Sprevrženost naše družbe: dojenčka čim prej od mame, mladega odraslega čim dlje pri mami

Vir: Shutterstock

Globoko smo že zajadrali v počitnice, spričevala so že globoko v predalih in tudi preveč prizadevni starši so si morda malo oddahnili. Tudi tisti iz afere, ki smo jo v medijih spremljali prejšnji mesec, ko je sin predsednika sosednje države po posredovanju svoje mame dobil namesto štirice zaključeno petico.

Zveni patetično? Očitno nimate otrok in ne stika z učitelji. To je namreč vsakodnevna praksa.

Nekaj tednov pred koncem junija so tudi po slovenskih šolah zvonili telefoni in prihajali maili raznoraznih bolj ali manj vplivnih staršev, ki so skušali vplivati na učitelje, da v najslabšem primeru zvišajo oceno ali v najboljšem , dajo še eno priložnost, da si otrok oceno zviša z znanjem.

Res je, ocene so pomembne, vpis na dobro šolo je pomemben … toda ne tako zelo kot se zdi staršem. Poleg tega, če se otrok v zadnjih devetih mesecih ni potrudil, naučil, se zmenil za popravljanje ocene … je zaželena šola, fakulteta, poklic … več kot očitno ambicija starša in ne otroka.

Uradna izobrazba večinoma ne omogoča odličnega delovnega mesta in plače

Dejstvo je, da v Sloveniji v večini smeri izobrazba (razen v javnem sektorju) ne omogoča odličnega delovnega mesta in še manj plače. Priprava mladih na realno delovno okolje s strani izobraževalnih ustanov je enostavno slaba. Skoraj gotovo lahko trdimo, da so otroci, katerih starši v srednji šoli posredujejo za njihove ocene, ravno zaradi tega dejstva, na trgu dela in v življenju v slabšem izhodiščnem položaju.

V naši družbi je povsem normalno, da otrok živi s starši do 30. leta, da osemnajstletnik ne zna oprati oblačil in skuhati kosila, da mladostnik v gospodinjstvu sodeluje na ravni sedemletnika.

Tudi če se je otroku resnično zgodila krivica (kar se večinoma ne), je ta izkušnja, kako deluje svet in kako se v takšni situaciji odzvati, katero bitko izbrati in za katero pustiti, da čas določi zmagovalca … za otroka bolj pomembna kot ocena. Prav tako je za otroka boljša nižja ocena kot izkušnja, da mama posreduje za skoraj odraslega sina, kot bi bil še v vrtcu, in ga očitno smatra za nesposobnega življenja.

Koristnost razprave in globlji problem

Ta afera za našo sosedo sploh ni slaba. Resno so odprli debato, ki je bila do zdaj večinoma tabu. Namreč to, da je za Sanjo Milanović še množica staršev, ki vsakodnevno skušajo vplivati na učitelje. Tudi pri nas ta debata ne bi bila odveč. Razgalile bi se tako patologije sodobnega starševstva kot tudi hibe šolskega sistema in kadra.

Ta primer in razprava pa odpirata še en, globlji problem. Problem dolgotrajne oskrbe mladih, ki bi že davno morali biti samostojni. V naši družbi je povsem normalno, da otrok živi s starši do tridesetega leta, da osemnajstletnik ne zna oprati oblačil in skuhati kosila. Da mladostnik v gospodinjstvu sodeluje na ravni sedemletnika. Ker se baje uči in ima treninge – na koncu leta pa mama prosi učiteljico, če lahko sin še enkrat popravlja matematiko in mu plačuje inštrukcije …

Paradoks sodobnega materinstva

Naraven občutek in nagon določata, do kdaj je potrebno za svojega mladička žrtvovati čas, trud, spanje, svoje telo, svoj mir … mi pa smo doktorirali iz tega, da novopečenim mamicam govorimo, kako morajo otroka čim prej pustiti samega, ker naj bi rabile čas zase.

Ta trend predolge oskrbe mladih je pravzaprav sprevržen. Še posebej v luči tega, da je vsaka sodobna mama soočena s pritiski, da dojenčka čim prej navadi spati samega, v svoji postelji, v svoji sobi, da ga da čim prej v vrtec, ga odvadi od dojenja, da se čim prej vrne na delo, k »svojemu« življenju, da se ne odziva na njegov jok … se pravi, da ga čim prej da od sebe, v simboličnem in dobesednem smislu. V nasprotnem primeru posluša o nezdravi simbiozi, pretirani navezanosti in podobnih blablabla.

