Marjeta Krejči Hrastar: “Otrok za rast in učenje potrebuje umirjen telesni sistem”

Foto: Iskreni
Marjeta Krejči Hrastar je po izobrazbi višja fizioterapevtka, ki je z leti pridobila licenco specialistke za integracijo refleksov po metodi MNRI® (Masgutova nevro-senzomotorična refleksna integracija), licenco inštruktorice za Nevrotaktilno integracijo prav tako po metodi MNRI® in licenco inštruktorice za BrainGym®.
Pri svojem delu se srečuje z mladimi in tudi starejšimi pacienti, ki imajo marsikatere izzive na gibalnem, čustvenem, vedenjskem ali kognitivnem področju. Gospa Krejči Hrastar s svojim širokim znanjem in večletno prakso vodi rehabilitacijski center, je poročena, mati štirih otrok (eden od teh je posvojen) ter babica devetim vnukom.

Za portal Iskreni je spregovorila o poti, ki jo je pripeljala do tega, kar počne danes, o primerih, ki jih vsakodnevno srečuje ter o samem delovanju in rezultatih MNRI® metode. Dotakne se tudi tematike vpliva stresa in naglice na otroka in svetuje, kaj lahko starš stori, da bo svojemu otroku omogočil čim bolj zdrav razvoj. 

Gospa Marjeta, kaj vas je vodilo, da ste šli raziskovat “onkraj” fizioterapije?

Glavni razlog so bile potrebe v moji ožji družini, ko mi je dobra zdravnica svetovala taktilno integracijo za izzive, ki so se pri nas pojavili. Ko sem to iskala, sem naletela na Brain Gym®. V sklopu BrainGym®-a sem morala opraviti osnovni tečaj integracije dinamičnih in posturalnih refleksov iz MNRI® -ja. In to me je zelo navdušilo. Začela sem razumeti načrt našega gibanja. Med študijem nevrologije na fakulteti, takrat je bila to Višja šola za zdravstvene delavce, je bilo le omenjenih nekaj teh refleksov, ampak se nisem zavedala pomena tega. Skozi tečaj MNRI®-ja sem se zavedala, kako je razvojni načrt pomemben za naše gibanje. Enostavno sem začela slediti vsem tečajem, ki so prihajali k nam. Gospa, ki je to pripeljala v Slovenijo, je gospa Meta Bizjak Eržen – podjetje Avevita.

Bi pa rekla, da je ta pot do specialista, ki mi je bila dana, da sem jo opravila, bila kar en velik izziv. Velika zahvala gre možu, da me je pri tem zelo podpiral, da sva družinski proračun prilagodila temu, da sva to jemala kot investicijo v znanje in v bodoče delo. Res mi je stal ob strani in sem tečaj za tečajem sledila izobraževanju. Logična posledica je bila, da sem se na točki, ko sem imela dovolj opravljenih tečajev, odločila za klinično prakso. Da jo lahko opraviš, so potrebni IPET-i, to je Intensive Professional Educational Training. Potrebno je opraviti IPET za vse štiri tehnike na katerih MNRI® temelji: taktilna integracija, arhetipi, prevzorčenje refleksov in nevrostrukturalna.

Ko opraviš vse štiri izpite in si naredil vsaj 300 ur klinične prakse, sledijo znova štirje končni izpiti iz vseh štirih osnovnih tehnik. Dva končna izpita sem naredila na Poljskem, enega v Sloveniji, ko je prišla predavateljica in sem imela možnost narediti izpit kar tukaj, in enega pa pri dr. Masgutovi.

Jo torej osebno poznate?

Seveda. Osebno sem jo spoznala, ko je bila prvič v Sloveniji za tečaj, ki je posvečen posebej integraciji zgornjih udov.

Kaj je bilo za vas največje odkritje?

