Janez in Veronika Plestenjak: “Če ne bi bila poročena, te krize ne bi preživela.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Veronika in Janez sta zakonca in starša petim hčeram. Veronika je profesionalna glasbenica, trenutno “stay at home” mama, Janez pa kirurg.  S svojim sodelovanjem že dolga leta bogatita naš zavod. V drugem delu pogovora sta spregovorila o tem, kaj jima je v zakonu najpomembnejše in kako živita svoj odnos. Dotaknila sta se tudi krize, ki sta jo prestala in je njun odnos na koncu poglobila in okrepila. Vabljeni k branju.

Sta voditelja e-priprave na zakon. Kaj se vama zdi najpomembneje, kar bi morala mladim parom položiti na srce?

Veronika: Vpletla bom svoje starše. Za poroko so mi posneli en lep filmček, brat ga je vse organiziral, vključeni so bili sorodniki, učitelji iz osnovne šole, sošolci … Med drugim sta tam sedela tudi moj ata in mama. Ata je rekel, da naj nikoli ne pozabiva na dobronamernost drugega.

Janez: To pomeni: karkoli ti tvoj partner reče, tudi če je kritika ali se ti zdi, da te ‘zeza’ … poskusi to najprej vzeti kot dobronamerno.

Veronika: Tega se pogosto spomnim. To je ena stvar, ki naju večkrat potegne ven, ko se res žreva. Druga stvar pa je ta 100-odstotna iskrenost, o kateri je Janez prej govoril. V moji izvorni družini je bilo veliko izogibanja konfliktom. Raje se o nečem nismo pogovarjali, da se slučajno ne bi skregali. Pri Janezu to ne gre skozi. On je naporen, vztrajen, ampak zaradi tega prideva do dna stvari. Tudi njegova profesija in način razmišljanja je tak: stvari ne moreš pustiti na pol. Treba jih je odpreti in urediti, ne »nekaj na pol«. Tako kot ne moreš biti »malo noseč«.

To velja za vsakdanje življenje, tudi za spolnost. Na primer pri ženskah kasneje, v menopavzi, pogosto zmanjka spolne želje. To se zamolči, izmika, prikriva. Moški pa postajajo vedno bolj frustrirani in imajo občutek, da se jih žena izogiba.

Janez: Ko se o tem enkrat iskreno pogovoriš, je lažje. Pri nama je bilo težko, ko sva začela govoriti o tem, ampak od takrat naprej je lažje. Lahko rečeva, da imava danes lepšo spolnost, kot sva jo imela kadarkoli prej. Meni se zdi, da so nekatere stvari blazno preproste, pa se o njih dela ogromen pomp. V resnici bi se dalo marsikaj rešiti z osmimi minutami iskrenega pogovora. Vprašanje je le, ali si pripravljen slišati nekaj, kar ti ni všeč, in ali si pripravljen to jasno povedati.

Gotovo je spolnost področje, kjer se lahko zelo globoko ranimo, a si lahko tudi zelo veliko damo …

Janez: Najina spolnost je bila močno povezana tudi z eno krizo, ki sva jo imela zaradi pornografije. Ta je zasedala kar precej mojega časa in je posredno zelo (po)kvarila najin odnos. Ženska intuicija je tu neverjetna. Ne glede na to, kako se trudiš nekaj skriti, žena to začuti. In potem pride do »nekaj je narobe, nekaj ne štima, a mi kaj prikrivaš?«. Ko sva vse to odprla, ubesedila in sprejela posledice, je bilo težko, ampak zdravilno.

Ženska intuicija je tu neverjetna. Ne glede na to, kako se trudiš nekaj skriti, žena to začuti.

Kako sta šla čez to?

Janez: To vedno pride na dan. In potem rečeš: »Ni problema, mam to, kadarkoli lahko neham, če hočeš.« Ampak tega ne »nehaš« kar tako. To je čisto navadna, najbolj bedna odvisnost – kot droge. Narkoman se ne strezni takrat, ko mu mama, partnerka ali zdravnik reče naj neha, ampak takrat, ko pade tako nizko, da se sam sebi zagnusi. Tukaj je podobno.

