Sanja Obaha Brodnjak: “Mladost lahko pusti močne sledi, a nikoli ne določi dokončne poti.”

Foto: osebni arhiv

Kdo najstnik sploh je in kaj potrebuje? Zakaj seže po alkoholu? Kako lahko svojega najstnika zavarujemo pred zlorabo alkohola? In kaj lahko storimo, ko spoznamo, da ga naš otrok »biksa«? Ta in mnoga druga vprašanja mi niso dala miru … in odgovore nanje sem poiskala pri psihoterapevtki za otroke in mladostnike, Sanji Obahi Brodnjak. Ni mi samo postregla z odgovori, ampak sem (kot mati treh najstnikov) prejela mnogo več – uvid v mladostnikovo dušo in mnogo navdihujočih, dragocenih spodbud.

Sanja, poznava se že več let. S tvojo terapevtsko prakso in globoko vero si mi bila že večkrat v oporo. Področje tvoje ljubezni pa so mladi. Kako bi se našim bralcem predstavila?

Ko pomislim na svoje delo, najprej ne vidim nazivov, ampak obraze mladih, ki sem jih srečala v več kot dvajsetih letih spremljanja. Kot psihoterapevtka za otroke in mladostnike jih srečujem v terapevtski sobi, na mednarodnih projektih, duhovnih programih, v skupinah in na terenu – v trenutkih, ko so polni življenja, pa tudi takrat, ko so negotovi, uporni ali ranjeni. Prav ti odnosi so me naučili, da mladost ni problem, ki ga je treba popraviti, ampak pot, ki potrebuje varnega odraslega ob sebi. V mladih ne vidim problema, ampak proces odraščanja. Alkohol, tveganje ali upor zame niso začetek zgodbe, ampak pogosto odgovor na notranji nemir, potrebo po pripadnosti in iskanje smisla v svetu, ki je za mlade danes zelo intenziven. Moje delo je predvsem spremljanje in ustvarjanje prostora, kjer mlad človek ob odnosu lahko začuti, da je slišan, sprejet in da ima njegovo življenje, tudi v času vprašanj, smer.

Je mladost norost?

Mladost zagotovo ni norost. Če jo opazujemo zgolj skozi vedenje, se lahko zdi kaotična, zmedena, včasih celo neuravnotežena in iskreno, ob mladostnikih se tako včasih počutimo tudi odrasli. A razvojno gledano gre za eno najbolj smiselnih in hkrati najbolj zahtevnih obdobij življenja. Najstnik mora razrahljati stare identitete, da lahko zgradi novo. Zato preizkuša, zavrača, raziskuje.

Mladost je čas, ko človek prvič resno tvega, da bo postal to, kar je. To pomeni, da mora začasno podvomiti tudi v stvari, ki so mu bile prej varne. V pravila, odnose, vlogo v družini. Navzven lahko to izgleda kot upor, a v resnici gre za zelo zdrav razvojni proces: mlad človek preverja, ali lahko stoji na lastnih nogah.

To obdobje je tako zahtevno zato, ker se v njem srečajo trije močni tokovi: nezreli možgani, zelo intenzivna čustva in ogromna potreba po pripadnosti. Najstnik lahko en dan deluje samozavestno, naslednji pa globoko negotovo. Pogosto sliši glasen notranji dialog: Ali sem dovolj? Ali bom sprejet? Kdo sploh sem, ko nisem več otrok?

Zato mladost ni faza, ki jo moramo “preživeti”, ampak razvojna prelomnica, ki potrebuje modre odrasle. Ko mladostnika gledamo samo skozi njegove napake, spregledamo njegovo rast. Ko pa vidimo proces, razumemo, da je ta nemir pravzaprav znak, da se nekaj zelo pomembnega v njem na novo sestavlja.

V praksi vidim, da odrasli pogosto reagiramo na mladostnikovo “površje” – na glasnost, upor ali eksperimentiranje. Če pa se ustavimo in vprašamo: Kaj ta mladostnik pravzaprav išče?, dobimo popolnoma drugačno sliko. Išče avtonomijo, hkrati pa varnost. Želi biti samostojen, a še vedno potrebuje nekoga, ki drži okvir.

Navzven lahko marsikaj izgleda kot upor, a v resnici gre za zelo zdrav razvojni proces: mlad človek preverja, ali lahko stoji na lastnih nogah.

Kaj se dogaja v mladostniških možganih?

Ko govorimo o mladostnikih, se mi zdi zelo pomembno, da razumemo, da njihovi možgani niso “pokvarjeni” ali manj sposobni, ampak so v fazi izjemno intenzivne prenove. Psihiater Daniel J. Siegel mladostništvo opisuje kot obdobje, ko se možgani na novo organizirajo – kot bi prenavljali hišo, medtem ko nekdo še vedno živi v njej. Ni čudno, da je včasih vse malo glasnejše in bolj nepredvidljivo!