Mogoče v zvezi s tem odkritjem povem, da me kot fizioterapevta nevrologija ni nikoli posebej privlačila. Ko sem kot študentka delala izpit iz nevrologije, sem šla popolnoma nepripravljena na izpit. Nekaj malega sem znala in mi je sedaj že pokojni profesor dr. Jože Trontelj, ki je takrat nadomeščal mojega profesorja, rekel: “No, veste kaj, naj bo, naj bo šestka, vi pa boste to gotovo v življenju še dodobra naštudirali.” Se pravi, nekako je napovedal mojo usodo. (smeh)

V prvih letih mojega službovanja pa so me vabili na specializacijo iz nevrofizioterapije. A zaradi majhnih otrok in mišljenja, da jaz že ne bom več študirala, se takrat za to nisem odločila.

Glavno odkritje je zame bila razlika med delovanjem nevrofizioterapije, ki deluje na inhibiciji tistih refleksov, ki so pretirani, in na facilitaciji tistih, ki se niso pojavili. Se pravi, na spodbujanju, da bi se tisti refleksi, ki jih ni, zbudili in na zaviranju tistih, ki so pretirano vzdraženi. MNRI® pa deluje na integraciji.

Refleks se vgradi v naše hoteno gibanje in ostane celo življenje v našem telesu. Kadar smo v stresu in vznemirjeni, se spet pojavijo, da bi nas zaščitili. Namesto, da bi nam takrat dobro služili, delajo zmedo v našem telesu.

Doktor Masgutova je namreč imela dostop do ruske literature, kjer je že Vigotski leta 1930 opisal, da se refleks vgradi v naše hoteno gibanje in ostane celo življenje v našem telesu. Naši nehoteni refleksi torej v resnici ne izginejo, ampak ostanejo v našem telesu. In kadar smo v stresu in vznemirjeni, se spet pojavijo, da bi nas zaščitili. Namesto, da bi nam takrat dobro služili, delajo zmedo v našem telesu. Metoda dr. Masgutove – MNRI® deluje torej na principu integracije. Refleksi z integracijo pridejo v podzavestno funkcioniranje in naše delovanje podpirajo. Naše ravnanje se zato kvalitetno spreminja na vseh področjih (gibalnem, vedenjskem in kognitivnem).

Danes k vam prihajajo raznorazni pacienti. So to bolj otroci ali odrasli?

K nam prihajajo pretežno otroci. Lani je v našo ambulanto prišlo sto triindvajset različnih strank, od teh je bilo enainosemdeset otrok različnih starosti, od enega meseca do osemnajst let.

Srečujemo se tudi s tem, da otroci, ki niso bili prepoznani kot otroci s posebnimi potrebami in so jih s pomočjo odločb pripeljali do konca srednje šole, se sedaj ti srečujejo s težavami z vklapljanjem v skupnost, ne najdejo zaposlitve. Če jim starši pomagajo najti zaposlitev, v službi ne morejo funkcionirati, ker se ne znajo kvalitetno dogovarjati, ne razumejo vzrok-posledica. Starši potem te skoraj odrasle osebe pripeljejo do nas, da bi mi z nekaj terapijami nadomestili tisti primanjkljaj, ki ni bil zapolnjen z adekvatnim razvojnim gibanjem in premalo impulzi v prvih treh letih življenja. To je kar velik izziv. Marsikaj se da, vendar je naše delo zelo kompleksen proces. Prej kot otroci pridejo, hitreje in več lahko za njihov razvoj naredimo.

S kakšnimi težavami pridejo do vas?

