Foto: Janez TurinekDanes je nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Uveden leta 2022 in nato ukinjen leta 2023. Ena vlada se je odločila, da se bomo kot država uradno in s slovesnostmi spominjali žrtev komunističnega nasilja in druga se je že leto za tem odločila, da se jih ne bomo.
Ta žalostni nacionalni dan in dogajanje okoli njega je pravzaprav žalostna podoba naše razdeljenosti. Spominjamo na travmatiziranega odraslega otroka, ki kljub očitnim težavam, ki jih ima, ni pripravljen opustiti idealizirane podobe svojih staršev. Nič hudega, če so ga mlatili s pasom, si je že zaslužil. Ata so bili dobri.
Obe politični strani to temo po potrebi izrabljata za svojo agendo. Žrtve pa še vedno niso pokopane in kot država še vedno ne priznavamo, da so se številnim ljudem po vojni dogajale hude krivice.
Poznam dva čila 90+ letnika. Oba sta dobra in poštena človeka. Oba sta bila leta 45 najstnika. Glede dogodkov med in po drugi svetovni vojni bosta vsak povedala povsem nasprotujočo si resnico. Res je, da sta odraščala v različnih slovenskih pokrajinah, pa vendar. Verjamem, da nobeden od njiju ne laže in olepšuje ali dramatizira dogodkov. A so zanju povsem nasprotujoči si. In tako je v vsakem slovenskem mestu, vsaki slovenski vasi, v vsakem slovenskem bloku, v vsakem slovenskem sorodstvu … ljudem so se v brutalnem kaosu druge svetovne vojne dogajale različne stvari. Hude stvari. In te hude stvari so počeli različni ljudje z različnih strani. Deset tisoče kosti po slovenskih jamah, rovih in gozdovih priča o tem, da je hude zločine počela tudi komunistična oblast in ne le tretji rajh. Vsi zločinci so že pomrli. Njihovi potomci za to ne morejo biti krivi.
Bi lahko sedaj te kosti dostojno pokopali, jim namenili obeležje in izkazali nekaj spoštovanja tudi njihovemu trpljenju?
Zgodovinar, ki bi danes trdil, da so bili med žrtvami le vojaki sovražnikov, bi smešil samega sebe. Seznami žrtev slovenskih povojnih taborišč prikaže veliko število civilistov, žensk, ostarelih, otrok … Zaslužijo si grob, zaslužijo si spomin. Tisti, ki se jih spominjajo, si zaslužijo mesto, kjer lahko prižgejo svečko. To ni stvar levih in desnih. To je stvar človeške civilizacije, ki svoje mrtve pokoplje.
V romanu Dolina zvezd, zadnjem delu bridke in literarno briljantne trilogije Branka Cestnika, grofica Genovefa von Arnsburg v taborišču Šterntal iz uslužbenca Ozne iztisne podatek, kje je grob njenega moža (ki si ga je moral izkopati sam). Pričakuje, da tudi sama ne bo ubežala tej usodi, a ta podatek ji je v veliko tolažbo. Vedeti za grob prepolovi žalost, zapiše pisatelj.
Res je tako. Spomnimo se mater srebreniških žrtev, ki še danes čakajo podatke, kje so posmrtni ostanki njihovih otrok. One vsaj smejo glasno žalovati. Koliko mater, otrok, sester, bratov, žena, mož … v desetletjih po drugi svetovni vojni ni smelo ne iskati groba, ne prižgati sveče, ne zajokati, ne žalovati … Zgolj biti srečni, da so sami živi.
Lahko damo grob vsem žrtvam druge svetovne vojne. Osemdeset let je minilo. Ne rabimo ideologije, ne politike za to. Samo ščepec človečnosti. In gremo dalje. Malo bolj skupaj, malo bolj zreli in malo boljši.
