Salezijanec Gašper Otrin: “Kjer rane preveč bolijo, ni prostora za rast.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Ravnatelj dijaškega doma Janeza Boska v Želimljah Gašper Otrin vsakodnevno dela z mladimi, ki prvič živijo brez staršev. V prvem delu intervjuja smo z njim govorili o alkoholu med mladimi in vlogi staršev. Tokrat pa se je pogovor razširil na širše vprašanje: kdo je sploh današnji najstnik, kaj ga žene in kako ga odrasli lahko zares slišimo.

Kdo je mlad človek, najstnik danes? Kakšni so njegovi izzivi?

Obdobje najstništva je čas, ko se začnejo telesno, hormonsko, možgansko in čustveno spreminjati. To je stalnica najstništva tako v prazgodovini kot sedaj, in kot bo tudi v prihodnosti. Spreminjajo se okoliščine, izzivi, vrednote, družba, družina. Najstnik je tudi spreminjajoče se bitje z mnogimi vprašanji o zunanjem in notranjem svetu. So odprti za vplive iz okolja in vse, kar vidijo, slišijo, doživijo, njihovi možgani zelo hitro integrirajo. Primarno pa jih je oblikovala družina. Včasih smo rekli: »Najstništvo? Dajmo ga preživet, je samo obdobje, ki bo minilo …« danes vemo, da je to pomembno obdobje ko se najstniki postavljajo, gradijo na temeljih, ki so jih prejeli doma. Starši v tem obdobju dobite drugo možnost, drugo priložnost. To je obdobje, ki ga ne starši, ne vzgojitelji, ne kot družba ne smemo zamuditi. Če to priložnost zamudimo, lahko dobimo nefunkcionalnega, nesrečnega in destruktivnega odraslega.

Najstnik potrebuje meje, za katere bo zahteval utemeljitev in tako dobimo priložnost za pogovor. Hoče tudi jasne odgovore od nas odraslih: zakaj to počneš, zakaj v to verjameš? Jaz nisem prepričan – prepričaj me! Izzivajo, želijo potrditev. To potrebujejo. Pokazati jim moramo, da nam je zanje mar. »Zakaj ali kaj je zate dobro in kaj ne, s kom si. Kje si, kaj počneš …« čeprav so jim vprašanja odveč, slišijo močno sporočilo: ni mi vseeno zate. Svoj prostor iščejo drugje, a nas še vedno zelo potrebujejo. Permisivnost tukaj ni na mestu, najstnik še vedno potrebuje očeta, ki mu postavlja meje, mamo, ki ima dostop v njegov notranji svet. V obdobju najstništva je pomembno, da lovimo priložnosti, kdaj je najstnik odprt, pripravljen na pogovor, debato. Taki trenutki zagotovo so, in so dragoceni, potrebno jih je zaznati in izkoristiti.

Starši v tem najstniškem obdobju dobite drugo možnost, drugo priložnost.

Velika prelomnica v tem obdobju je prehod v srednjo šolo in odhod od doma …

Tisti, ki imajo dobro osnovo, lahko gradijo naprej. Tam kjer tega ni, je težko. In vprašamo se, kako jih držati znotraj določenih okvirjev, kako jim pomagati, kako te rane, ki jih prinesejo s seboj, pravilno slišati, nagovarjati, nasloviti in najti primerno pomoč. Kjer rane preveč bolijo, ni prostora za rast. Take ranjenosti je veliko tudi pri naših dijakih. Čeprav delujemo po preventivnem sistemu, se velikokrat ukvarjamo s kurativo. Mladi, ki pridejo v novo okolje so dezorientirani, izgubljeni, tavajo, iščejo svoj prostor, in ko ga najdejo, prosperirarjo. To je zanje v tem obdobju najbolj pomembno. Ko dijaki vstopijo k nam v dom, se jim odprejo nove možnosti, izbirajo si prijatelje, kar pa ne pomeni, da starša lahko umanjkata.

Je mladost norost?

Največ nesreč je v tem obdobju, ker je to čas, ko ni strahu – najstniki preprosto ne vidijo nevarnosti. Tudi največ zlorab prepovedanih (in drugih) substanc je prav v tem obdobju, ker nimajo percepcije, da je to zanje nevarno, da je tvegano, da jim škodi. Lahko imajo vse informacije, kar se tega tiče, in mi intenzivno delamo na tem, pa vseeno probajo …

Najstnik te bo vedno peljal do roba – to je njegova temeljna naloga, da pripelje starša do roba, na neznane poti. Če starša popade strah, najstnik to zazna in sklene, da so starši negotovi. Najstniki vedo, da starši postavljate meje, ker jim želite dobro, a si ne morejo pomagati – potreba po pustolovščini je močnejša. Lahko se trudite, ste fizično in čustveno prisotni, pa vseeno vedno ne uspete zadovoljiti potrebe, ki jo ima vaš otrok v tistem času. V sebi kliče, a ga ne morete usmeriti, slišati, zadovoljiti … In potem se lahko starši umaknete zaradi občutka nemoči. A prav starši imate temeljno moč, da otroku lahko pomagate. Seveda to ni lahko, nihče se ni rodil kot starš in vsak je enkrat prvič v tej vlogi. Mi poskušamo opolnomočiti tudi starše.