Sedaj je zelo veliko dojenčkov zaradi težav z refluksom, zelo veliko težav v ustni votlini zaradi priraščene jezične vezi. Kar precej je tudi najstnikov, ki imajo čustvene težave, težave pri vstopanju v socialne stike, so agresivni do staršev. Potem so otroci, ki imajo težave z močenjem postelje, recimo 4 ali 5-leten otrok, ki ne more kontrolirati urina in blata preko dneva. Kar nekaj je staršev, katerih otrok je suh, pa ga vseeno pustijo v plenici, za vsak slučaj. Pri plenici je zelo pomembno to, da starši vedo, da gre s prisotnostjo plenice za pregrevanje rodil, da je senzorni občutek materiala na predel medenice, popolnoma drugačen s plenico, kot če je na telesu naravno spodnje perilo. Višina plenice popolnoma spremeni statiko nagiba medenice in je lahko zaradi tega hrbtenica drugače statično postavljena, kot bi bila, če bi otrok nosil spodnje perilo. Zato so pralne plenice z več vidikov veliko bolj priporočljive in dobrodošle. Položaj medenice je za razvoj ključen. Potrebno je namreč, da je medenični nagib v telesu pravi. Dobro gibljiva medenica in telesno zavedanje le-te je za posameznika z več vidikov ključnega pomena (nese nas v svet, povezuje telo zgoraj – spodaj,  levo – desno, naprej – nazaj, vpliva na pretok cerebrospinalne tekočine, vpliva na dobro detoksifikacijo telesa).

Bi nam opisali kak primer, kjer je prišlo do izboljšanja situacije?

Če se samo ustavim pri primerih glede močenja postelje; največji uspeh je bil ta, da je otrok že samo s preverjanjem nehal močiti posteljo. Drugi primer je bil otrok, ki vse do svojega osmega leta niti enkrat ni uspel ostati ponoči suh, tudi čez dan ni kontroliral blata in vode. Zdaj, po sedmih terapijah, je čez dan že čist. To je res veselje. Veliko je odvisno od angažiranosti starša. Ne pričakujem, da bo starš poznal celoten protokol, celotne vaje, to kar sem se jaz v sedmih letih na poti do specialista naučila. To je nemogoče. Vendar vedno izoblikujemo individualno pripravljen program za posameznega otroka. Pri vseh otrocih je najprej pomembno, da pomirimo telesni sistem, da je telo umirjeno, in te vaje za pomiritev so več ali manj pri vseh zelo podobne.

Marsikaj se da, vendar je naše delo zelo kompleksen proces. Prej kot otroci pridejo, hitreje in več lahko za njihov razvoj naredimo.

Pri posameznih specifikah pa je potem potrebno, da pridemo do tistega ključka, do njegove skrinjice, kjer njemu lahko pomagamo. In je fino, če starš ta ključek pozna in ga “odklepa” vsak dan, po petnajst minut dnevno. Če poenostavim, nekaj pospravimo v “ta pravi predalček”, “pospravimo” tisti gib v tisti predal v telesu, kjer je potrebno. Ko pospravimo en predalček, potegne za sabo še druge v pospravljenost.

Je ta “predalček”, t.j. refleks, ki je integriran v hoteno gibanje, potem enkrat za vselej pospravljen?

Če je življenje mirno in ni nobenih bolezni ali stresa, zadeva ostane izboljšana – ne glede na to, ali je otrok star pet, dvanajst ali osemnajst let. Čim pa pride nek dogodek, ki homeostazo človeka poruši, se tam, kjer smo imeli težave že prej, izzivi spet pojavijo. In je spet dobro dati telesu malo pomiritve. Nikoli pa ne moremo enega refleksa izolirati, ker je gibalni sistem kompleksna stvar.

Pri otrocih je tako, da zanje predstavlja stres že, če menjajo vrtec ali dobijo novo učiteljico ali imajo sošolca, ki jih vznemirja. Vse to je lahko za otroka velika stvar in pogosto se ta stres izraža preko različnih znakov: pokanja s prsti, sesanja prsta, miganja z rameni ali glavo, metanja las nazaj, nekaj, kar otrok ponavljajoče dela, tikov ali pa težnja k ekranom, k uživanju sladkorja.