Te kosti ne bodo za vedno raztresene po jamah in gozdovih. Ne bodo za vedno shranjene v plastičnih vrečah. Nekega dne bodo spoštljivo in primerno pokopane. Če jih ne bomo pokopali mi, jih bodo pokopali naši otroci. Mi pa se bomo zapisali v zgodovino kot tisti, ki nismo znali in hoteli izpolniti osnovne civilizacijske norme, tudi 35 let po padcu režima, ki jih je povzročil.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
dokler ne bo ena stran nehala zlorabljat tematiko za politične namene, kar ji neverjetno očitno še vedno uspeva, ne bo nobenega miru niti za te kosti. za začetek nehajmo govoriti o ‘komunističnem’ nasilju, ker potem bi morali enakovredno govoriti tudi o ‘nacističnem’, ‘domobranskem’, ‘ustaškem’, ‘belogardističnem’, ‘fašističnem’, ‘četniškem’ … ker na koncu je vse zgolj nasilje! Ne, NI opravičljivega nasilja za pravo stvar!! Vsaka stran je bila sveto prepričana, da dela pravilno. ena malo bol Sveto. nasilje rodi nasilje. kdo je prvi začel ne bomo prišli do konca, ker je nasilje v slovenski krvi že stoletja. najmanj od kar smo zatirani s strani tujih sil. tudi ta trenutek nismo svobodni in spet nas zatirajo isti tuji interesi in spet zmahujejo ker nas uspevajo medsebojno skregati in nam vladati. dejansko slovenci v zadnjih 1500 letih še nismo bili svobodni. morda zelo kratka obdobja. zresnimo se! nehajmo si žugati s kostmi in jih že pokopljimo ali pa pustimo in-situ za bodoče arheologe. Evropa je zgrajena na nasilju … samo drugje je to normalno. Se zavedamo kako normalna je za Evropo vojna v Ukrajini? Tudi tam sta dve strani, dva kompleta žrtev: starši, ki jim umirajo sinovi, žene, ki ovdovijo, otroci, ki osirotijo. Na obeh straneh. Mnoge družine v Slo so bile žrtev obeh strani, kjer so se sinovi in hčere (prisilno) borili na obeh straneh, tudi drug protri drugemu. Kaj je zdaj večje nasilje? Za očeta in mater ni velike razlike. Dajmo puščat zgodovino nevtralnim zgodovinarjem, ki jih zanima predvsem čas in kraj smrti, identiteta, razlog smrti. itd.
In iz različnih pričevanj je razvidno, da je seme za marsikatero nasilje bilo vsajeno že davno pred vojno. Vojna je le dala orožje in alibi. Razlogi so bili medsoseski spori, ljubosumje, premoženje, … ni vse za v en koš. Sistematsko nasilje nad nasprotniki po vojni pa bi bilo prav enako ne glede katera stran bi zmagala. Toliko pa smo menda ja zreli, da to razumemo.
S tem se popolnoma strinjam!
Mrtve je treba pokopati, to je civilizacijsko in humano. S tem se strinjam.
Naj se žrtvam napravi obeležje, naj se daruje mašo, obred, pripravi pogrebno slovesnost. Mislim, da se s tem strinjamo vsi. Kdo pa z vsem tem zavlačuje? Ali res samo levičarji?
Sicer pa, vsi tisti, ki smo rojeni po vojni, nimamo s povojnimi poboji prav popolnoma nič. Nikogar nismo izdajali, ne obsojali, ne umorili. Tisti, ki so počeli grozodejstva (in niso bili samo partizani tisti, grozodejstva so počeli tudi domobranci, izdajalci, črna roka, četniki, ustaši…), so že zdavnaj mrtvi.
Enkrat moramo pustiti zgodovino za seboj in iti naprej, imamo ogromno težav, ki jih je treba rešiti, od proračunskega primanjkljaja, beguncev, propadajočega zdravstva…, mi smo pa ostali še vedno v letu 1945. Od konca 2. svetovne vojne mineva že 80 let, mi se pa še vedno gremo domobrance in partizane in bijemo ideološke bitke. Vse to razdvaja narod, jih deli na naše in vaše, ljudje se o tem kregajo ne samo ob šankih, pač pa tudi na rojstno dnevnih praznovanjih.
Moj stari ata je umrl skoraj tik pred koncem 2. svetovne vojne v koncentracijskem taborišču Dachau. Ni bil komunist, bil je poštenjak, čisto navaden kmet, v taborišče je bil odpeljan tako kot toliko ostalih sovaščanov. Nemci so izropali hiše, živino, ljudi odpeljali in celo vas zažgali.
Lepo prosim povejte, kam naj gremo iskat njegove posmrtne ostanke?
Njegovo ime smo napisali na spomenik, celo njegova fotografija je gor. Na ta grob nosim cvetje in prižigam sveče.