Foto: ShutterstockPozdravljeni,
prosim za nasvet, kako naj ravnam v tej situaciji. Sin ima tri otroke, hčerka enega. Vsi skupaj so že tretji teden pri meni na počitnicah. 1x vrtec, 3x osnovna šola. Verjemite mi, da jih imam iz srca rada, ampak sem enostavno že tako utrujena od tega. Saj ne, da so pretirano zahtevni in tudi moje otroke je čuvala moja tašča med počitnicami, a standardi tega, kaj je primerna oskrba otroka so se tako močno spremenili od takrat … Enostavno sem utrujena. Drugi vidik je tudi finančni. Imam majhno pokojnino in si te dodatne stroške moram odtrgati drugje. Tudi mladim ni lahko finančno, sicer bi mi pomagali. Čakata pa me še vsaj dva tedna. Vem, da nimajo dosti drugih možnosti. Dopusta je malo, organizirano varstvo je drago, da bi bili 9 ur otroci dnevno sami tudi jaz nočem … Enostavno se počutim ujeta v ta poletja in očitno še nekaj let bom. Kako naj pomagam sebi, otrokom in vnukom????
preobremenjena babica
Hvala za to vprašanje, ki verjamem, da razjeda marsikaterega starega starša, ki želi pomagati otrokom in biti blizu vnukom, pa doživlja, da je pogosto vsega preveč. Iz te ujetosti med visoka pričakovanja ter realne zmožnosti se rojeva občutek nemoči in žrtve. Ta občutek žrtve na dolgi rok škodi tako vam kot vašim otrokom in vnukom, saj človeška psihična ekonomika vedno deluje tako, vsaka žrtev dobi »plačilo« oz. kompenzacijo. To je lahko v obliki v obliki jeze (na vnuke, ker ne »ubogajo«), nerealnih pričakovanj do svojih otrok (če sem se jaz žrtvovala, se boste tudi vi), v obliki zamere (vse sem vam dala, vi pa nič), lahko celo človek zboli, ko je najmanj treba (npr. dan pred dogovorjenim varstvom za vikend) ipd. Zato je izjemno pomembno, da ste prepoznali te občutke ujetosti in da ste se pripravljeni soočiti z njimi, saj boste s tem pomagali tako sebi kot svojim otrokom in vnukom.
Ko so pričakovanja v konfliktu z realnostjo, vedno zmaga realnost, zato je najpomembnejše, da prevetrite svoja pričakovanja (kaj vse si želite in bi »morali«) in jih poravnate z realnostjo (vaša energija). Je pa včasih izziv prepoznati, kaj je realnost in kje se začnejo pričakovanja.
Vaša pričakovanja in realnost
Želite poskrbeti za vnuke, ki so – kot razumem – še dokaj majhni in rabijo več vaše energije kot starejši otroci. Zato verjamem, da ste po treh tednih utrujeni in da to varstvo postaja breme (še posebej, če ste sami pri varstvu vseh štirih vnukov).
Morda se je med vaša pričakovanja vrinil tudi občutek dolžnosti, ker vam je tašča pomagala in ste zato dolžni tudi vi biti takšna tašča in mama. A vi niste vaša tašča in tudi vaši vnuki niso kot vaši otroci, drugačne so okoliščine, zato so take primerjave nehvaležne. Ključno je na koncu, kako ste vi z vsem tem in koliko zmorete (ne glede na to, kako bi oz. je zmogel kdo drug). In še en vidik realnosti: starši so dolžni (po)skrbeti za svoje otroke, ne stari starši.
Včasih se nam zdi, moramo ustreči vsem željam otrok, da nas bodo imeli radi in se bodo dobro počutili pri nas. A v resnici si otroci najbolj želijo naše prisotnosti, odzivnosti in tega, da smo jih veseli.
Kaj otroci potrebujejo?
Opisujete tudi težavo glede financ in »standardov varstva«. To po eni strani zveni kot realna omejitev, po drugi strani pa bi lahko bila v tem skrita vaša nerealna pričakovanja.
Otroci – sploh majhni – potrebujejo predvsem odzivnega odraslega, ki je uglašen na njihove potrebe. Nekoga, ki si vzame čas zanje, ki se veseli njihovih domislic, ki jih uspe pomiriti, ko so frustrirani, in potolažiti, ko so žalostni. Za to potrebuje odrasli energijo (in te vam primanjkuje). Finančno pa to ne predstavlja stroška.