Na ta način otrok želi sebe pomiriti. Določeni otroci svoje vznemirjenje pomirjajo z masturbacijo. Staršem vedno razložim, da to ponavadi nima nobene povezave s seksualnostjo. Običajno starše to zelo vznemirja, in je zelo pomembno, da vedo, da je to podobno, kot bi otrok sesal prst, pokal s prsti ipd. Otrok samo pomiri svoj telesni sistem. To vedenje je še bolj socialno nesprejemljivo, posebej, če otrok to počne v šoli. V vrtcu na ležalnikih je tega veliko in je to kar normalno.  S tem otrok izkazuje, da pogreša mamo. Celo dopoldne se mu je dogajalo, bil je v raznih interakcijah, ki so mu bile bolj ali manj ugodne ali neugodne, in potem se na ležalniku pomiri. Naše delo pri MNRI® metodi pa je, da otroka s tehnikami podpremo na razvojno bolj ustrezen način. Zato je dobro, da starši vedo, da se izziv dâ rešiti in da začnejo delati določene terapevtske dotike, točno določen način pomirjanja, ki potem na dolgi rok prinese večjo mirnost v otroku in sčasoma preneha z nepotrebnimi kompenzacijami.

Pri otroku se stres pogosto izraža preko različnih znakov: pokanja s prsti, sesanja prsta, miganja z rameni ali glavo, metanja las nazaj, nekaj, kar otrok ponavljajoče dela, tikov ali pa težnja k ekranom, k uživanju sladkorja.

Ob sebi imam zelo dobro ekipo sodelavk, s katerimi lahko svoje znanje fizioterapije oplemenitim z znanjem specialne pedagogike, kineziologije. Skupaj s kolegicami lahko pomagamo strankam, ki nas poiščejo. Gospa Tatjana Jakovljević, s katero pa skupaj predavava na Društvu katoliških pedagogov mi je v marsikaterem pogledu res dala širšo perspektivo pri delu z otroki.

Zelo sem tudi hvaležna Društvu katoliških pedagogov Slovenije, ki me je bilo pripravljeno sprejeti in me podpreti pri izvedbi predavanj. Kar nekaj predavanj, ki jih imava z gospo Tatjano Jakovljević, je objavljeno tudi v Katis (Katalog programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja pedagoških delavcev).

Kaj pa če otrok dotikov ne želi?

S tem nam neverbalno sporoča, da dotik močno potrebuje. Naloga mene, kot terapevta, nas kot staršev, hraniteljev je, da mi najdemo pot, kako bomo mi do otroka pristopali z dotikom. Kakšen dotik bo njemu odgovarjal, da bomo lahko začeli k njemu prihajati z dotikom. Otrok, ki si ne želi dotika, bo imel lahko v odraslosti tudi težave vstopati v stike. Dati dotik, prejeti dotik, iti v stik, sprejeti stik – vse to je posledica taktilne integriranosti. Ti dotiki so lahko različni: raztegi, gladenja, objemi, plezenje po telesu z dlanjo kot gosenica, risanje osmic na telesu. Vse te tehnike je dobro, da se starši naučijo v živo. Ker je potrebno, da to čutiš na sebi, da poskusiš na drugem in da to zvadiš, preden izvajaš na nekom, ki ima izzive.

Na kakšen način obravnavate otroka, ko pride k vam?

osebni arhiv

Pri dojenčkih pregled opravimo že kar ob tem, ko delamo terapijo. Sledimo dojenčku, glede na to, kaj tisti trenutek opazimo in v skladu s tem izvedemo terapijo. Opazimo, kaj je trenutno pri dojenčku izziv, in mu damo spodbude, kjer jih potrebuje za hierarhično pravi razvoj.

