Marja Milič: “Ženske se moramo nujno finančno opismeniti.”

Foto: osebni arhiv

Marija Milič je ustvarjalka finančnega podkasta Money-How in ena od nacionalnih ambasadork finančnega opismenjevanja. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako finančno pismeni smo Slovenci, zakaj znanje pogosto ostane le pri teoriji, kako se lahko ženske po 40. letu bolj samozavestno lotijo urejanja svojih financ, zakaj denar ne bi smel biti tabu tema in kaj lahko naredimo, da denar v zakonu ne postane vir napetosti. Vabljeni k branju. 

Kako dolgo se že ukvarjate s finančnim opismenjevanjem in kaj to sploh pomeni?

S tem se ukvarjam že približno 20 let. Prej sem bila zaposlena kot novinarka in urednica na časniku Finance ter pri reviji Moje finance. Specializirala sem se prav za področje osebnih financ. Pozneje sem bila tudi odgovorna urednica poslovnega portala Bloomberg Adria Slovenija.

Sicer sem mama dveh najstnikov. Starejši sin je star 19 let, mlajši 16 let. Oba vzgajam v duhu finančne pismenosti. Zdi se mi, da je to zelo pomembna veščina, pomembno znanje, ki ga lahko predaš otroku naprej. Opažam pa, da v številnih domovih temu ni tako, ker marsikdo tega znanja nima in ga zato težko predaja naprej. Pri nas doma se zelo veliko pogovarjamo o denarju, tako da denar ni tabu tema.

Sem ekonomistka, ne novinarka po izobrazbi, vendar se na Ekonomski fakulteti v času mojega študija nismo veliko učili o osebnih financah, družinskih financah in osnovah, ki bi se jih morali pravzaprav učiti že v osnovni in srednji šoli. Na primer, kaj pomeni inflacija, kaj pomenijo obrestne mere, kaj pomeni, če se zadolžiš, kaj pomeni, da plačujemo davke in katere davke plačujemo. To so osnovne stvari, ki bi morale biti vključene v izobraževalni proces.

Tudi sama se že kar nekaj časa angažiram na tem področju, da bi to znanje nekako vpeljali v šole.

Smo Slovenci finančno pismeni?

Če gledamo uradne analize, statistike in raziskave, bi lahko rekli, da smo kar finančno pismeni, ker se po Eurobarometru uvrščamo zelo visoko, na peto mesto. Ampak jaz mislim, da smo odlični teoretiki. Morda razumemo, kaj sta inflacija in obrestne mere, vendar se mi zdi, da v praksi zelo šepamo in predvsem imamo neko blokado. Denar puščamo na bančnem računu, posledično pa nam inflacija vsak dan, vsak mesec in vsako leto nažira precejšen del denarja. Tega občutka nimamo, ker se to ne vidi. Če imaš na računu 10.000 evrov, imaš še vedno 10.000 evrov, ampak s temi 10.000 evri boš lahko v prihodnosti kupil manj kot danes. To je posledica inflacije.

Zdi se mi, da smo narod ekstremov. Na eni strani kopičimo denar na banki, na drugi strani pa kar malo hazardiramo. Stavimo na špekulativne naložbe. Tudi pri investicijah v kriptovalute se Slovenci uvrščamo precej visoko. Mislim, da nam na tem področju zelo manjka izobraževanja in znanja. To je nekaj, kar bi morali dobiti doma in nato v izobraževalnem sistemu.

Poleg tega prihajamo iz drugega režima, iz socializma. Naši starši in stari starši se niso finančno opismenjevali in to se nekako prenaša iz roda v rod. Mislim, da mora naša generacija to prekiniti in narediti korak naprej. Moramo se finančno opismeniti, aktivirati denar in spoznati vsa tveganja.

Že pri vzgoji žensk se zelo vidi, da smo bile vzgojene v neke ‘risk managerke’. Moramo obvladovati vsa tveganja. To se opazi že na igrišču, ko opazujemo mame, ki pazijo na svoje punčke: »Pazi, da ne padeš, pazi, da se ne umažeš.« Vse je usmerjeno v to, česa ne smeš narediti. Ne smeš pasti in se umazati. Ampak lahko padeš in se umažeš. Samo tako se lahko nekaj novega naučiš in greš naprej. Enako je tudi v svetu financ. Rekla bi, da nam kar veliko manjka.

Naši starši in stari starši se niso finančno opismenjevali in to se nekako prenaša iz roda v rod. Mislim, da mora naša generacija to prekiniti in narediti korak naprej.

