Pokopljimo jih!

Foto: Janez Turinek

Danes je nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Uveden leta 2022 in nato ukinjen leta 2023. Ena vlada se je odločila, da se bomo kot država uradno in s slovesnostmi spominjali žrtev komunističnega nasilja in druga se je že leto za tem odločila, da se jih ne bomo.

Ta žalostni nacionalni dan in dogajanje okoli njega je pravzaprav žalostna podoba naše razdeljenosti. Spominjamo na travmatiziranega odraslega otroka, ki kljub očitnim težavam, ki jih ima, ni pripravljen opustiti idealizirane podobe svojih staršev. Nič hudega, če so ga mlatili s pasom, si je že zaslužil. Ata so bili dobri.

Obe politični strani to temo po potrebi izrabljata za svojo agendo. Žrtve pa še vedno niso pokopane in kot država še vedno ne priznavamo, da so se številnim ljudem po vojni dogajale hude krivice.

Poznam dva čila 90+ letnika. Oba sta dobra in poštena človeka. Oba sta bila leta 45 najstnika. Glede dogodkov med in po drugi svetovni vojni bosta vsak povedala povsem nasprotujočo si resnico. Res je, da sta odraščala v različnih slovenskih pokrajinah, pa vendar. Verjamem, da nobeden od njiju ne laže in olepšuje ali dramatizira dogodkov. A so zanju povsem nasprotujoči si. In tako je v vsakem slovenskem mestu, vsaki slovenski vasi, v vsakem slovenskem bloku, v vsakem slovenskem sorodstvu … ljudem so se v brutalnem kaosu druge svetovne vojne dogajale različne stvari. Hude stvari. In te hude stvari so počeli različni ljudje z različnih strani. Deset tisoče kosti po slovenskih jamah, rovih in gozdovih priča o tem, da je hude zločine počela tudi komunistična oblast in ne le tretji rajh. Vsi zločinci so že pomrli. Njihovi potomci za to ne morejo biti krivi.

Bi lahko sedaj te kosti dostojno pokopali, jim namenili obeležje in izkazali nekaj spoštovanja tudi njihovemu trpljenju?

Zgodovinar, ki bi danes trdil, da so bili med žrtvami le vojaki sovražnikov, bi smešil samega sebe. Seznami žrtev slovenskih povojnih taborišč prikaže veliko število civilistov, žensk, ostarelih, otrok … Zaslužijo si grob, zaslužijo si spomin. Tisti, ki se jih spominjajo, si zaslužijo mesto, kjer lahko prižgejo svečko. To ni stvar levih in desnih. To je stvar človeške civilizacije, ki svoje mrtve pokoplje.

V romanu Dolina zvezd, zadnjem delu bridke in literarno briljantne trilogije Branka Cestnika, grofica Genovefa von Arnsburg v taborišču Šterntal iz uslužbenca Ozne iztisne podatek, kje je grob njenega moža (ki si ga je moral izkopati sam). Pričakuje, da tudi sama ne bo ubežala tej usodi, a ta podatek ji je v veliko tolažbo. Vedeti za grob prepolovi žalost, zapiše pisatelj.

Res je tako. Spomnimo se mater srebreniških žrtev, ki še danes čakajo podatke, kje so posmrtni ostanki njihovih otrok. One vsaj smejo glasno žalovati. Koliko mater, otrok, sester, bratov, žena, mož … v desetletjih po drugi svetovni vojni ni smelo ne iskati groba, ne prižgati sveče, ne zajokati, ne žalovati … Zgolj biti srečni, da so sami živi.

Lahko damo grob vsem žrtvam druge svetovne vojne. Osemdeset let je minilo. Ne rabimo ideologije, ne politike za to. Samo ščepec človečnosti. In gremo dalje. Malo bolj skupaj, malo bolj zreli in malo boljši.

Te kosti ne bodo za vedno raztresene po jamah in gozdovih. Ne bodo za vedno shranjene v plastičnih vrečah. Nekega dne bodo spoštljivo in primerno pokopane. Če jih ne bomo pokopali mi, jih bodo pokopali naši otroci. Mi pa se bomo zapisali v zgodovino kot tisti, ki nismo znali in hoteli izpolniti osnovne civilizacijske norme, tudi 35 let po padcu režima, ki jih je povzročil.