Recimo, pride starš z otrokom, ki ima nek izziv. Vendar je ta izziv samo vrh ledene gore. Mi pa vidimo še druge stvari. Dajmo primer starša, ki pove, da otrok neutolažljivo joka med osmo zvečer in tretjo zjutraj in se nikakor ne more pomiriti. Dala sem ekstremen primer. Mi pa na pregledu vidimo, da ima stopalca čisto skrivljena na noter, vidimo, da je palček pri dveh mesecih še v peščici, ne odpira pesti, ko je na trebuščku, da bi se oprl na odprto dlan, nagiba se samo na eno stran, se še ne obrača, še ne sedi, ko bi že moral. Po mejnikih gibanja vemo, kje bi otrok moral biti in kje se je zataknil. Refleksi se razvijajo po hierarhiji. Postavljajo se kot domine. Če se kateri refleks od prvih v hierarhiji podre, ne razvije, potegne za seboj tudi ostale in to privede do neintegriranosti.

Za otroke od tretjega leta dalje pa naredimo natančen pregled refleksov in pregled dominantnosti. To je katera roka, katera noga, katero uho, katero oko in katera možganska polovica je pri otroku dominantna, ker to zelo zaznamuje njegovo delovanje. Na podlagi pregledanega naredimo s starši sestanek v živo ali online, kjer dobro razložimo vse, kar smo pri otroku opazili in kako bi ga lahko podprli. Zelo pomembno je, da smo ob tem sočutni do starša, da mu pridemo naproti, mu razložimo, ga pomirimo, da se dâ otroka podpreti.

Staršem damo potem po razgovoru  čas za razmislek, da se na podlagi vseh informacij, ki so jih prejeli, odločijo o njihovem sodelovanju pri nas. Ko se odločijo in nas znova kontaktirajo, takrat jim damo program terminov in začnemo s programom, ki smo jim ga predstavili in pripravili za njihovega otroka.

Zelo pomembno je, da smo ob tem sočutni do starša, da mu pridemo naproti, mu razložimo, ga pomirimo, da se dâ otroka podpreti.

Je pri reševanju teh izzivov kakšna zgornja meja, do kod lahko določeno stanje izboljšate, do kod pa več ne?

Integracija je odvisna od več dejavnikov. V določenih primerih se tudi v celoti zgodi. Manjši je izziv, hitreje je integracija zaključena.

Če ima otrok neko gensko bolezen, kot je Downov sindrom, Prader-Willi sindrom, ali pa bolezen, kot je cerebralna paraliza, tega seveda ne moremo odpraviti. Vendar bo integracija refleksov pomagala, da se bo ta otrok razvijal v čim boljši možni meri in da bo čim bolj funkcionalen. Ker gre pri teh izzivih, ki smo jih našteli pri prejšnjih vprašanjih, za nevrološke motnje, za nevrološko nezrelost, pa mi z našimi terapijami podpremo mielinizacijo živcev. S tehnikami, ki jih delamo, pomagamo, da se predeli, s katerimi ima otrok izziv, bolje oživčujejo.

Zanimivo pri MNRI® je, da izboljšuje tako široko paleto izzivov na gibalnem, vedenjskem in kognitivnem področju: od grizenja nohtov, škrtanja z zobmi, preobčutljivosti na zvok, zaostanek na govorno-jezikovnem področju do raznoraznih čustvenih motenj. Imajo potemtakem vse naše čustveno-vedenjske-kognitivne težave nevrološko osnovo?

Največkrat DA.

Ali se zgodi, da ko odpravite en izziv (recimo na gibalnem področju), da mimogrede izboljšate še kakšno drugo področje?

