Je moj otrok perfekcionist?

Foto: Canva

Starši smo veseli in ponosni, če se naš otrok potrudi in pokaže, česa vsega je sposoben. Obstaja pa velika razlika med tem, da otrok da vse od sebe, in tem, da stremi k popolnosti. Čeprav je lahko oboje na videz podobno, pa sta izhodišči povsem različni. Ambiciozen in marljiv otrok razume, da ne more biti vedno uspešen in da so napake del procesa. Otroka, ki čuti pritisk, da mora biti popoln, pa pogosto vodi strah pred neuspehom in močna potreba po zunanji potrditvi.

»Vsi si želimo, da bi se naši otroci trudili, skrbeli za svoje delo in bili ponosni na svoje dosežke,« pravi Jennifer Breheny Wallace, avtorica knjige Never Enough: When Achievement Culture Becomes Toxic—And What We Can Do About It. »Toda v današnji kulturi, obsedeni z dosežki, mnogi otroci ponotranjijo sporočilo, da sami po sebi niso dovolj — vrednost jim daje to, kar ustvarijo, kako uspešni so ali kako jih vidijo drugi.«

Če se vam zdi, da se vaš otrok sooča s tem, berite dalje. V nadaljevanju strokovnjaki pojasnjujejo najpogostejše znake, da otrok čuti pritisk po popolnosti, kaj ga povzroča, kako vpliva na duševno zdravje in kako lahko otroku pomagate, da se bo počutil dovolj dober takšen, kakršen je.

Znaki, da vaš otrok čuti pritisk po popolnosti

Potreba po popolnosti pogosto izhaja iz kombinacije zunanjih pritiskov in otrokove osebnosti.

• Za naloge porabi veliko več časa, kot bi pričakovali.
  Otrok več ur barva risbo, ker želi, da je popolna. Lahko tudi ne želi preiti na druge aktivnosti, kot sta prehranjevanje ali kopanje, dokler prejšnja naloga ni »popolna«.
• Pretirano je kritičen do sebe.
  Otroci s perfekcionističnimi težnjami pogosto zavračajo pohvale in se osredotočajo na majhne napake. Sebe smatrajo za neumnega že zaradi nečesa nepomembnega.
• Pogosto govori o potrebi po popolnosti.
  Od njega pogosto slišali, da mora biti nekaj »popolno«.
• Izogiba se izzivom.
  Čeprav lahko izpade kot lenoba, pa otrok morda ne želi poskusiti česa novega ali hitro obupa, ker se boji neuspeha.
• Ima izbruhe jeze ali joka.
  Perfekcionistični otrok lahko zelo burno reagira, če naloga ni opravljena popolno. Takšni izbruhi so lahko pogostejši in celo vsakodnevni.
• Odlaša s šolskim delom ali drugimi nalogami.
  Ironično perfekcionisti pogosto odlašajo z delom, a ne zato, ker jim ni mar, ampak ker jih strah, da nekaj ne bo narejeno »pravilno«, popolnoma ohromi.
• Pretirano potrebuje pohvalo.
  Če otrok nenehno išče potrditev in ga vsaka ocena, nižja od odlične, močno prizadene, lahko svojo vrednost povezuje z zunanjim priznanjem.
• Težko spi.
  Otroci s perfekcionističnimi težnjami pogosto pred spanjem premlevajo, česa niso naredili popolno ali kje vse bi lahko naslednji dan zamočili.
• Spremeni prehranjevalne navade.
  Nekateri otroci jedo več, drugi manj. To je njihov način spopadanja s stresom, povezanim s perfekcionizmom.
• Ima izjemno visoka pričakovanja.
  Ta pričakovanja so pogosto težko dosegljiva ali celo popolnoma nerealna.

Kaj povzroča perfekcionizem pri otrocih?

Običajno ni enega samega vzroka. Lahko gre na primer za začetek šolanja, medvrstniško nasilje, izgubo ljubljenčka, zdravstvene težave v družini, ločitev staršev ali smrt bližnje osebe. Da bi se spopadli s stresom, iščejo distrakcije ali se pretirano osredotočijo na popolnost. Potreba po popolnosti pa je lahko tudi lastnost, ki se prenaša v družini.