Ena večjih sprememb se zgodi v dopaminskem sistemu, ki je povezan z občutkom nagrade in motivacije. V zgodnjem najstništvu se osnovna raven dopamina nekoliko zniža, zato stvari, ki so otroku prej zadoščale, mladostniku pogosto ne prinesejo več enakega zadovoljstva. Veliko mladih pove, da jih stvari hitreje dolgočasijo ali da čutijo nekakšen notranji nemir, ki ga ne znajo razložiti. To ni lenoba ali nehvaležnost, to je razvojni premik, ki možgane naravno usmeri k iskanju več intenzivnosti. Zato mladostniki pogosto iščejo močnejše izkušnje: hitrost, glasno družbo, nočne pogovore, novosti.

V tem kontekstu tudi alkohol postane privlačen, ker zelo hitro poveča dopaminski odziv in začasno utiša notranje zavore. Mlad človek se lahko prvič počuti bolj pogumen ali sproščen, in prav ta občutek lahko postane močna izkušnja. Ob tem pa del možganov, ki nam pomaga ustaviti impulz in razmisliti o posledicah – prefrontalni korteks – dozoreva počasneje kot čustveni sistem. Zato mladostnik lahko doma zelo dobro razume pravila, potem pa jih v družbi vrstnikov ali v trenutku močnega čustva preprosto ne zmore uporabiti.

Kam vse mladost lahko odpelje?

Mladost je obdobje, v katerem se zelo intenzivno oblikuje odnos do tveganja, užitka in lastnih meja. Ne gre samo za to, kaj mladostnik počne, ampak kdo postaja skozi te izkušnje. Če doživi, da je tveganje povezano s sprejetostjo, občudovanjem ali občutkom moči, lahko to postane pomemben del njegove identitete. Če pa ob sebi doživi odrasle in vrstnike, ob katerih je sprejet tudi brez ekstremov, se začne graditi nekaj veliko globljega – notranja stabilnost.

Mladost lahko pelje v zelo različne smeri. Nekatere mlade eksperimentiranje okrepi in razvijejo pogum, ustvarjalnost, občutek svobode. Druge lahko odnese v bolj tvegana vedenja, pogosto ne zato, ker bi želeli škodovati sebi, ampak ker iščejo občutek živosti ali pripadnosti. V praksi vedno znova vidim, da smer ni odvisna samo od osebnosti mladostnika, ampak predvsem od odnosov in okolja, v katerem raste. Mlad človek potrebuje prostor za raziskovanje, a tudi odrasle, ki ostanejo sidro, ko ga tok odnese predaleč.

V terapevtski praksi pogosto srečam odrasle, ki še vedno nosijo strategije iz najstništva. Nekateri so se naučili čustva potisniti stran in ostati “močni”, drugi še vedno iščejo intenzivnost, ker je bila to nekoč njihova pot do občutka živosti. To me vedno znova spomni, kako oblikovalno je to obdobje – in hkrati, kako odprto. Mladost lahko odpelje zelo daleč, a nikoli ne določi dokončne poti. Človek ima vedno možnost, da svojo zgodbo napiše na novo. Včasih rečem staršem: mladost ni nevarna zato, ker bi bila preveč divja, ampak zato, ker je preveč pomembna, da bi jo spremljali brez odnosa.

Mladostnik ne potrebuje starša, ki ima vedno prav, ampak starša, ki vzdrži ob mladostnikovem vedenju in čustvovanju.

Kaj mladi zares potrebujejo?

Če bi morala strniti, mladi v resnici potrebujejo štiri stvari: pristen stik z odraslimi, zdrave vrstniške odnose, jasne meje in smisel.

Najprej potrebujejo pristen stik – odnos s starši oziroma odraslimi, ki jih spremljajo. Ne potrebujejo popolnih staršev, ampak odnos, v katerem lahko obstajajo takšni, kot so – tudi takrat, ko so zmedeni ali naredijo napako. Veliko mladih mi pove, da jih odrasli hitro prekinemo z nasveti, še preden sploh dokončajo misel. A prav občutek, da so slišani brez takojšnjega popravljanja, gradi notranjo varnost. V terapiji pogosto srečam mladostnike, ki ne potrebujejo takoj rešitve, ampak prostor, kjer lahko prvič na glas povedo, kaj jih v resnici boli – in že to prinese veliko olajšanje. Mladostnik ne potrebuje starša, ki ima vedno prav, ampak starša, ki vzdrži ob mladostnikovem vedenju in čustvovanju.

Ob tem mladostnik nujno potrebuje vrstniške odnose. To je čas, ko se identiteta ne oblikuje več samo doma, ampak predvsem med vrstniki. Tam preizkuša, kdo je, kako pripada in kako postaviti svoje meje. Vrstniški svet ni samo pritisk, je razvojni prostor. Velikokrat slišim mlade reči, da jih le vrstniki vidijo na način, kot se sami čutijo. Tveganje nastane takrat, ko postane vrstniška skupina edini vir potrditve, ker doma ni dovolj varnega stika.