Istočasno pa je normalno, da mama skrbi za mladostnika kot bi bil predšolski otrok in dela namesto njega stvari, ki jih on že leta zmore. Da nadleguje učitelje, profesorje, delodajalce … pometa pred in za otrokom in odstranjuje ovire, preko katerih bi on sam postajal odrasel in samostojen.

Naraven občutek in nagon določata, do kdaj  je potrebno za svojega mladička žrtvovati čas, trud, spanje, svoje telo, svoj mir, svoje družabno in ustvarjalno življenje … mi pa smo doktorirali iz tega, da novopečenim mamicam govorimo, kako morajo otroka, proti svojemu notranjemu glasu in proti otrokovim potrebam, čim prej pustiti samega, ker naj bi rabile čas zase … In če je že vrtec iz ekonomskih razlogov nujen, so vse ostale oblike odtegovanja mame malčku nepotrebne. Bolje bi bilo, če bi matere pripravili na to, da je materinstvo čas, ko se nekaj let posvetiš svojim otrokom. Na začetku 100%, potem pa vedno manj. Ker cilj našega starševstva je, da ustvarimo in vzgojimo srečnega samostojnega posameznika.

Prazaupanje v prvih letih postavlja temelje samozavesti in samostojnosti za vse življenje

Kaj pa če bi se kot družba zmenili drugače? Recimo tako, da je sprejemljivo, da ima dojenček in pozneje malček mamo (in očeta) v fizičnem psihičnem in duševnem smislu na razpolago, kolikor in kakor dolgo jo potrebuje.

Koga slepimo? Otrok, ki v zgodnjem otroštvu ni vzpostavil varne navezanosti in pridobil prazaupanja do sveta, se bo vedno oklepal mame. Ne fizično, ker je to družbeno nezaželeno. Ampak psihološko in duševno ne bo odrasel in tudi mama ga ne bo spustila, ker ga je morala že enkrat spustiti, ko ni bil še čas za to, ne zanjo in ne za otroka in ima od takrat veliko rano, ki jo zdravi s pretirano navezanostjo in skrbjo za otroka. Nezavedno čuti, da je bil prehitro vržen od nje, da je ranljiv in da potrebuje zaščito pred velikim zlobnim svetom.

Večina odraslih nas je tako globoko ranjenih v tem prvem obdobju, da imamo (prosto po Cankarju) svoje prvotno besedilo življenja zapisano s tako popačenimi besedami, da ne zmoremo drugače, kot da to zgodbo ponovimo. Pri svojih otrocih, pri nasvetih, ki jih dajemo drugim … To rano potem kompenziramo tako, da globoko v odraslost podpiramo otrokovo nebogljenost in kot odrasli otroci ostajamo čustveno vezani na starše ali večno iščemo nekega zunanjega vsemogočnega skrbnika.

Kaj pa če bi se kot družba zmenili drugače? Recimo tako, da je sprejemljivo, da ima dojenček in pozneje malček mamo (in očeta) v fizičnem psihičnem in duševnem smislu na razpolago, kolikor in kakor dolgo jo potrebuje. Ločitev ne bo nasilna, ampak se bo zgodila razvojno in postopoma. In predvsem celostno. In na nobeni strani (ne mamini ne otrokovi) ne bo potrebe po soodvisnosti globoko v mladostništvo in odraslost. Otrok nas brezpogojno potrebuje le kratek čas. Ne odtegujmo mu tega časa, potem pa ga pustimo, da živi svoje življenje, da dela svoje napake in pridobi svoje izkušnje. Tudi če bo ta izkušnja nižja ocena, bo ta izkušnja zanj bolj zdrava kot izkušnja, da ga ima lastna mama za  nesposobnega in nebogljenega.

Komentarji

  1. Odlično in strokovno utemeljen članek. Otrok je otrok samo do 18. leta, zato se mora privaditi na odraslost. Na delovne navade, odgovornost do drugih in do svojih dejanj. Učenje mora dati rezultate po zmožnostih. Kdor česa ne zmore, naj bo deležen pomoči in opore. Kar zmore in je dolžan, naj naredi. Ne da pričakuje in išče, kdo bo opravil njegovo delo.

  2. Tocno tako. Odlicen clanek in velika vecina ljudi se dandanes najde v njam. Osebno menim da se je potrebno otrokom zeli posvecati ko so majhni, potem pa jim dovoliti da delajo svoje napake in se iz njih kaj naucijo. Ce meni uspe, da nadaljujemo z uravnotezeno vzgojo, kjer moji otroci sami skrbijo za solo in ocene niso najbolj pomembne, temvec kaksnega cloveka bos vzgojil, potem lahko recem da smo na dobri poti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.