Najstniki potrebujejo poleg odzivnega odraslega tudi vrstnike. Morda so lahko že bratranci in sestrične en drugemu družba, morda se lahko organizira kakšen obisk ali tudi spanje pri prijateljih. Morda jim tu lahko predstavlja spodbudo tudi kakšna aktivnost (npr. kino), ki predstavlja tudi finančni strošek, a vseeno ta ne rabi biti velik, predvsem pa ne rabi biti vaš.
Včasih otroci (še posebej najstniki) potrebujejo tudi dolgčas, torej čas, ko se nič posebnega ne dogaja in ko lahko sami razvijejo kakšno idejo in jo realizirajo. Zato se ne obremenjujte s tem, da je potrebno otroke ves čas animirati in zabavati (kar je morda pri marsikomu pričakovanje).
Kar se vaših »nujnih« dodatnih stroškov tiče je predvsem hrana, ki ne rabi biti nekaj posebnega, ampak predvsem okusna in zdrava (za najstnike najbrž predvsem prvo). Navadno se kot odrasli radi spominjamo babičine kuhinje, ker je bila njena, ne ker je bila gurmanski presežek, s posebnimi (ali posebno dragimi) sladkarijami ipd.
Spet smo torej pri pričakovanjih in včasih je le v naši glavi pričakovanje, da moramo ustreči vsem željam otrok, da nas bodo imeli radi in se bodo dobro počutili pri nas. A v resnici si otroci najbolj želijo naše prisotnosti, odzivnosti in tega, da smo jih veseli.
Če so vseeno pri varstvu dodatni stroški, ki se jim ne morete izogniti oz. so vam previsoki, je smiselno, da jih predstavite svojim odraslim otrokom in da vam pomagajo pri tem. Nenazadnje jih bo to stalo bistveno manj kot organizirano varstvo.
Starši so dolžni (po)skrbeti za svoje otroke, ne stari starši.
Pogovor z odraslimi otroki
Ko ste pri sebi razmislili glede svojih pričakovanj, strahov in realnih omejitev, se je smiselno pogovoriti s sinom in hčerjo.
Morda lahko organizirate skupni sestanek in jima predstavite svoj vidik. Izpostavite svojo iskreno željo pomagati pri varstvu kot tudi povezati se z vnuki. A povejte tudi, da vas večtedensko varstvo vseh otrok izčrpa in da ne želite, da se to pozna v vašem odnosu z vnuki in njima.
Pomembno je, da ste jasni glede svojih omejitev. Najbrž ne bo otrokom enostavno slišati tega, a hkrati prinese jasen »ne« tudi veliko olajšanja, saj je naenkrat otrokom lažje prositi, ker vejo, da ko boste rekli »ja«, bo ta ja pomenil, da ste v polnosti sprejeli odgovornost in ne rabijo oni skrbeti za to, ali boste zmogli in ali niso preveč zahtevni s svojimi prošnjami.
Morda vam je pomembna tudi pravičnost glede pomoči sinu in hčeri, ker ima en tri otroke, drugi enega. A hkrati se ni potrebno zapletati v legalistično logiko pravičnosti, saj je lahko en otrok čustveno bolj zahteven od drugega, poleg tega sta sin in hči v različnih okoliščinah tako glede možnosti varstva in podpore, kot tudi financ. Pomembno pa je, da ubesedite različne vidike varstva in da tako sin kot hči razumeta, da ni težava v preferenci enega izmed njiju (ali enega izmed vnukov) ali vaši (ne)pripravljenosti pomagati, ampak da gre za vaše realne omejitve, ki vam načenjajo zdravje.
Morda je smiselno tudi, da skupaj razmišljate o rešitvah (a zavedajte se, da je končna odločitev in odgovornost za otroke na starših). Te rešitve lahko vključujejo tudi različne oblike vaše pomoči: morda bi vam pomagal kakšen teden »dopusta« od varstva, morda da vzamete le enega ali dva otroka (včasih je predvsem dinamika med dvema otrokoma tista, ki najbolj izčrpa), lahko jih pazite manj dni v tednu, morda lahko pomagate pri razvažanju (npr. k prijateljem, na kakšne poletne aktivnosti). Morda lahko vsaj z nekaterimi od vnukov delate stvari, ki so vam v veselje in sprostitev (npr. greste na izlet ali v hribe, se kopat k jezeru, kaj ustvarjati).
Ne rabite v enem pogovoru vsega razmisliti in se dogovoriti. Bolje bo, če vsi skupaj vzamete ta pogovor kot proces, v katerem boste iskali optimalne rešitve. Pomembno je, da otrokom zagotovite, da imate radi vnuke in da si želite njihove družbe, a da hkrati želite biti tudi energetsko pripravljeni zanje.
