Prvih tisoč dni. Ste kdaj pomislili, kako pomembni so? Strokovnjaki so dolga leta zatrjevali, da nas najbolj določa prvih šest let življenja, nato so mejo spustili na prva tri leta. Danes pa nevroznanost potrjuje nekaj še bolj osupljivega: ves naš psihološki aparat se “nastavi” v prvih tisoč dneh: od spočetja do drugega rojstnega dne. Od tega je otrok kar 270 dni v maternici.
Najbolj nenavadno pri vsem tem pa je, da občutja iz tega obdobja vse življenje nezavedno ponavljamo. V odnosih znova in znova igramo isto »staro igro«: izbiramo podobne ljudi, podoživljamo iste vzorce, hrepenimo po istem. Četudi je bilo boleče.
O tem smo se v oddaji pogovarjali z dr. Christianom Gostečnikom, enim najuglednejših slovenskih psihoterapevtov in avtorjem knjige Prvih tisoč dni.
Ko govorimo o prvih tisočih dneh življenja, pravzaprav govorimo o obdobju, ki se ga otrok sploh ne spominja. Kako je mogoče, da nosimo v sebi nekaj, do česar ne moremo priklicati spomina?
Kakršno kamero imaš, takšno sliko dobiš.
To je morda vprašanje za milijon dolarjev – pravzaprav najbolj bistveno vprašanje, ki ga sploh lahko postavite. Odgovora ne poznamo. Začnemo pa se tega zavedati v trenutku, ko stopimo v katerikoli odnos. Vsak odnos namreč dojemamo in procesiramo na način, kakršni so naši mehanizmi, ustvarjeni v prvih tisoč dneh. Kakršno kamero imaš, takšno sliko dobiš.
Če je tvoja kamera slabo nastavljena – torej če je bila tvoja možganska struktura takrat za marsikaj prikrajšana –, potem ves svet dojemaš kot ogrožajoč. Zdi se ti, da te ljudje nimajo radi, in čim se kaj zaplete, si rečeš: itak sem za odpis, z mano ne bo nikoli nič.
Kako te zgodnje slike oz. občutki priplavajo na površje znotraj odnosov?
Naenkrat ugotoviš, da imaš ob sebi vseskozi ljudi, ki te najedajo, ki te razočarajo, ki jih ni, ko si v stiski. Mi celo prisilimo druge, da nam igrajo staro igro. Prav iščemo takšna razmerja, v katerih se vse skupaj ponovi. Vsi smo namreč na nekakšnem odru – ali bolje, v lutkovnem gledališču, kjer sami potegnemo vzvode in vedno znova ustvarjamo isto: smo bodisi žrtve bodisi zmagovalci, bodisi zatiramo druge bodisi se damo zatirati.
Zato je jedro vsake terapije danes vprašanje: kaj počneš ti, da se ti te stvari vedno znova ponavljajo? Dokler te odgovornosti ne sprejmemo, ni nobenega napredka. In prav to je vhod v nezavedno.
Tudi če v odrasli dobi za moža ali ženo izbereš nekoga, za katerega se ti zdi, da je čisto nasprotje tvojega starša?
Tudi če izbereš nekoga, za katerega se ti zdi, da je čisto nasprotje tvojega starša, je v notranjih strukturah pogosto natanko tisto, kar s teboj še ni bilo razrešeno. Še bolj zanimivo pa je tole: tega človeka pogosto sami naredimo takšnega. Tako dolgo, povsem nezavedno, vnašamo vanj vse mogoče ideje, želje in potrebe, da končno postane prav to – da zaigra našo staro igro.
In vse to izvira iz prvih tisoč dni. Prav zato so ti dnevi tako izjemno pomembni. Vsaka psihoterapija se mora vrniti tja in poiskati, kaj se je takrat dogajalo. Pri tem niti ne sprašujemo neposredno, kdo je tvoj oče in kdo mama – to je sicer najlažja pot tja –, ampak nas zanima predvsem način dojemanja.
Naj ponazorim. Pri nas doma je šest otrok. Če bi pisali prosti spis na temo »kdo je tvoj oče«, mislim, da bi dobili šest povsem različnih očetov – pa vsi verjamemo mami, da je bil samo eden. Zdaj, ko smo že odrasli, se s sestrami včasih začnemo pogovarjati in si rečemo: »Kako lahko to trdiš? Najin ata je bil vendar čisto drugačen!« In drug drugega prepričujemo, kdo ima prav in kdo ne.
A o čustvih ni mogoče debatirati tako kot ne o okusih. To je tvoje. Tvoji aparati so zaznali prav to; tvoja kamera je posnela to sliko, tvoj sistem je sprocesiral natanko toliko, kolikor je takrat zmogel. In na tej točki smo. Pozneje pa si vsak izmed nas išče nekoga, ki nam bo tega očeta in to mamo – pravzaprav vsa tista vzdušja – znova oživil.
Pred časom je bil pri nas gost Miha Kramli, ki je opozoril, da veliko mam danes med dojenjem več ne gleda dojenčka, ampak v telefon. Kakšno škodo mu delamo, ko otroka premalo gledamo v oči?
Z očmi otrok sprašuje: sem ti res najpomembnejši na svetu?
Očesni stik je osnova ljubezni. Ljubiti pomeni, da te človek zanima – da ti je pomembno, kaj doživlja, kaj čuti in zakaj. Poglej me v oči: to je iskrenost. Zaljubljeni se ne morejo nagledati drug drugega; kogar je sram, takoj povesi pogled; pri komer čutiš, da misli na nekaj drugega, to vidiš v očeh. Oči ne lažejo – ustnice lahko marsikaj rečejo, oči pa so vedno pristne. Z očmi otrok sprašuje: sem ti res najpomembnejši na svetu?
In zdaj pomislite na sporočilo, ki ga otrok dobi, če je zraven vedno še nekaj drugega – telefon, tablica, sosedje, kariera. Otrok začuti: jaz sem »nekaj za zraven«. In prav takšne odnose si bo gradil vse življenje – prijateljstva, ki so »nekaj za zraven«. Tu se rodi tista globoka ranljivost, ko se na nekoga navežeš, pa mu kar naenkrat nisi več zanimiv. To praznino je pozneje skoraj nemogoče zapolniti.
In če je naših (ali otrokovih) prvih tisoč dni že zdavnaj mimo? Kaj lahko storimo za nazaj?
Vse to in še mnogo več o prvih 1000 dni dr. Gostečnik razkrije v oddaji Prvih 1000 dni se ne spomniš, a te vodijo še danes. Vabljeni k ogledu!
Za ogled prispevka se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.