Ja. Tam, kjer so pri otroku učne težave, nikoli ne delamo z otrokom zato, da bo on v šoli popravil tisto, kar ima za popraviti. Ker to ni njegova motivacija. To je motivacija starša, da bi otrok čim bolje zvozil šolo. Mi poiščemo otrokovo motivacijo, kje bi on želel biti boljši. Če je to judo, ga podpiramo pri judu. Če je to hip hop, ga podpiramo pri hip hopu. Iščem točno tisto stvar v njegovem hobiju, ki je njemu težka. Recimo pri vnuku je bilo to, da žoge ni mogel pripeljati do gola ali pa ni branil gola takrat, ko bi bilo treba. Midva nisva delala na njegovih gibalnih izzivih, ampak sva delala na nogometu, kako bi bil on boljši pri nogometu. Jaz nisem navdušena za nogomet, ampak sem se posvetila temu pogovoru v zvezi s tem: kaj konkretno njega moti, kako mu je težko, kje mu je težko, itd. Seveda sem si vse to zapomnila in zabeležila, kajti vse, kar sva potem delala – na gibalno-ravnotežnostni deski, na blazini, se kotalila po blazini ali ko je šel na terapevtsko mizo in sem delala z določenim delom njegovega telesa – sem ga vedno spomnila: »Veš, to je za to, da boš dobro branil ali to je za to, da boš dobro ciljal.« Ker s telesom delam nove nevronske poti za točno določene reflekse, ki so pomembni pri koordinaciji oko-roka, oko-noga, koordinaciji trupa, povezave zgornjega dela s spodnjim delom. In s tem, ko smo konkretno pri tem primeru izboljšali nogomet, je bil tudi gibalni odziv bistveno boljši, gibalni odziv celega telesa bolj sproščen, bolj zravnan, ramena odprta, glava pokonci. Potem je lahko otrok ne samo v športu ampak tudi v vsakdanjih aktivnostih bolj funkcionalen.

Omenjate tudi, da metoda MNRI® pomaga tudi nekomu, da si poveča samozavest? Bi nam to malo razložili?

Tukaj bi uporabila pregovor, ko za človeka, ki je trden, v prenesenem pomenu rečemo “… ta ima pa trdno hrbtenico!” Gre za to, da je naša samozavest povezana z integracijo določenih hrbteničnih refleksov, sposobnostjo poravnave telesa in z dobrim zavedanjem gravitacijskega centra. Gravitacijski center je nekako tri centimetre pod popkom, v višini drugega križničnega vretenca. Je pravzaprav težišče našega telesa in tega predela se moramo zavedati, ker nas pelje v svet. Mi akcijo premika telesa izpeljemo z medenico. Kognitivno sicer vemo, kaj bi, kaj želimo, vendar iz medenice izhaja realizacija premika.

Naša samozavest je povezana z integracijo določenih hrbteničnih refleksov, sposobnostjo poravnave telesa in z dobrim zavedanjem gravitacijskega centra.

Kaj pa je BrainGym®? Komu je namenjen?

Ustanovitelja BrainGym®-a sta Paul Dennison in njegova žena Gail. Metodo sta osnovala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oba sta učitelja in sta na podlagi svojih izkušenj raziskovala, katere vaje bi vplivale na boljše učenje. BrainGym® je namenjen prav nevrotipičnim otrokom, ki imajo učne in vedenjske izzive. Nekdo, ki bi rad zlahka speljal šolske ali službene obveznosti v svojem urniku je modro, da se nauči teh vaj. Ker pa te vaje vplivajo, nekatere tudi na deset refleksov, jih jaz vpletam v vsakdanje delo. Nekatere starše in otroke to zelo zanima. Otroci kažejo, katero vajo bi. In tista vaja, ki jo otrok pokaže, je gotovo primerna zanj. Naše telo je nezmotljivo, naše telo ve, ali bi v restavraciji juho ali solato ali oboje, zna izbrati. Ko otroku pokažem velik plakat z vajami, ga slika nagovarja, katero vajo bi naredil in to vajo mu damo. Teh vaj je šestindvajset in so res enostavne za nevrotipične otroke.

Veliko govorite tudi o vplivu naglice in stresa današnjega življenja na današnje otroke. Kako jih naglica in stres “uničujeta”?