Kako?

Če je najstnik v stiski, ali prestopi meje, stopimo v stik s starši – tukaj je njihova prisotnost ključna. Se zgodi, da se nekateri starši potegnejo nazaj, ker se ne znajdejo, ne vedo kako, mislijo, da nimajo te moči. Najstnik v bistvu s trasgresivnim in odklonilnim vedenjem, samopoškodovanjem, prenajedanjem … kliče v odnos starša, ki ga je izgubil. Ni krivda staršev, saj tega nihče ne počne namenoma … Starše pogosto spremlja poleg občutka nemoči tudi občutek strahu, da bo naredil narobe. Vzgoja je tako zahtevna, da včasih postane smer plovbe popolna neznanka. Če ste opolnomočeni, potem postane izhodišče drugačno, lažje gre, čeprav izzivi ostanejo. Strah nas lahko zapre ali pa sproži val ustvarjalnosti, ko iščemo poti do najstnika.

Najstnik z odklonilnim vedenjem kliče v odnos starša, ki ga je izgubil.

Kaj najstniki potrebujejo, da se razvijajo v to, kar v svojem bistvu so?

Najstnik najprej išče okolje, ki ga sprejema – išče med prijatelji, med sovrstniki, s katerimi si deli svoje življenje, postavlja na preizkušnjo samega sebe in gradi svojo identiteto, išče občutek sprejetosti. Njegova temelja potreba je potreba po varnosti, na to pa se veže potreba po sprejetosti. Če nisem sprejet se čutim osamljenega, imam občutek, da me nihče ne mara, in vse ostalo nima osnove, nič drugega nima vrednosti. Sprejetost je zelo pomembna.

Zloraba substanc je v tem obdobju v porastu tudi zaradi občutka osamljenosti in nesprejetosti, nesproščenosti. Je umik od družbe in, ko se umaknem vseeno potrebujem nekaj, kar me napolni. V tem primeru je to kompenzacija – uporaba drog, alkohola in telefonov, ki povečajo sproščanje dopamina. Tega mladostnik potrebuje zaradi povečane želje po ugodju, da je potešen, potolažen. Če pa je v družbi sprejet, slišan, raznih substanc največkrat ne potrebuje in lahko zacveti.

Najstništvo je torej velika priložnost za otroke in starše …

Najstništvo je za nas druga priložnost, ker otroci iščejo občutek sprejetosti in tukaj jim lahko pridemo blizu. Naša prva naloga je, da jih zmoremo sprejeti take, kot so. Kar ne pomeni, da sprejemamo tudi vse negativne stvari, ki vodijo v nekonstruktivno odraslost ali vedenje. Poskušamo jih usmerjati in spodbujamo in usmerjamo tudi starše, da jih znajo pravilno podpreti. Sami si tukaj težko pomagajo, čeprav je najbolj učinkovito, ko sami spoznajo, da to, kar počnejo, zanje ni dobro.

Mladostnik je zlahka zasvojljiv. Mladi se izogibajo stresu in stresnim situacijam in zelo hitro se lahko danes potešijo s telefonom. Včasih je bil v ospredju alkohol. Danes pa se soočamo z bolj subtilnimi snovmi, ki na prvi pogled zgledajo nedolžne, a niso. Alkohol poznamo vsi, fuge, vejpi in druge kemične substance so nam mnogokrat nevidne. Vse to pa je v enem togem gimnazijskem sistemu lahko ventil, kjer se mladi sprostijo, ker se terja veliko od njih. Meje imajo pozitivne učinke, ker zavarujejo, imajo pa tudi negativne ker omejujejo.

Najstniki in pravila ne grejo najbolje skupaj …

Pravila najstniku niso nikoli pisana na kožo, kakršnakoli omejitev bo, jo bo čutil kot osebno krivico, prikrajšanje življenjskega prostora. Pravila so, da smo varni, da drug z drugim preživimo, nas ohranjajo na površju, vsaka skupnost temelji na pravilih – si predstavljate šport brez pravil? Pravila pomagajo, da lahko »igram« znotraj nekega konteksta. Noben najstnik ne uživa v pravilih.

Tukaj je veliko pravil bivanja, če je to dijaku pretesno, potem morda ni za dijaški dom. Včasih vidijo le pravila, prepovedi, ne vidijo pa pozitivnih učinkov. Počutijo se, kot bi jih kdo dušil. Torej: vzemi ali pusti. Ko pa zavestno sprejmejo pravila, pa lahko zacvetijo. Mladi so ustvarjalni in najdejo odgovore tam, kjer jih mi ne vidimo, odgovore iščejo izven okvirjev.

Mnogi starši težko sprejmejo ali celo ne verjamejo, da je njihov najstnik v družbi drugačen kot doma. Slepijo se, živijo s podobo lastnega otroka, ki je ni več.

Kdaj najstnik seže po alkoholu?