Vam želim, da se znebili občutka ujetosti ter bi lahko v polnosti poskrbeli zase in za vnuke. Verjamem, da si tudi vnuki najbolj želijo spočite babice, ki se veseli skupnih trenutkov z njimi.
Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Poglej tudi naročniške vsebine na temo odnosov v družini:
Dr. Miha Rutar: S starši pod isto streho ali pa tudi ne
Rudi Tavčar: “Stari starši vam ne moremo biti 100% na razpolago, smo pa vedno veseli vaših obiskov”
Mag. Tomaž Pisk: 5 stvari, ki bi jih o dedovanju morali vedeti vsi
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
povejte svojim otrok kako se počutite. povejte resnico.
Popolnoma verjamem, gospa je utrujena, utrujena od življenja in od let.
Starejši ljudje imajo v večini skoraj vsi (no, nekateri so svetle izjeme) že svojih zdravstvenih težav dovolj. Povrh vsega tudi slabo spijo, čez dan se potem zelo slabo počutijo. V navedenem primeru zgleda, da je gospa vdova, se pravi, da živi s svojo pokojnino, ki ni ravno velika. Verjetno z vsemi stroški, ki jih ima, komaj gre skozi.
Jaz gospe svetujem, naj se toliko ne sekira. Popoldan naj gre z najmlajšim otrokom počivat, tisti, ki so osnovnošolci, se lahko zamotijo med seboj. Ni jih potrebno stalno animirati, tako kot ste odgovorili. Skuha naj kaj enostavnega, lonec mineštre, joto, pašto z maslom in sirom, palačinke, pri tem lahko sodelujejo tudi otroci. Starši otrok pa so dolžni tudi kaj prinesti, ne pa se na vse skupaj brezskrbno požvižgati (meso, mleko, jogurti, sadje, zelenjava…).
Hvala vsem starim mamam, ki naredite toliko dobrega. Bog vam daj zdravja!
Gospo povsem razumem, ni njena naloga biti varuška, še posebej, če starši varstvo vzamejo kot nekaj samoumevnega.
Vendar tudi stari starši morajo navezati stik z vnuki, taka varstva so dobra podlaga. Mojih otrok moji starši niso hoteli nikoli v varstvo, niti na počitnice, čeprav so si otroci želeli in jih prosili, ženini starši pa so bili v glavnem bolni in so tudi bolj redko pomagali. No sedaj so vnuki odrasli, ženine starše občasno obiščejo, mojih pa ne, kljub nenehnim vabilom. Ja sedaj bi se družili z vnuki, ker so odrasli in ne packajo ali razmetujejo. Prepozno. Imajo pa brezhibno stanovanje..
Bravo, Teodor. Priložnost zamujena,ne vrne se nobena. Podobno je pri nas oziroma moževih starših. Ko je bil sin se mali,sem ves čas jaz ustrezala,ga vozila k starim staršem. Onadva si nikoli nista vzela časa,pa čeprav sta kot upokojenca imela več časa kot jaz in sta bila vedno v avtu. Namreč nismo blizu njiju doma.
Veš čas sta se vtikala v zadeve.
Sedaj ko je sin večji,sam pove,da noče k starim staršem. To je to,navzven se delati fino, ampak vse to se enkrat vrne. Najbolj pomemben je odnos. Ampak to mora biti obojestransko.
Ne razumem pa,kako ta gospa v članku ne more povedati lastnim otrokom,jim postaviti neke razumne meje,kaj lahko z vnuki in kaj ne. Torej tu vidim strah,nezaupanje, odnos kot samoumeven. In da si ne znajo povedati vsega,kaj čutijo.
Moji starši so recimo bolni, že,starejši. Nikoli jih nisem obremenjevala in silila,da svojega sina dam v varstvo. Med poletnimi počitnicami je mama sama rekla,da bi ga imela pri sebi,ker ve,da je dobro vzgojen.
Drugače sem jaz mama in jaz prevzemam skrb za otroka.
In nisem dolzna polagati računov nikomur.
Svoboda mi je zelo pomembna,je pa seveda res,da živim v najemu in je finančno težko.
Res je,. Nekateri si jih želimo več, nekateri pa imajo preveč. Vmesne različice je nujno dogovoriti in upoštevati starše, obenem pa postavljati svoje meje.