Kaj bi danes lahko naredila povprečna Slovenka, stara okrog 40. let, ki je slabo finančno pismena? Ve, kaj je kredit, kaj je inflacija, kaj so obresti, približno ve, iz česa je sestavljena njena plača, potem se pa konča. Denar ima na bančnem računu in boji se vlaganja …

To so pravzaprav ženske, stare približno toliko kot jaz. Letos bom stara 47 let. Mislim, da veliko žensk v tej starostni skupini morda teoretično razume, kaj so obresti, inflacija in podobno, v praksi pa ne. Sicer bi se verjetno že prej aktivirale, sploh pri investiranju.

Obvladamo gospodinjske finance: prihodki minus odhodki. Ampak to je premalo za žensko, ki živi v tem času. Za dolgoročne cilje je nujno treba dodati komponento investiranja. To se mi zdi zelo pomembno.

Ženske v tej starostni skupini se morajo najprej finančno opismeniti, torej izobraziti. To je tako, kot če bi raziskovali nov kuharski recept. Najprej je treba pogledati sestavine, da greš lahko v trgovino, kupiš material in potem začneš doma čarati in eksperimentirati. Podobno je pri izobraževanju o investiranju. Treba je iti na izobraževanje, kjer dobiš sestavine in znanje, potem pa lahko doma v praksi začneš delati.

Pogosto slišim, da je prisoten strah ali predsodek, da je to preveč zapleteno. Ni. Zapleteno je toliko, kot ko začneš igrati tenis ali klavir. Pravila igre je treba spoznati.

Vsaki ženski bi svetovala, naj se začne izobraževati. Ne samo zaradi sebe. Ženske pogosto rečejo, da imajo majhne otroke. Ravno zato, ker imaš majhne otroke, se začni izobraževati. S tem boš naredila največjo uslugo sebi in otroku.

Kje naj najdejo primerna izobraževanja?

Tukaj lahko povem, da sem popolnoma neodvisna finančna opismenjevalka. To pomeni, da nimam sponzorjev ali oglaševalcev, ker mi je v prvi vrsti pomembna vsebina, ki jo predajam naprej popolnoma neodvisno.

Prihajam iz sveta medijev in točno vem, kako stvari funkcionirajo, ko imaš sponzorje. Vsebina je potem malce prilagojena in ljudje ne dobijo pravih informacij. Vem, da se sliši kot reklama, ampak mislim, da sem z vidika finančnega opismenjevanja ena redkih oseb v Sloveniji, ki je popolnoma neobremenjena z oglaševalci.

Pravzaprav ne gre za draga izobraževanja. Mislim, da lahko dobiš zelo veliko kakovostne vsebine. Tudi predavanja ni treba takoj kupiti. Dovolj je, da začneš poslušati podkast, ki je popolnoma brezplačno dostopen na vseh kanalih. Veliko žensk mi piše, da so prav na tak način začele spoznavati ta svet. Poslušale so podkast, in česar niso razumele, so preprosto poguglale ali vprašale ChatGPT ter dobile informacije. To je prvi korak.

Rada bi tukaj izpostavila še eno stvar. Sem velika zagovornica neodvisnega finančnega opismenjevanja v šolah. Ko enkrat finančna panoga pride v šole in začne otrokom predstavljati produkte, se mi zdi, da je to lahko zelo nevarno.

Pomembno se mi zdi, da daš vse na mizo. Produkte, ki se ponujajo v okviru naše finančne panoge, in produkte, ki se ponujajo drugje. Vedno rečem: če greš v avtosalon neke blagovne znamke, boš v tem salonu dobil samo to blagovno znamko. Ta blagovna znamka pa ni nujno najbolj primerna zate. Potrebuješ neodvisnega človeka, ki ti na mizo položi celo paleto blagovnih znamk, predstavi pluse in minuse vsega, potem pa sam izbereš tisto, kar ti najbolj ustreza. Mislim, da je to edini korekten način.

Obvladamo gospodinjske finance: prihodki minus odhodki. Ampak to je premalo za žensko, ki živi v tem času. Za dolgoročne cilje je nujno treba dodati komponento investiranja.

Kaj bi priporočili nekomu, ki je do zdaj ni investiral? Recimo, da je kredit že odplačal in ima neko povprečno plačo. Kako naj zastavi svoje finance za pokojnino?

Vedno rečem: začnimo s spremljanjem izdatkov. Zato, da točno vemo, kam gre naš denar.