Če imaš ob sebi tako ljubečega partnerja, da te je pripravljen še vedno gledati, potem ko se prikažeš v najslabši luči in se poskušaš pobrati s tal, se da stvari spet sestaviti. Ampak je bedno, ker imaš ženo, s katero živiš skupaj, imata otroke, obljubila sta si zvestobo … in potem, nekega popoldneva pride vse na dan. Zaupanje izgine, padeš na dno. Naenkrat imaš ob sebi nekoga, ki te noče niti pogledati, kaj šele dotakniti, dobesedno se mu gnusiš … Ampak delita si isto posteljo, sedita z otroci za isto mizo … Najtežje mi je bilo sprejeti sramoto, ki sem jo ob vsem tem čutil.

Zgraditi zaupanje nazaj je težko, zdelo se mi je, da se to ne bo več dalo, da nikoli ne bo več tako kot je bilo. Super je bilo, ko sem videl, da se tudi Veronika trudi skupaj z mano in zame in da lahko skupaj rasteva. Molitev dela čudeže. Ko se zaupanje znova vzpostavi, pridejo presežki: v razumevanju, v sobivanju, v spolnosti. Danes lahko rečem, da je najin zakon zaradi te preizkušnje bolj pristen in iskren. Je boljše kot je bilo.

Veronika: Jaz verjamem, da če ne bi bila poročena, te krize ne bi preživela. Takrat je bila zakonska obljuba še edino, kar naju je držalo skupaj. Ostala sem zaradi obljube – ker sem se poročila, ker sem obljubila pred Bogom, in sem se tega držala. Če tega ne bi bilo, ne vem, če bi danes sedela tukaj.

Sem pa nedavno, ko me je prijateljica spraševala, kako sva se spoznala, rekla: z nobenim drugim moškim ne bi mogla tako rasti – osebno in v veri – kot sem z Janezom.

Janez: To je res tudi zame. Mogoče se sliši pocukrano, ampak ob Veroniki sem spet odkril Boga, vero in to dodano vrednost, ki jo prinaša veselo oznanilo. V zadnjem času kar naglas govorim, kako sem srečen, da sem ponovno zavzet kristjan. Če bi bil brez tega, bi bilo moje življenje, iskreno, precej bolj depresivno.

Danes lahko rečem, da je najin zakon zaradi te preizkušnje bolj pristen in iskren.

Kako so na vaju vplivali vajini starši in primarne družine in kako živita te medgeneracijske odnose?

Veronika: Jaz sem neskončno hvaležna, da imamo stare starše. Moj ati je sicer le duhovno prisoten – naše punce vse vedo o njem, čeprav ga nobena ni spoznala. Dedi Jakec je skoz prisoten v zgodbah, v naših besedah. Janezova starša sta bila 13 let praktično neprekinjeno na razpolago: vozila otroke, jih čuvala, kuhala, skratka neprecenljivo.

Seveda se Janez kdaj s svojimi starši skrega, saj ne bi bil pravi sin edinec, če se tu in tam ne bi. To je med njimi. Ampak pod črto se imamo radi in se spoštujemo. Punce obožujejo obe babici in dedka. To se mi zdi ogromna vrednota, ki jo lahko damo naprej – odnos do starih staršev, v katerem je ljubezen in spoštovanje.

Pri nas doma je drugače kot pri Janezu. Jaz imam pet bratov in sester, skoraj vsi imamo velike družine. Moja mama ima 22 vnukov. Med nami vlada lepo razumevanje, bratranci in sestrične se imajo zelo radi. Že peto leto zapored imamo skupno silvestrovanje. To je za otroke vrhunec leta. Najamemo dom duhovnih vaj, pripravimo program, kaj skuhamo, večinoma pa se samo družimo. Janez se je v to našo »hordo« zelo lepo vključil.

Janez: Tudi name je njen ata naredil velik vtis, njena mama ga pa še zdaj dela ;). Moja primarna družina je precej drugačna od Veronikine. Manjša in veliko bolj mirna :). To, kako gledam na odnose, na svet in na starše, sem se naučil doma. In sem jim zelo hvaležen, še posebej zdaj, ko v službi vidim toliko slabih odnosov med starši in otroki, ko je otrokom za starše vseeno. Meni ni.