Perfekcionizem pogosto nastane kot mehanizem spoprijemanja, ko otrok začuti, da je njegova vrednost pogojena. Začne se lahko že doma, ko otrok sliši pohvale samo za dosežke, in lahko začne verjeti, da je vreden ljubezni le, ko blesti.

Nekateri otroci prevzamejo perfekcionistične vzorce od staršev. Drugi jih razvijejo kot odziv na jasna sporočila, kot so: »Na spričevalu želim same petice,« ali bolj prikrita, kadar starši ne pokažejo zadovoljstva, če uspeh ni popoln. Takrat otroci ponotranjijo prepričanje, da ne bodo ljubljeni, če ne bodo dosegli nerealnih standardov svojih staršev.

Pomembno vlogo pa ima tudi toksična kultura dosežkov, v kateri živijo današnji otroci in kjer je uspeh zelo ozko definiran, pritisk pa prihaja iz vseh smeri: šole, obšolskih dejavnosti in družbenih omrežij.

Vsak starš si želi, da bi se otrok trudil in dal vse od sebe, vendar je pomembno, da ima zdrav odnos do uspeha. Otrok potrebuje globok občutek, da je vreden že zaradi tega, kar je.

Kako perfekcionizem vpliva na duševno zdravje

Otroci, ki svojo vrednost povezujejo s popolnostjo, pogosto živijo v kroničnem stresu in napake doživljajo kot osebne poraze namesto kot naravni in sestavni del učenja. Sčasoma lahko to vodi v tesnobo, izgorelost ali celo depresijo. Perfekcionizem se lahko kaže kot huda samokritičnost, izogibanje izzivom ali izguba zanimanja za dejavnosti, ki so jih nekoč veselile.

V nekaterih primerih je perfekcionistično vedenje lahko simptom anksiozne motnje, depresije ali obsesivno-kompulzivne motnje. Če opazite izrazite znake perfekcionizma skupaj z očitno stisko, poiščite strokovno pomoč psihologa ali psihiatra.

Kako pomagati otroku

Vsak starš si želi, da bi se otrok trudil in dal vse od sebe, vendar je pomembno, da ima zdrav odnos do uspeha. Otrok potrebuje globok občutek, da je vreden že zaradi tega, kar je.

• Ločite otrokovo vrednost od njegovih dosežkov.
  Namesto osredotočanja na rezultat recite: »Rad gledam, kako se trudiš.« ali »Res si se potrudil.«
• Pokažite lastno nepopolnost.
  Naj otrok vidi, da delate napake, se znate nasmejati sebi in nadaljevati naprej.
• Najprej ponudite empatijo.
  Če je razočaran zaradi slabe ocene ali neuspeha, ga najprej poslušajte.
• Ustvarite prostor za počitek in igro.
  Nestrukturiran prosti čas je ključen za ustvarjalnost, odpornost in duševno zdravje.
• Krepite občutek pomembnosti.
  Vprašajte otroka za mnenje in mu dajte občutek, da je pomemben član družine.
• Spodbujajte vztrajnost in dolgoročne cilje.
  Poudarjajte trud, rast in razvoj, ne zgolj ocen ali dosežkov.

Veščine, ki otrokom pomagajo preprečiti past perfekcionizma

Otroci potrebujejo pomoč pri razumevanju, da si odličnost in sočutje do sebe ne nasprotujeta.

Koristne veščine vključujejo:

• Razdelitev velikih nalog na manjše korake.
• Razvijanje pozitivnega notranjega govora.
• Sprejemanje koncepta »dovolj dobro«.
• Razumevanje, da je vztrajnost pomembnejša od popolnosti.

Znaki, da otrok potrebuje strokovno pomoč

• spremembe spanja ali prehranjevanja,
• razdražljivost ali hitrejša jeza,
• pogosti izbruhi joka,
• umikanje od prijateljev in družine,
• izoliranje,
• izguba zanimanja za dejavnosti,
• težave s koncentracijo,
• glavoboli ali bolečine v trebuhu,
• panični napadi ali tesnoba,
• slabšanje uspeha v šoli.

Če menite, da otrokovo počutje trpi zaradi potrebe po popolnosti, poiščite pomoč. Terapija ni neuspeh, ampak priložnost za rast in krepitev odnosa z otrokom.

Vir: parents.com