Pogosto ljudi vprašam: »Ali veste, koliko denarja porabite za hrano?« Odgovorijo: »Približno toliko in toliko.« Ne. Naredite analizo. Ugotoviti morate, koliko denarja dejansko zapravite za hrano, položnice in vse drugo. Vsem svetujem, naj vsaj mesec ali dva skrbno vodijo svoje izdatke. Ko vodiš svoje izdatke, ozavestiš nakupe. Tako lahko začneš omejevati svojo potrošnjo.

Na drugi strani je treba pogledati prihodkovno stran. Če nismo zadovoljni s plačo, kaj lahko naredimo? Imamo kar nekaj možnosti. Ljudem povem, da se je treba dodatno izobraziti, prekvalificirati, poiskati alternative. Trg dela danes to omogoča. Ljudem to pogosto ni všeč, ker pomeni, da morajo iti iz cone udobja. Veliko lažje je jamrati kot iti v cono neudobja in nekaj spremeniti.

Že tukaj imamo možnosti: na eni strani povečati prihodke, na drugi strani omejiti izdatke. S tem bi začela.

Spremenila bi tudi način razmišljanja. Ne: »Plačala bom vse položnice, potem pa bom, če mi konec meseca kaj ostane, dala na stran za dolgoročne cilje.« Ne. Najprej je treba dati na stran za dolgoročne cilje, potem pa plačati položnice in obveznosti.

Ljudje se ob tem pogosto razburjajo, da to ne bo šlo. Takrat jim rečem: »Predstavljajte si, da vam delodajalec zniža plačo za 10 odstotkov. Kaj naredite?« Prilagodite se. Druge možnosti nimate. Pogledali boste izdatkovno stran in ugotovili, kje trošite preveč. Ali pa boste razmišljali, kako lahko nekje drugje povečate prihodke za 10 odstotkov. Zelo dobro se znamo prilagoditi. Problem je samo v tem, da nočemo iti iz cone udobja, ker je veliko lažje jamrati.

Kaj pa investiranje? Samo puščati denar na banki očitno ni dobra ideja. Kaj bi svetovali?

Puščati denar na banki je zelo slaba ideja.

Pomembno pa je, da imaš oblikovano varnostno rezervo v višini treh do šestih mesečnih izdatkov ali prihodkov. To je nekaj tisoč evrov. Tudi ta denar lahko na neki način obrestujemo. Obresti na neinvestirana sredstva ali položen denar ponujajo tuje digitalne banke. Tako lahko tudi varnostno rezervo vsaj nekoliko obrestujemo.

Za dolgoročne cilje, kot so pokojnina, zdravstvo, varčevanje za stanovanje ali otroci, se načeloma priporoča pravilo palca: 10 do 20 odstotkov naših dohodkov. Pravilo palca ne pomeni, da je vklesano v kamen in se ga ne da spremeniti. Če ne moreš dati na stran 10 odstotkov, daj 5 odstotkov. Karkoli daš, je bolje kot nič.

Ko daš teh 5, 10 ali 20 odstotkov na stran, se je treba vprašati, kam s tem denarjem. Za dolgoročne cilje je po mojem najbolj smiselno, da denar investiramo v delniške naložbe oziroma delniške sklade. Z enim klikom lahko kupimo košarico 5.000 delnic. Nismo strokovnjaki, ki bi analizirali posamezne delnice, lahko pa kupimo košarico, v kateri je 5.000 delnic. Takšne košarice niso predrage, da se jih kupiti za normalen znesek.

To je prvi korak v svetu investiranja. Potem vsak mesec vplačujemo denar v to košarico. In to je to.

To je pravzaprav oblika varčevanja z oplemenitenjem denarja?

Da. To je varčevanje in investiranje na dolgi rok, na borzi. Vmes lahko pride tudi do popravkov. Tega se je treba zavedati. Portfelj se lahko skrči za 10, 20 ali 30 odstotkov. Ampak na dolgi rok, torej 15, 20 ali 30 let, če pogledamo zgodovinske grafe, vidimo, da borze rastejo. To je pričakovati tudi v prihodnje.

Res pa je, da se vmes ves čas dogajajo popravki. Zato je pomembno, da se izobrazimo. Tudi doma kdaj kaj zažgemo, kajne? Takšne stvari se nam lahko zgodijo tudi na borzi. Ampak treba je ohraniti mirno kri. Takrat, ko se nam zažge, moramo gledati končni cilj: kako bodo otroci in družina uživali ob tistem obroku, čeprav se nam je malo zažgal.

Ko vodiš svoje izdatke, ozavestiš nakupe. Tako lahko začneš omejevati svojo potrošnjo.