Moja starša sta me tudi naučila, da se nikoli ne vsiljuješ. Mama me je vedno spoštovala, nikoli ni brskala po moji sobi, tudi se ni vtikala v moje prejšnje zveze, nikoli jih ni komentirala. Zdaj, ko imava družino, sta nama na razpolago za vse, a se ne vsiljujeta. Kadarkoli ju potrebujemo, prideta. Hkrati pa nikoli ne dirigirata najinega življenja. To je neverjetna, povsem nematerialna, karakterna in duhovna dodana vrednost, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu.

Od njiju sem dobil tudi vzorec, kako naj bi otroci poskrbeli za svoje starše. Moj oče je skrbel za svoja starša, kasneje, ko je bila mama, že precej dementna. V domu starostnikov jo je obiskoval vsak dan, več kot leto dni. Mama je pekla kruh in kuhala čežano, ki ji jo je nosil. Tisto poletje zato nismo šli na morje. Meni se je to takrat zdelo (in se mi še vedno zdi) normalno. Mama je tudi poskrbela za svoja obnemogla starša, oba z atom sva ji pri tem pomagala. Zdaj razumem, kako pomemben zgled je to bil in enak zgled hočem dati naprej najinim puncam.

To se mi zdi ogromna vrednota, ki jo lahko damo naprej – odnos do starih staršev, v katerem je ljubezen in spoštovanje.

Veronika, tvoj ati ni bil pomemben le zate, ampak je generacijam Slovencev predal neprecenljivo literarno in duhovno dediščino …

Veronika: Ja, moj ati, Jakob Emeršič, je v Slovenijo pripeljal dela C. S. Lewisa: Zgodbe iz Narnije in Vesoljsko trilogijo. On je prevedel vseh sedem knjig Narnije, ki so izšle pri Mohorjevi založbi, mama pa je posthumno uredila še njegov prevod Vesoljske trilogije. Živel je za to Narnijo. To je del naše družinske identitete.

Janez: Veronikin ati jo je z domišljijskim svetom in načinom razmišljanja res zaznamoval.

Kako je tebe, Veronika, kot otroka, oblikovalo očetovo delo? Si se srečala z Aslanom? 😉

Kot otrok še nisem prav dojela, kako veliko delo je pravzaprav to, kar ati počne. On je v nekem obdobju prav »živel v Narniji«, vse se je sukalo okoli tega. Spomnim se, da sem mu enkrat prevod cele knjige pobrisala v računalniku. Je bil hud, ampak se mi zdi, da mu je bilo to delo (v resnici je bil hobi) v tako veselje, da se je takoj lotil ponovnega prevajanja. Na nas, otrocih, je ’preizkušal’ imena narnijskih bitij (npr. Mlakočmer se mi zdi genialno ime za nekoga, ki živi v močvirju). Ati sploh ni bil anglist, pogovorna angleščina mu je šla zelo slabo. Tako da njegov prevod z očmi profesionalca ni dober. Meni se pa zdi tako srčen in doživet in verjamem, da bi se Lewis podpisal pod njega. Hecno je, da te izdaje Narnije sedaj dosegajo zbirateljske cene. Vsaki od deklet bi rada podarila eno zbirko za doto in jih sedaj besno odkupujem, takoj, ko se kakšna pojavi.

Jaz vse knjige vsaj enkrat na leto preberem, velikokrat tudi puncam na glas in vedno znova odkrivam nove globine. Pa na istih mestih se razjočem ;). Lahko rečem, da sem v najstništvu osebno vero dobila prav po srečanju z Aslanom. Taki milostni ’narnijski’ trenutki pa se neprestano dogajajo. Če jih le zmorem opaziti. Npr. vsako leto, ko gremo za mah za jaslice me v enem trenutku sredi gozda prešine, da stopam skozi omaro ;).

Lahko rečem, da sem v najstništvu osebno vero dobila prav po srečanju z Aslanom. Taki milostni ’narnijski’ trenutki pa se neprestano dogajajo.

Kakšen je vaš družinski vsakdan?