Meje so drugi del iste zgodbe. Mladi pogosto preizkušajo okvir. Ne zato, ker bi ga želeli porušiti, ampak ker preverjajo, ali bo odrasli zdržal njihovo intenzivnost. Ko starši ostanejo mirni, jasni in dosledni, mladostnik začuti nekaj zelo pomirjujočega: nekdo drži prostor tudi takrat, ko ga sam še ne zna.

In potem je tu še smisel – nekaj večjega od trenutnega užitka. To je lahko odnos, ustvarjalnost, vera, šport ali občutek, da je njegovo življenje del nečesa večjega. Ko mladostnik začuti smisel, potreba po hitrih nadomestkih pogosto izgubi svojo moč.

Ko ena od teh stvari manjka, začne mladostnik praznino zapolnjevati z nečim, kar prinese hitro olajšanje. In prav zato mladostnik ne potrebuje popolnega sveta, ampak odrasle, ki ostanejo blizu.

Med mladimi je veliko alkohola. Zakaj? 

Ko vprašam mlade po razlogu za pitje alkohola, skoraj nikoli ne rečejo: “Ker mi je všeč okus.” Veliko pogosteje slišim: “Lažje govorim, lažje pristopim do koga.” “Manj razmišljam,” ali “Počutim se bolj del skupine.”

Alkohol pogosto postane socialni most – nekaj, kar za trenutek zmehča napetost in olajša stik. V kulturi, kjer je druženje močno povezano s pitjem, se mladostnik lahko hitro ustraši, da bo brez kozarca ostal na robu, da ne pripada. In v mladostništvu je občutek pripadnosti vrstniški skupini pogosto močnejši motiv kot racionalno razmišljanje o posledicah. Mladi mi večkrat priznajo, da sploh niso želeli piti alkohola zaradi sebe ampak, ker niso hoteli biti drugačni. To mi vedno znova sporoča, kako močna je potreba po sprejetosti, prav posebej v obdobju mladostništva. Alkohol je tako pogosto poskus, da bi mladi našli svoje mesto v skupini.

Veliko mladih opisuje prvi kozarec kot olajšanje – kot da bi se za hip razrahljala napetost, ki jo sicer nosijo v sebi. Ta trenutek postane nekakšna vstopnica v skupni prostor, z drugimi mladimi. Včasih je v ozadju tudi želja po odraslosti. Alkohol lahko deluje kot simbol prehoda, kot tiha obljuba, da zdaj pripadajo svetu, ki so ga prej opazovali od daleč. V terapiji pogosto slišim: “Takrat sem bil prvič malo bolj pogumen.” In prav ta občutek poguma ali sproščenosti lahko postane zelo privlačen, če mladostnik nima drugih načinov, kako regulirati sram, tesnobo ali negotovost.

Če mlad človek večkrat doživi, da alkohol prinese olajšanje, sprejetost ali lažji stik z vrstniki, se ta povezava hitro zasidra v njegovem živčnem sistemu.

Kaj se zgodi v najstnikovih možganih ob zaužitju alkohola?

Na ravni možganov alkohol deluje presenetljivo hitro. Spodbudi sproščanje dopamina – kemičnega prenašalca, ki je povezan z občutkom nagrade in olajšanja – hkrati pa oslabi delovanje zavornega sistema, ki nam sicer pomaga ustaviti impulz in razmisliti o posledicah. Mladostnik se zato lahko počuti bolj sproščen, pogumen ali brez skrbnejši, a prav v tem trenutku se zmanjša tudi njegova sposobnost presoje in samoregulacije. Občutek pripadnosti ali povezanosti, ki ga mladostnik ob tem doživi, se zato v možganih zelo hitro poveže z alkoholom.

Ker so mladostniški možgani še v intenzivnem razvoju, je učenje skozi nagrado hitrejše in močnejše kot pri odraslih. Če mlad človek večkrat doživi, da alkohol prinese olajšanje, sprejetost ali lažji stik z vrstniki, se ta povezava hitro zasidra v njegovem živčnem sistemu. Pomembno je tudi vedeti, da pogostejše pitje v obdobju razvoja lahko vpliva na procese zorenja možganov – predvsem na področja, ki so povezana s spominom, učenjem in uravnavanjem čustev. To ne pomeni, da je vsaka izkušnja usodna, pomeni pa, da so mladostniški možgani bolj občutljivi in se hitreje učijo tudi manj zdravih vzorcev.

Zato pri mladih nikoli ne gledam samo na vprašanje, koliko popijejo, ampak predvsem, kaj jim alkohol daje. Ko razumemo, katero notranjo potrebo – pogum, pripadnost, mir ali olajšanje – alkohol začasno zapolni, lahko skupaj z njimi iščemo poti, ki jim omogočajo enako izkušnjo na bolj varen in zdrav način.