Koga nervira posvečena devica?

Foto: Varaždinska škofija

Hrvaška je v začetku februarja dobila prvo uradno posvečeno devico. To je Marta Kranjčec iz Varaždina, ki jo je 2. februarja 2026, na dan posvečenega življenja, v varaždinski katedrali škof Bože Radoša posvetil v red posvečenih devic. Po poročanju hrvaških medijev je s tem postala prva ženska na Hrvaškem, ki je to obliko cerkvenega življenja prejela tudi formalno in javno v okviru krajevne Cerkve.

Starodavna oblika posvečenega življenja

Red posvečenih devic ni nov, vendar pa je v sodobnem prostoru malo poznan. Gre za eno najstarejših oblik posvečenega življenja v katoliški Cerkvi, ki sega v prve krščanske čase. Posvečena devica ni redovnica in ne vstopa v samostan, temveč ostaja v svetu, kjer živi, dela in služi. Po posebnem obredu jo škof posveti Bogu, ona pa se zaveže, da bo vse življenje živela v devištvu ter svojo poklicanost uresničevala sredi vsakdanjega življenja.

Marta Kranjčec je profesorica biologije in dolgoletna dejavna članica cerkvenega življenja Varaždinske škofije. Sodeluje v pastorali mladih in je glavna koordinatorka stalnega evharističnega češčenja v Varaždinu. Njena pot do posvetitve ni bila hitra ali samoumevna. Za hrvaški portal Bitno.net je povedala, da je dolgo razločevala, kam jo Bog kliče, in iskala odgovor na vprašanje, ali je poklicana v zakon, redovništvo ali drugo obliko posvečenega življenja. “Med študijem sem bila v nekaj zvezah. To so bili res čudoviti fantje, vendar sem nekje globoko v sebi vedela, da to ni moja pot. Čutila sem, da me Bog kliče v nekaj drugega.” Ob posvetitvi je dejala, da je šele takrat zares dojela smisel svoje življenjske poti: “Vse, kar se je dogajalo v mojem življenju, ni bilo brez razloga in vse je končno dobilo smisel v trenutku, ko sem se pred svojo Cerkvijo in v poslušnosti škofu posvetila svojemu Ženinu.”

Tudi v Sloveniji ta oblika posvečenega življenja ni neznana, saj so se v zadnjih letih posvetitve devic zgodile v več slovenskih škofijah. Le da o njih niso pisali posvetni mediji. Na Hrvaškem pa so.

Pogrom v medijih in na družbenih omrežjih

Ob številnih čestitkah in izrazih podpore so se pod objavami o Martini posvetitvi zvrstili tudi posmehljivi, žaljivi in skrajno zaničljivi komentarji. Mnogi so njeno odločitev označili za nazadnjaško, nerazumno ali celo bizarno, s čimer so razkrili predvsem lastno nezmožnost, da bi razumeli drugačno življenjsko izbiro.

Toleriramo spremembe spola, ploskamo vsaki novi oznaki identitete, in če nekdo zase napiše, da je aseksualen ali karkoli drugega, je to že razlog za pride in trans zastavo. Ko pa se ženska odloči, da bo svoje življenje posvetila Bogu in služenju bližnjim, se po njej zlije gnoj, posmeh in primitiven prezir. To ni nobena odprta in svobodna, ampak bedna nazadnjaška družba z dvojnimi merili.  Vse, kar diši po veri, čistosti, zvestobi in odpovedi, je za tak svet očitno takoj tarča posmeha.

Toleriramo vse mogoče spolne odklone, ne pa tudi devištva

Kot je zapisala znana novinarka Vlatka Kalinič: “Po katerem merilu je posvečeno devištvo bolj sramotno od poliamorije in vseh drugih življenjskih slogov, ki se v medijskem prostoru svobodno promovirajo, če ne kar vsiljujejo? Svoboda očitno velja za vse, razen za tiste, ki izberejo drugačno pot.” Intervju z njo lahko preberete na našem portalu.

Na vlak klikov in posmeha nad to življenjsko izbiro so v teh dneh skočili tudi slovenski mediji, ki objavljajo novico, prepisano od hrvaških kolegov. Pričakovano se na družbenih omrežjih vrstijo posmehljivi, žaljivi in zaničljivi komentarji, ki o Marti Kranjčec in drugih posvečenih devicah povedo zelo malo, veliko več pa o nas.

Marta glede žaljivih komentarjev odgovarja: “Zdi se mi, da ljudi najbolj moti koncept devištva; nerazumljivo se jim zdi, zakaj bi se nekdo odpovedal družini in živel brez užitkov. Moji bližnji so me z ljubeznijo spraševali, kako se spopadam s to kritiko. Popolnoma mirna sem, ker vem, da nekatere kritike, na katere sem najpogosteje naletela v komentarjih na portalih, niso brez razloga, temveč se v njih skriva globoka bolečina, ki jo hudič izkorišča. Zato je treba znati razločiti, kaj človek govori. Poskušam ga ljubiti, ne zameriti mu in moliti zanj … “

Hvala Marti in vsem drugim, tudi slovenskim posvečenim devicam. Vaše tiho pričevanje je kot lučka v tem temnem svetu. Spominja nas, da smo vsi poklicani na pot svetosti. Vsak v svojem stanu. Slej ko prej se bo moral vsak od nas soočiti s tem, kaj je naredil s tem življenjem, ki mu je bilo podarjeno. Tudi tisti, ki danes pljuvajo po tebi, ker motiš in vznemirjaš njihov navidezni mir, ki temelji na lažnih vrednotah.