Pri nas je z domom povezana tudi šola. In če se nelagodju v domu pridruži še šolski neuspeh, je lahko res težko. Temu se lahko priključi še razočaranje v prijateljstvu, neuslišana ljubezen, razmere v družini … in to je odlična priložnost za zlorabo substanc. Najstniki tudi po naravi radi preizkušajo in pri zlorabi moramo ločiti, ali gre za tvegano uživanje, ali zgolj preizkušanje, kamor jih sili njihovo odraščanje.

Slovenija je vinorodni okoliš, ni praznovanja brez vina. Alkohol je lahko dostopen. Opažamo porast uporabe alkohola v drugi polovici šolanja – dijaki praznujejo 18-ke, še bolj se odprejo in sprostijo, so bolj avtonomni, imajo več manevrskega prostora. Mladi sicer večkrat povedo, da obžalujejo stvari, ki so jih naredili v pijanosti. Rane, ki ostanejo vse življenje … lahko se zgodi spolna zloraba, nezaželena nosečnost, prometna nesreča, prevara – nekaj, kar boli in v treznem stanju ne bi nikoli naredili. Tukaj je problem alkohola – mej ni in zgodijo se stvari, ki niso dobre. Še najmanj je to, da imaš naslednji dan mačka, ker boš vedel, zakaj ga imaš. Nekaterih stvari pa ne boš mogel več spremeniti, pa so se zgodile.

Kako je z zasvojenostjo? Vsaka pijanost ne vodi v zasvojenost …

Velja za alkohol kot pri zlorabi tudi drugih substanc: v času najstništva so te stvari bolj zasvojljive, kar pomeni, da najstniki hitreje razvijejo zasvojenost kot odrasla oseba. Če za odraslega velja, da potrebuje le par let, da razvije zasvojenost in odvisnost – bodo mladi za to potrebovali pol manj časa. Torej, če najstniku dovolimo uživanje alkohola in drugih substanc, se moramo zavedati, da to pri njih lahko povzroči hitro zasvojenost, tudi zato, ker v tem obdobju nimajo mej.

Možgani se v tem obdobju tudi šele strukturirajo in če je zloraba alkohola pogosta, se strukturirajo po substanci, ki jo uživajo. To je problem mladostništva in alkohola. Če vse to vemo, je to za nas rdeča luč, da rečemo »STOP«, tukaj moramo nekaj narediti. Mi, odrasli imamo to nalogo. Pri tem na pomaga zakonodaja, ki nam to omogoča, ki razume problem in ščiti mladega človeka. Zakonodaja je naša zunanja podlaga. Mladostniku lahko tako rečemo, da je zloraba alkohola in drugih substanc zanj slaba in še prepovedana. V argumentih imamo torej to dvoje.

Možgani se v tem obdobju šele strukturirajo in če je zloraba alkohola pogosta, se strukturirajo po substanci, ki jo uživajo.

V uradnem listu lahko vidimo, kako iz leta v leto na seznam prepovedanih drog dodajajo nove in nove substance, za katere mi nimamo pojma, kaj so. Tukaj imamo problem prepoznavanja. Če dijak naprimer med poukom ali v domu bruha, v resnici ne moremo vedeti, ali je to zaradi vpliva fug, česa drugega ali ima zgolj prebavne težave. Najstnik lahko to redno zlorablja, in ne opazimo. Včasih si tega tudi ne želimo videti in zanikamo. Tudi starši težko sprejmejo ali celo ne verjamejo, da je njihov najstnik v družbi drugačen kot doma. Slepijo se, živijo s podobo lastnega otroka, ki je ni več.

Na drugi strani pa imamo dovoljene substance, ki so prav tako zelo škodljive in vplivajo na najstnikove možgane: kofeinski praški, energijske pijače, melatonin, telefoni. Tukaj lahko rečemo le, »to ni dobro zate«, ker vemo, da je škodljivo, ni pa prepovedano, več pa ne moremo narediti. Pri nas imajo najstniki lahko občutek, da so stalno pod nadzorom, vendar ni tako. Želimo le videti, nasloviti in ukrepati.

Kako naj bomo mi, zaskrbljeni starši našim najstnikom pričevalci velike noči?

Starš, ki ga skrbi za svojega otroka, s tem razkriva, da mu ni vseeno, kako bo njegov otrok odrasel in ali bo zmogel v polnosti uresničiti svoje življenje. Tudi Mariji pod križem ni bilo vseeno za njenega Sina in za njegovo trpljenje. A prišlo je velikonočno jutro vstajenja in vsa njena materinska skrb, bolečina in nemoč so bile v trenutku odrešene.

Prav v tem je lahko močno sporočilo za vse očete in matere, ki v srcu nosijo skrb za svoje otroke. Nobena ljubeča skrb ni zaman. Tudi če je danes prežeta z bolečino, negotovostjo ali nemočjo, bo nekoč odrešena. Sadovi ljubeče navzočnosti, vzgoje in zvestobe bodo dozoreli. Pokazali se bodo v odraslem otroku, ki bo znal stopati po svoji poti, živeti odgovorno in pogumno uresničevati svoje sanje.