Odličen članek in komentar dr. Miha Rutarja. Zbodla me je le pogovorna raba glagola “rabiti” na kar nekaj mestih. Vse za čistejši materni jezik.
To da so organizirana varstva draga,pa preprosto ne drži. Zagotovo so določena varstva,ne pa pisati neresnic.
Oratoriji so najbolj poceni stvar,kar jih je lahko. In zelo dobra zadeva. Mi smo iz Mednega pri Ljubljani. Sin je bil letos dva tedna na oratoriju na Rakovniku. Čez celo Ljubljano sem ga vozila,tako je bil srečen tam.
Za 55 eur s kosilom vred na teden.
Cel kup je variant,ki so subvencionirane. Samo poiskati jih je treba. Ne vem kje ta družina živi,ampak oratoriji so povsod, za vrrne in neverne,za drugace verujoce. Poceni,varni,dobri itd.
Tudi če so finančne težave,sprejmejo otroke.
To jamranje mi gre že prav na živce.
Pa kako si predstavljate to,da je kar vse zastonj.!
Tudi sama sem imela “probleme”s poletnim varstvom ampak sem s pravočasno rezervacijo različnih dejavnosti od Pionirskega doma, taborov, Fakulteta za šport…nekako prebrodila ta čas pri obeh fantih, da nisem bila odvisna od starih staršev.
Poletne dejavnosti so res fine in nikoli mi ni bilo žal denarja, pa še otroci so med vrstniki. Še tisto malo, kar sta bila pri tastu in tašči ni vredno besed, če nekdo ni vesel svojih unukov.
Se strinjam s Teodorjem, ni edini….so tudi stari starši, ki delajo razlike med unuki, ukazujejo, uveljavljajo svoje vzgojne metode o katerih ne bi zdaj , ko pa se jim leta naberejo, bi pa radi ljubezen, pozornost in obiske , celo zahtevajo jih, ker jim pripada po zakonu.
Zelo razumljivo, da je gospa utrujena, ker to varstvo traja toliko časa in še več vnukov je. Upam, da bo zmogla povedati svojim otrokom in da bodo prišli do neke smiselne rešitve za vse!
Po prebranih komentarjih pa vidim, da nas je kar več takih, ki nimamo varstva pri starih starših za svoje otroke, kar je pa lahko tudi zelo boleče. Moji starši ne sodelujejo z nami čisto nič, v vseh teh letih niti enega varstva ali skuhanega kosila. Moževi starši pa tudi zelo malo – gresta raje sama na dopust, v hribe, s kolesom… Zato ju imam vsako poletje doma, vzamem neplačan dopust, čeprav je finančno to zelo težko, ampak ne želim, da sta samo v vrtcu ali na taborih, ker tudi onadva potrebujeta počitnice. Še nekaj let in otroka ne bosta več rabila varstva, ampak tudi babic in dedkov, ki skrbijo samo zase, ne bosta potrebovala…
Po prebranih komentarjih sodeč, so vsi stari starši komod, ne marajo vnukov, jih ne pazijo, skratka, kot da jim ne pomenijo nič. Raje hodijo v hribe, se vozijo s kolesi, hodijo na morje in v toplice, kot pa da bi se posvetili vnukom.
Osebno ne poznam prav nobenih takih starih staršev. Vse moje prijateljice, znanke, bivše sodelavke, so vsakodnevno vpete v varstvo otrok, kuhanje kosil, peko peciva, prevažanje otrok k raznim dejavnostim, v glasbeno šolo, h verouku, k zobozdravniku in še in še…
Ena moja sodelavka ima 9 vnukov, nikoli se je ne upam poklicati po telefonu, ker ima non stop koga v varstvu in nočem motiti.
Moja svakinja npr. se na vsak telefonski klic, da potrebujejo varstvo, odpelje več kot 100 km daleč…
Gledam moje sosede – cele počitnice imajo otroke v varstvu, potem je tudi skrb za hišnega psa.
Ne poznam niti enega takega primera komod babic, niti enega! Res pa je, da živim na vasi, kjer imajo ljudje drugačne navade kot v mestu.
Res pa je, da smo ljudje nehvaležna bitja. Nikogar tukaj ni, ki bi napisal, da je hvaležen starim staršem za vso pomoč, ki jo prejmejo. In nekateri jo prejmejo ogromno!
Jaz vedno povem, da sem hvaležna pokojni mami za vso skrb in pomoč, ki so je bili deležni moji otroci.