Pojdiva še malo na področje psihologije. Denar je v osnovi menjalno sredstvo, nekaj, kar ti omogoča izmenjavo dobrin. Ampak nanj je pripetih ogromno nekih psiholoških dinamik …

V oktobru z Denisom Avdičem pripravljava dogodek na temo psihologije denarja. V Slovenijo prihaja avtor svetovno znane uspešnice Morgan Housel, ki je napisal knjigo Psihologija denarja.

Ker problem ni količina denarja, problem so naša čustva. Že pri tem, kako začeti, smo obremenjeni s čustvi: s strahom, pohlepom, iskanjem bližnjic. Zdi se mi, da smo res čustveno nedorasli. Tudi pri upravljanju denarja naredimo veliko napak prav zaradi čustev. Okrog denarja imamo ogromno emocij.

Ampak denar ni nič drugega kot sredstvo, orodje, s katerim lahko živimo tako, kot želimo živeti. Zdi se mi, da na denar ne gledamo kot na nekaj, kar nam lahko pomaga, kot na orodje, ampak nanj gledamo zelo čustveno. Obsojamo ljudi, ki imajo denar. Po drugi strani si sami želimo več denarja, potem pa zaradi pohlepa skačemo v tvegane investicije. Takrat ne delamo z glavo in ne razmišljamo. Tudi borza je v bistvu konstantno preigravanje čustev vlagateljev: pohlepa in strahu. To se ves čas izmenjuje. Tukaj moramo najprej sami sebe pogledati v ogledalo.

Res pa je, da prihajamo iz družbenega sistema, v katerem so nas učili, da bo nekdo drug poskrbel za nas. Ampak tega ni več.

Nedavno smo v naročniški oddaji z naslovom Mož je brez moje vednosti vzel kredit govorili o tem, da denar v zakonskem odnosu nikoli ni samo denar. Kadar pride do sporov ali težav, je zadaj običajno globlja zgodba.

Mislim, da so številni problemi v zakonu povzročeni prav zaradi denarja in težav z denarjem. Ki pa so zgolj simptom nekih globljih težav. Ampak jaz imam zdaj novo strategijo. Parom svetujem, naj gredo s partnerjem na finančni zmenek. Tehnično gledano bi sicer jaz morala iti na nefinančni zmenek, ker imava z mojim partnerjem stalno finančne zmenke in debate. Midva bi morala na nefinančnega.

Kako pa je videti finančni zmenek?

Finančni zmenek je to, da partnerja povabiš na večerjo ali kam drugam, kjer je tišina in ni hrupa. Začneta se pogovarjati o tem, kako sta zadovoljna s trenutnim življenjem in finančnim stanjem. Kakšni so vajini cilji? Kje se vidiš čez pet let? Kako bi želel živeti na jesen življenja? Bi želel potovati? Bi rad imel doma vrt in se ukvarjal z vrtnarjenjem?

Tako se začneta pogovarjati o ciljih, ki so na koncu povezani tudi s financami. Potem pride pomembno vprašanje – midva sva se zdaj uskladila glede ciljev. Avto bova kupila čez tri ali pet let. Čez 20 let bova šla na potovanje okrog sveta. Veva, da bova šla v pokoj. Zdaj morava to dati na papir in narediti načrt, koliko denarja lahko nameniva za različne cilje in kam bova dala ta denar, da bo delal za naju. Zato, da bova na jesen življenja lahko delala, kar bova želela.

Puščati denar na banki je zelo slaba ideja.

Pri tem se lahko zgodi zanimiva stvar. Nekateri partnerji hitro ugotovijo, da imajo različne cilje in želje. Eden si čez 10 ali 20 let želi potovati po svetovnih metropolah, drugi pa bi bil rad doma, vrtnaril ali počel kaj drugega. Tu se lahko pojavijo problemi. Zato se je treba pogovarjati o tem, kako zadovoljiti potrebe in želje enega in drugega. To je stvar kompromisov.

Pri nas je največji problem, da se o denarju v partnerskem odnosu pogosto sploh ne pogovarjamo. Finančni zmenek je lahko uvod. Morda ne gresta takoj na težke teme. Lahko začneta bolj počasi in sistematično: Kako si zadovoljen s svojim finančnim stanjem? Si zadovoljen s svojo plačo? Se ti zdi, da se je življenje podražilo? Kaj bi lahko naredila, da bi začela plemenititi denar in ga ne bi puščala na banki? Bi se lahko skupaj finančno opismenjevala? Greva morda skupaj na kakšno izobraževanje?

To so lahko prvi koraki. Tudi če se o tem pogovarjata doma in otroci to slišijo, mislim, da je to velik plus.