berem zelo rad. Mesečno preberem vsaj dve ali tri knjige. Običajno posežem po zgodovinskih knjigah, vojnih romanih in potopisih. Bral sem tudi v letih, ko sem pil. Sedaj večkrat posežem po knjigah, ki sem jih prebral že desetletja nazaj. Pomenijo mi več kot filmi, saj si lahko zgodbo in like predstavljam popolnoma drugače kot v filmu.

Brez dela si ne predstavljam življenja. Delam z veseljem in kakršnokoli delo opravljam, v njem pustim del sebe. To mi je v užitek. Držim se svojega prepričanja, da nikoli ne smeš gledati naprej, koliko dela te še čaka, temveč nazaj na delo, ki je že opravljeno. Tako te zadovoljstvo žene naprej.

Poznate akcijo 40 dni brez alkohola? Bi jo priporočili drugim?

40 dni je veliko ali pa nič, če se vrneš na stare poti. Postnih 40 dni je dobrodošlih, vendar bi bilo morda še bolje, da se skozi vse leto trudimo in omejimo slabe navade, kot je alkohol. Res je, da je upiranje alkoholu skozi post dober izziv, vendar vse spodbujam, da poskusijo teh 40 dni podaljševati in se predvsem alkoholu odpovedovati skozi vse leto.

Kaj bi s sedanjo modrostjo svetovali mlademu sebi?

Poslušaj starša in ostale ljudi, ki ti želijo dobro. Njih je iz lastnih izkušenj ali pa skozi primere drugih ljudi, življenje že izučilo, da alkohol ne osrečuje. To je navidezna blaženost, ki je daleč od realnosti. Odvisniki smo največji strahopetci, ker pred sabo skrivamo svoje dolžnosti ali pa svoje poslanstvo. Nihče se ni rodil s poslanstvom, da bi bil v breme ostalim, kar pa kot alkoholik si.

Godujem na praznik apostola Pavla spreobrnjenca, ki mi je zelo blizu, saj sem se tudi jaz spreobrnil iz alkoholika v običajnega človeka. Če sem bil prej kot alkoholik Savel, sem sedaj kot Pavel. Ta je širil Kristusovo vero, jaz pa si želim razsvetliti koga, ki je zapadel v past odvisnosti ali pa se je morda še sploh ne zaveda.

Komentarji

  1. Pavlu želim, da bi vztrajal pri svoji odločitvi in opustil alkohol za vse večne čase. Ni enostavno. Še posebej ne zato, ker moraš komplet zamenjati družbo, prijatelje in znance, povsod, kjer se pije in nazdravlja. In vemo, da Slovenci nazdravljamo ob vsaki priliki: ob rojstvu, smrti, poroki, krstu, valeti, maturi, raznih obletnicah in slavjih. Ob veselih in žalostnih dogodkih v življenju.
    Najbolj podli so pa tisti ljudje, ki ozdravljenega alkoholika silijo h pitju alkohola! Kot da bi mu bili nevoščljivi za to, ker ne pije več!

    1. Zakaj mora človek komplet zamenjati družbo, prijatelje in znance? Zakaj že? Jaz sem v mlajših letih, ko sem študirala, parkrat šla na zabave, veliko se je pilo, jaz sem bila trezna. Tudi zdaj, če bi šla ven, bi bila trezna, ker pač jaz se zabavam na normalen način, ne potrebujem alkohola in ostalega, da se zabavam. Če je človek čustveno zrel, odgovoren in močen, ga ne more zmotiti nihče, ki zraven pije, kadi. Zato to, kar pravite, da mora človek zamenjati celotno družbo, ni pravilno. Ker povsod, kamor prideš, bo nekdo pil, kadil in počel ostale stvari. To je samo umik v osamo, v nereševanje problemov, in kaže na to, da človek ni zrel.
      Tudi tisti, ki gre v komuno, pride nazaj v običajno življenje, tudi zaporniki se vrnejo nazaj v življenje.
      Težava pri zasvojenemu človeku, ko se gre zdravit, ni najbolj v tem, da začneš abstinirati, in to abstiniraš vsak dan, ker za naslednji dan ne veš, kam te bo spet potegnilo, ampak najbolj bistveno je to, da poštimaš glavo, da najdeš vzroke, zakaj si reševal svoje probleme s tem, da si postal zasvojen. Ko to odkriješ, ko sebi priznaš vse za nazaj, potem te nihče, ki poleg tebe pije, kadi, počne neumnosti, ne bo premamil.

      1. Barbara, iz tvojih odgovorov ugotavljam, da si ti “močan karakter” in zavedaj se, da vsi niso taki! Sama tudi nikoli nisem imela in nimam težav z alkoholom. V vsaki družbi spijem tisti kozarček, ko se nazdravi in to je v glavnem tudi vse!
        Nekaj časa nazaj sem bila na enem žuru, kjer se je tako pilo, da sem samo gledala! Jaz sem spila tisti aperitiv in pol kozarčka, nato pa Radensko. In vse take druščine po mojem mnenju niso primerne za zdravljenega alkoholika! Skušnjava je prevelika! Res je, da je po drugi strani nevarno, da tak človek zapade v osamo.

  2. Tudi za vas Pavel ta notranja vojna ni končana.
    Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade (1 Kor 10,12).
    Skušnjav bo dovolj do zadnjega diha in le takrat zares premagamo sami sebe, napuh sveta in hudiča.
    Pa nočem komu, da je suženj tega ali drugega greha.
    Bodite in vi in mi trezni in budni v molitvi, da ne izgubimo veliko dobrino resnične svobode, treznosti ne velike tolerance na ta ali oni greh. Če pa ste še Rimsko-katoliški kristjan, pa imamo veliko dobrino Jezusovih zakramentov, posebno z nas odrasle nas pričakuje Evharistični Jezus v tabernaklju, ko smo v največjih preizkušnjah in pa zakrament svete spovedi. Gotovo pa potrebujemo tudi strokovno pomoč. Pozdrav.

  3. “Vsi, ki Pavla poznamo, vemo, da je garač. Neprestano dela, v dobrem in slabem vremenu, pri tem pa ga spremlja velik nasmeh na obrazu. V domačem kraju pušča pečat na okolici, ki jo ureja. Kadar je sezona košnje, dela tudi po 12 ur dnevno na žgočem soncu. Z njegovo pokončno, hvaležno in zadovoljno držo, ki se odraža tudi v delu, je mnogim vzor.”

    V teh stavkih se skriva vzrok za zasvojenost in hkrati je Pavel deloholik. Hvaliti to, da je Pavel garač, govoriti o tem, da neprestano dela, da je po 12 ur dnevno na žgočem soncu, kadar je sezona košnje, da pušča pečat v okolici – hvala za tak vzor. Nekdo, ki je deloholik, nikomur ne more biti vzor.

    Vedno ga spremlja nasmeh na obrazu – a res? Zakaj pa je potem imel težave s pitjem? Nihče ne more imeti ves čas nasmeha na obrazu. Ker to je maska. Vsak človek ima lepe in težke dneve. In ko ima težke dneve, mora težave reševati na pravi način. Če jih rešuješ tako, da se zatekaš v alkohol ali ostalo drogo, v delo, to ni reševanje, ampak samo še poglabljanje v slabše stanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.