Ja, draga, je treba dlje od sebe in najbližjih sosedov pogledati. Tisti,ki živimo daleč od svojih staršev,praktično celo leto ostajamo brez varstva. Npr.moji sestri non stop vozita svoje otroke stari mami,ob bolezni,ko kam gresta, med pocitnicami itd. Ker so blizu. Jaz sem s svojo družino predaleč.
In ne vem,zakaj bi moje bolne starše obremenjevala z varstvom sina,če je med poletjem en teden čisto dovolj?
Kje sem jaz napisala,da sem nehvaležna svojim staršem? Za moževe starše pa sem samo resnico napisala in to je to.
Ko bo tale gospa iz prispevka zbolela,koga bodo imeli njeni za varstvo.?
Ne se spraševat,zakaj je toliko bolezni,izgorelosti,stresa…
Hvala Bogu,da so vaše znanke,sodelavke,prijateljice že vse v penziji,da lahko to počnejo. In da so zdrave. Ker jaz pa kar nekaj starih staršev poznam,ki se delajo in ne morejo čuvati vnukov.
In kar nekaj takih,ki so bolni,da tudi zase ne morejo skrbeti,kaj šele da bi za druge.
Eno je, če so stari starši že starejši, bolni in tudi sami potrebni pomoči, če so še zaposleni, ali pa so predaleč.
Popolnoma nekaj drugega pa je, da so stari starši v penziji, še dokaj dobrega zdravja in se otepajo varstva vnukov, po drugi strani pa hodijo v gore, na morje, v toplice, kolesarijo, hodijo na izlete, potovanja, skratka uživajo življenje brez vsakršnih skrbi. Za vnuke si ne vzamejo časa.
Jaz osebno sicer ne poznam nobenega takega primera. Po pisanju nekaterih komentatorjev pa tudi taki stari starši obstajajo.
Tako je, Lisa.
Spoštovana preobremenjena babica,
prebrala sem tvojo zgodbo ali krik v nebo.
Povsem te razumem, v vsaki besedi sem zaznala tvoje veliko srce, obenem pa kronično izčrpanost, ki se je počasi in tiho priplazila v tvoje življenje. To se in bi se zgodilo vsaki babici ob taki zavzetosti in vsakodnevnim obveznostim do štirih vnukov. Zato moraš poskrbeti tudi zase.
Vprašanje, ki bi ti ga tu rada zastavila je: ali podpiraš delo (kariero) tvojemu sinu in hčeri oz. si toliko na razpolago zgolj in samo zaradi vnukov ali pa enostavno ne upaš reči »ne morem« iz kateregakoli že razloga ali pa vse skupaj po malo? Samo v razmislek.
Tudi jaz sem babica, imam hčerko in ta ima 2 otroka.
Moja zgodba je v zdajšnjem času povsem nasprotna tvoji. Jaz bi si želela biti vsaj pet minut na dan, na teden, mesec ali pa na leto z njima, a mi ni dovoljeno. Srce se mi para in zelo sem žalostna, da se to dogaja. Moja vnuka me ne smeta ne pogledat, ne pozdravit, ne obiskat. Stara sta 12 in 10 let. Neštetokrat sem šla do njih ker stanujem v istem bloku, želela sem jih samo videt, seveda tudi objet in poljubit. Če so z menoj spregovorili samo besedo, so bili kasneje s strani staršev kregani ali celo kaznovani. Če sem jim kaj podarila, sem darilo našla pred mojimi vrati ali v smeteh. Na noben rojstni dan nisem povabljena in zato sem obupala, nehala sem kupovati r.d. darila, ne iščem srečanj z njimi. Mogoče, če bom takrat še živa, bodo ko odrastejo sami prišli na obisk ali pač ne, če se jim bo sovražna vzgoja proti meni preveč vcepila.
Zato menim, da uživaj ta dar, da lahko objameš in preživiš čas s svojimi vnuki kolikor bo trajalo, tudi če je naporno. Ker lahko se zgodi, da se veter obrne. Pri meni se je in ne vem kaj je bil temu vzrok.
Vse dobro ti želim.
Človeku se kar srce trga, ko tole bere. Bi še razumela, da snaha tašči ne pusti vnukov, ker vsi vemo, kakšna trenja so med taščami in snahami, ampak hčerka materi ne pusti stikov! To mi je še bolj čudno. Vem pa, da taki primeri obstajajo. Sama vem za vsaj dva taka primera, ko stara mama vnukov sploh ne sme videti, ne sme imeti stikov, nič ji ni dovoljeno. Če pošlje vnukoma darila za rojstni dan po pošti, jih dobi vrnjene nazaj. Zakaj je tako?!