Začne se že v maternici. Veliko nosečnic je pod stresom. Službene obveznosti, skrb za pripravo na dojenčka, kako se bo vse izteklo, morda stanovanjski problem in še kaj. Vse to, kar ona doživlja in vsi hormoni, ki jih ona ob tem sprošča, vsega tega je deležen tudi otrok. Človek je čisto preprosto živo bitje, ki odreagira na nekaj, kar je težko, kot bi mu stregli po življenju. Tudi kasneje je otrok do tretjega leta čustveno precej povezan z mamo in čuti vse, kar se mami dogaja, na nezavedni ravni. Otrok na nezavedni ravni želi mamo zaščititi. In če so to stresne stvari, je on tudi v stresu. Ko smo v stresu, se naše telo ni sposobno razvijati. To temelji na besedah dr. Bruca Liptona: “Celica ne more biti istočasno v fazi zaščite in v fazi rasti. Ne more se gibati istočasno naprej in nazaj.” Ko smo v fazi zaščite, enostavno ni možen razvoj in ni možno učenje.

Iz tega vidika je potrebno vedeti, da so risanke in ekrani za otroka dodaten stres. Risanke s hitro sekvenčnimi prizori so velik stres in vzburjenje za otroka.

Iz izkušenj vidim, da novodobni starši otrokom zelo razporejajo čas. Otroci imajo že dopoldan strukturiran čas in potem je še popoldan strukturiran, da ja ne bo kaj ušlo med prsti. Otroci pa bi za svoj razvoj potrebovali popoldne preživeto v nestrukturirani igri s svojimi vrstniki na prostem. Že če je več sorojencev in se gre v naravo v enem mirnem vzdušju je to zelo dobro. In naj ne hodijo po potkah, naj raje raziskujejo brezpotja. S tem otroci dobijo impulze preko ravnotežnostnega sistema za svoje višje strukture možganov.

Pri nestrukturirani igri je pomembno, da otrokom pustimo in čakamo, da od njih pride pobuda, da oni raziskujejo svet. In ko nekaj res sprašujejo, jim šele takrat razložimo. Ne, da smo polni razlaganja že vnaprej, ko jih morda sploh še ne zanima. In nekako sto osemdeset minut tega časa v naravi na dan bi bilo idealno. Tudi če je dvajset minut, je bolje kot nič. Ekrane res priporočam odstraniti, do šole je idealno sploh brez ekranov, mogoče pet minut risanke na dan je vrh glave. Ko otroci odrastejo pa je modro ekrane uporabiti za oglede dokumentarnih filmov in kakšnih filmov s primernimi vsebinami.

Če poenostavim: Otrokom omogočimo, da so brez ekranov, procesirane hrane in sladkorja. Zakaj? Ker vse to otrokom dodatno dviguje nevrotransmiterje, ki so prisotni pri vznemirjenem stanju telesa. Če navedeno odstranimo, je manj vznemirjenja in več umiritve. Ker otrok za rast in učenje potrebuje umirjen telesni sistem.

Ko smo v stresu, se naše telo ni sposobno razvijati.

Kaj pa potem naj starš naredi? Naj uporabo ekranov zmanjšuje postopoma?

Najprej je pomembno, da to ni kar vedno prosto dosegljivo otrokom. Da starš regulira, starš je kupil telefon in je njegov. Otrok nima pravice upravljati s tem. Starš je kupil televizijo in pilot je od starša, ne od otroka. Pri nas ni govora, da bi otrok sam prižgal televizijo. Je nujno potreben ta red, da otrok vpraša. Fino je, če je določena rutina in da starš izbere vsebino, ne otrok. Vsebino, ki mu jo starš želi dati.