Janez: Naš vsakdan je glasen, dinamičen, naporen, vsakodnevna improvizacija je »nujno zlo«, pa vendar ne bi nič spremenil. Del vsakdana so tudi skupni obroki ob večinoma domači hrani. Za zajtrk in kosilo manjkam večinoma samo jaz, za večerjo smo vsi. Del rutine je tudi skupna večerna molitev.

Veronika: Radi smo doma, včasih še preveč. Neskončno sva hvaležna, da imamo vrt in da živimo čisto blizu gozda. Pozimi imamo pred kuhinjskim oknom na drevesu ptičjo krmilnico in opazujemo ptice. Naša drugorojenka zna našteti toliko vrst sinic, kot jaz vseh ptic ;). Meni se zdi prav fino, ko punce jamrajo, da jim je dolgčas, ker potem iz tega vedno nastane kaj ustvarjalnega. Poleti so posadile rože in naslikale voščilnice, ki so jih potem prodajale ob cesti in zaslužile za tečaj jahanja. Blagoslovljeni smo s super sosedi, otroci se igrajo na ulici, kar je v Ljubljani menda že huda redkost. Seveda pa nikoli ne zmanjka kričanja, prepiranja, staršev na obratih. Janez pravi, da v vsakem trenutku dneva vsaj eni nekaj ni prav. Naša draga soseda (živimo v dvojčku) si zasluži Nobelovo nagrado za potrpežljivost ;).

Janez, ti se kot zdravnik pri svojem delu srečuješ tudi s smrtjo. Kako to vpliva nate in na vajino življenje?

Janez: Ena stvar, ki mi jo je dala služba, je zelo jasno zavedanje, da lahko človek umre v trenutku. Ni popravnega izpita. Zato poskušam biti s starši in z ljudmi, ki jih imam rad, sproti »na čistem«. Ne odlašati z razčiščevanjem. Nočem priti v situacijo, ko bi si rekel: »Joj, pa sem ji še hotel povedati to in to, … pa sem ga še hotel poklicati in se mu opravičiti.«

Z Veroniko sva bila že od začetka taka, da nisva mogla iti spat, če sva bila sprta. Ni bilo zato, ker bi nama kdo tako rekel, ampak ker sva midva tako čutila. Še danes jaz težko zaspim, če sva skregana. Mene to lahko drži pokonci celo noč.

Veronika: Trenutno imamo doma štiri čisto majhne pasje mladičke – Jack Russel terierje. En mladiček je poginil, hitro po skotitvi. Tako zelo me je pretreslo, kako nemočni smo pri dajanju in ohranjanju življenja. Saj je bil »samo« cucek, ampak sem res živo doživela to nemoč. Tudi pri puncah sem videla, kako jim je bilo težko.

Potem sva veliko razmišljala tudi o smrti ljudi, ki so nama blizu. Janezu je umrla babica v bolnišnici, naslednji dan pa moj ati. Takrat smo bili vsi skupaj z njim, ko je umiral. To je bilo eno izjemno doživetje, milostno … nekaj, kar bom slavila do konca življenja. Lahko rečem, da je bilo poleg poroke in rojstev otrok to eno najlepših, najglobljih doživetij v mojem življenju.

Zanimivo, veliko ljudi govori o svetih trenutkih ob smrti in umiranju …

Janez: Pri vernih pacientih pogosto vidim, kako lahko vera olajša umiranje. Ampak ni samo vera, tudi razčiščeni osebni in družinski odnosi zelo olajšajo odhajanje starostnikov. To me vedno znova nagovarja.

Služba me je naučila, da želim v njej preživeti čim manj časa, le kolikor je nujno potrebno, preostanek pa hočem biti doma. Doma so odnosi, ki mi res nekaj dajo. Ne kongresi, ne zabave, ne zakuske. Vidim kolege, vrhunske kirurge, znane v stroki, z nešteto članki in predavanji po svetu – pa drugo ali tretjo ženo. To me je streznilo.

Želim si bit doma, se ukvarjam z ženo in otroki, in tam »delat« najbolj pomembne stvari v življenju.

Veronika: Jaz sem res srečna, da imam moža, ki ne živi za kariero. Da mu je jasno, kaj je res pomembno.