Če gledam risanke z vnuki, sem absolutno prisotna, da vem, kaj je videl in da se lahko potem o tem pogovarjava. Velikokrat starši mislijo, da se bo otrok naučil socialne interakcije skozi gledanje določenih vsebin na risankah. V resnici se bo socialne interakcije naučil samo v realnih stikih. In z opazovanjem stikov drugih in vklapljanjem v te stike. S tem, ko grem v interakcijo z osebo, krepim svoje zrcalne nevrone. Opazujem, kako oseba na drugi strani reagira na moje besede, dejanja in opazim. In ko opazim, je to povratna zanka, da lahko s tem kaj naredim. Samo s temi stiki se tako v meni kot otroku oblikuje morala, sposobnost socialne interakcije in etika. Te stvari se s tem treningom krepijo. Z gledanjem v ekran se ne oživčujejo zrcalni nevroni, ne rastejo. Še slabše, še tisto, kar je že prisotno, se šibi.

Kdaj vemo, da je otrok zasvojen z ekranom? Takrat, ko otrok po dogovorjenem času ni sposoben zaključiti z gledanjem, vemo, da gre za zasvojenost.

Če je otrok vajen gledati več ur, je na staršu, da začne to skrajševati po par minut na dan, da se pride na tistih sprejemljivih pet do deset minut dnevno. Pustimo, če je otrok večji in lahko spremlja nek film, ki ga gledamo z njim in se o tem pogovarjamo. Pri majhnem otroku je res najbolje nič. Ker skozi ekran se ne more naučiti, kako se toči vodo iz vrča v kozarec. Lahko bo gledal sedem tisoč krat, a se te veščine ne bo naučil. Moral bo vaditi in nekajkrat politi, da bo zares obvladal točenje. Otrok rabi izkustvo. Terapevt Miha Kramli je specialist za zasvojenost z ekrani in kar sem povedala, sem prebrala pri njem ter v knjigah dr. Manfreda Spitzerja.

Z gledanjem v ekran se zrcalni nevroni ne oživčujejo in ne rastejo.

Ste poročena žena, mati štirih otrok in tudi babica devetim vnukom. Glede na znanje, ki ga imate, čemu sta pri vzgoji za zdravo življenje dajali največji poudarek?

Poudarek je bil na tem, da sva bila z možem enotna, da sva si res prilagodila življenje tako, da smo bili cele popoldneve skupaj in smo bili veliko skupaj v naravi. Imela sva tako možnost, da se je to dalo. Če sem jaz popoldan delala, je bil striktno mož z njimi, in obratno. V popoldanskem času se nisva posluževala pomoči starih staršev. Prvo leto moje službe sta bila tast in tašča pripravljena otroke čuvati, da so šli otroci v vrtec šele okoli drugega leta. Imeli smo neskončno srečo, da smo imeli odličen vrtec v neposredni bližini. Kot mlada odločna mama sem se učila miline, topline in ljubeznivosti od izvrstnih vzgojiteljic. Vzdušje v vrtcu je bilo tako prijetno, da so otroci včasih raje ostali še malo v vrtcu, kot da bi takoj odšli domov. Res sem neskončno vesela, da so vsi otroci ohranili vero, da sva vztrajala pri družinskih mašah, da smo skupaj, kolikor časa se je dalo, hodili k maši. In sedaj ko so odrasli, sva se umaknila, in jim prepuščava njihovo versko udejstvovanje na njihov način. Pomembno nama je bilo, da smo skupaj zajtrkovali, skupaj jedli kosilo in skupaj večerjali. V odrasli dobi sva se z možem uspela vsakemu otroku opravičiti za stvari, ki jih nisva naredila dobro, če nama kaj ni bilo v ponos, da smo šli v odraslo dobo s “čistimi čevlji”. To mi je v veliko veselje, da imava z vsemi odraslimi otroci stike in se videvamo, kolikor oni želijo. Midva sva odprta, hiša je odprta in ko želijo, lahko pridejo.

Srčno se zahvaljujem za ta čas, ki sva ga posvetili temu intervjuju, ker sem čutila, kako vas je vse zanimalo in sem lahko tudi veliko dala.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja