Salezijanec Gašper Otrin: “Podpreti najstnika v njegovi neumnosti ni najbolj pametna starševska poteza. (1. del)

Foto: osebni arhiv

V Želimljah, v dijaškem domu Janeza Boska, med mladimi deluje ravnatelj Gašper Otrin, ki sem ga obiskala z dolgim seznamom vprašanj o alkoholu. Že po njegovih prvih besedah sem seznam odložila. Postalo mi je jasno, da bo spontan, nekoliko improviziran pogovor veliko bolj dragocen. Opustila sem tudi vse svoje predsodke in predstave o domskih dijakih, pravilih, kršitvah in posledicah – in pred menoj so se začeli odpirati novi vidiki najstništva in odnosov.

Z veliko ljubeznijo se posvečate mladim, srečujete jih predvsem v dijaškem domu. Nam zaupate, kdo ste?

Star sem 43 let, živim v Zavodu sv. Frančiška Saleškega, sem ravnatelj dijaškega doma in doma duhovnih vaj. Poleg tega sem še ravnatelj naše salezijanske skupnosti, 8 redovnikov nas je, ki tukaj delujemo. Prihajam iz tradicionalne krščanske družine s tremi otroki, iz Domžal. Izoblikoval sem se med skavti, bil sem aktiven športnik, po končani srednji zdravstveni šoli sem se vpisal na Teološko fakulteto. Diplomiral sem pri prof. Gostečniku na temo samomor med mladimi in pomen družine. Nato sem študij teologije nadaljeval v Italiji, na Salezijanski papeški univerzi v Torinu, hkrati pa tudi na Inštitutu za psihoterapijo iz družinske mediacije, v Ljubljani pa sem opravil še izobraževanje iz Geštalt pedagogike. Poleg tega me zanima še področje vzgoje, mladih, vere.

Torej se tukaj med dijaki dobro počutite …

Res je. Najstništvo je eno dragoceno obdobje, ki je obdobje odraščanja. Je obdobje, ki me najbolj privlači in mi je v velik izziv. Je pestro, zahtevno, nepredvidljivo. V tem obdobju se najstniki obračajo stran od družine, zavzamejo drugačno perspektivo in imajo več kritičnega mišljenja. Videl sem, da sem z njimi lahko dober sogovornik. Najstniki namreč potrebujejo sogovornika, da lahko govorijo o sebi, svojem svetu, svojih doživljanjih. Rabijo odraslo osebo, ki ni nujno starš. Pri delu z najstniki je pomembno znanje, dostopnost in koliko si zanje zanimiv.

Ker sicer smo odrasli nezanimivi?

Zanje je svet odraslega največkrat pust, siv, turoben – oni pa potrebujejo akcijo, adrenalin, potrditev, nekoga, ki bo zmogel obstati ob njih.

Kakšna  je vaša toleranca do uživanja alkohola?

Enaka nič. Na uvodnih srečanjih pred vpisom jasno povemo, da, če kdo misli, da brez tega ne bo mogel, naša ustanova ni zanj. Ob vstopu v dijaški dom vsak dijak podpiše, da sprejema naš hišni red in pravilnik. Ko pride do uporabe in ko tako dejanje tudi razkrijemo (nekaj je uporabe, ki je žal ne odkrijemo), se nihče ne more izgovarjati, da tega ni vedel. Mora sprejeti posledice svojih odločitev in dejanj. Držimo meje, ker, če se porušijo, smo bitko izgubili …

Kljub temu mladi iščejo in najdejo načine, kako zlorabljati alkohol in druge substance. Pri tem so zelo inovativni in ustvarjalni. Ne smemo si zatiskati oči – smo pozorni in želimo ukrepati, ker edino tako lahko mlade zaščitimo. Ne želimo jim greniti mladosti in odraščanja. Kot strokovni delavci vemo, da so te substance zanje bolj škodljive kot za odrasle. Iščemo, razkrivamo, da jim lahko pomagamo. Ker, če imajo tukaj alkohol skrit in ga redno uživajo – poleg vikendov – vemo, da ne gre zgolj za enkraten dogodek, ampak za model, ki lahko postane način njihovega funkcioniranja. Npr. med odmori potrebujem hitro sprostitev, da grem lahko naprej … to nas skrbi. Zloraba substanc gre samo na več, ne na manj.

Kaj je v ozadju vseh omam?

Veliko vlogo igra dopamin. Mladi želijo takojšnje ugodje, spregledajo pa tveganje in negativne posledice. To je simptom najstništva. In droge to dajo. Pomemben moment je tudi že samo načrtovanje zlorabe – kako do substanc, kako jih pretihotapiti, kam jih skriti … Že to jim da občutek vzburjenosti, pričakovanja …

Izkušnja hitrega ugodja in sprostitve je tako zabeležena in tudi kot odrasel lahko v neki stresni situaciji prej posežeš po substanci. Kako se konkretno lotevate razkrivanja uporabe alkohola?

Vzgojitelji vemo, kdaj so povečane možnosti za uporabo substanc, takrat smo še bolj pozorni. To je npr. božični ples, zaključni večer … to so dogodki, kjer se lahko posameznik hitro izmuzne nadzoru. Večkrat smo prav ob takih priložnostih dijake ujeli pri dejanju. Naša budnost je pomembna. Pozorni postanemo tudi, ko opazimo, da se združujejo dijaki, ki med seboj navidezno nimajo nič skupnega. Posebno pozornost namenimo tudi dijakom, ki se vračajo iz Ljubljane. Imeli smo namreč primer, ko so dijaki odšli v Ljubljano, tam pili alkohol, nato pa izvedeli, da vemo za dogajanje. Zaradi strahu pred posledicami so se odločili, da se ne bodo vrnili v dom, ampak so prespali drugje. Starši so jim to dovolili, ker so se zavedali, kakšne posledice bi jih sicer čakale.

Vsaka informacija nam je dobrodošla – v preventivnem smislu. Do nas pridejo informacije iz različnih virov. Od dijakov in tudi od staršev. To cenimo. Če nam starši rečejo samo »slišali smo, da je pri vas veliko alkohola« je ta informacija za nas neuporabna. Če pa vemo: ta in ta oseba ima tam in tam alkohol ali druge substance, potem pa lahko nekaj naredimo. Pred leti smo imeli trde droge, v tem primeru so prav najstniki v skrbi za svoje vrstnike prišli to sami povedat. Vemo, da se najstniki po naravi ščitijo, se ne izdajo kar tako, ko pa vidijo, da je nekaj močno tvegano ali da je to lahko celo usodno, poiščejo pomoč odraslih.

Mladostnik mora od starša čutiti, da bo vedno njegov otrok, da ga bo imel vedno rad, da ga sprejema. Dejanje, ki ga je naredil, pa absolutno ni sprejemljivo.

Kako se lotevate problema alkohola?

Imamo pravilnik, ki je jasen. Imamo zakon o gimnazijah, ki velja tudi za dijaške domove. Poleg tega imamo še pravilnik za bivanje v dijaškem domu in naš hišni red. Povsod prepovedane substance sodijo med najstrožje kršitve. Bodisi zloraba, posedovanje, posredovanje. Za te kršitve je predviden ukrep, tudi izključitev iz doma ali šole, odvisno od konteksta. Pred izrekom ukrepa opravimo razgovore in vidimo, za kaj je v resnici šlo. Vsako stvar je potrebno raziskati, vsaki stvari moramo priti do dna. Potem pa ne zamahnemo z roko, ampak sledijo sankcije. Največkrat je to pogojna izključitev iz dijaškega doma, s tem, da se mora dijak neko določeno obdobje voziti v šolo, tudi če je iz Maribora ali Lendave … dijaki običajno vzgojne ukrepe obešajo na svojo oglasno desko, to je njihova trofeja, končno smo uspeli iti čez rob. Pritiskali smo in evo, smo uspeli. To so njihovi dosežki. Ko je ukrep strožji, kot je to pogojna izključitev, pa jih vrže iz cone udobja.

Mladi so pametni in hitro pogruntajo, da se jim to ne splača. Poleg tega so začasne izključitve dobra šola, opomin, tudi za druge. Klavzula v pravilniku določa, da dijak, ki je bil pogojno izključen, do konca šolskega leta ne sme narediti več nobene večje kršitve. Če jo zagreši, ve, da se lahko poslovi iz našega dijaškega doma. Za nekatere, ki so iz oddaljenih krajev, to pomeni tudi slovo od šole.

Vsak ukrep ima torej vzgojni učinek.

Ja, seveda, to je glavni namen. Dijak mora na podlagi tega priti do spoznanja. Ukor ni dovolj. Pri uporabi substanc vsak dijak ve, kaj ga lahko doleti. Začasna izključitev ni le en papir, ki te čaka in malo nelagodja pred starši, ampak dejansko moraš za kršitev plačati neko ceno in največji efekt je, če je poleg ukrepa še podpora staršev.

Če pa starši postanejo zagovorniki svojih otrok kljub očitni kršitvi (ne verjamejo, se pritožujejo čez pravila, opravičujejo otrokova dejanja …), mirno dvignem roke. Pravilniki so jasni, nikogar nismo izigrali, lahko nam pomagate, da otrokom dopovemo, da alkohol ni dobra izbira, če pa tega sodelovanja ni in mladostniki čutijo podporo staršev in starši kljub vsemu stopijo na otrokovo stran, rečem: »Tukaj je ukrep, kaj boste pa vi sedaj naredili, pa je vaša odgovornost«.

V nekem trenutku starš stopi na stran otroka, ker ga noče izgubiti in ga podpre v njegovi neumnosti. To ni najbolj pametna starševska poteza. Mladostnik mora od starša čutiti, da bo vedno njegov otrok, da ga bo imel vedno rad, da ga sprejema. Dejanje, ki ga je naredil, pa absolutno ni sprejemljivo. Vedno znova mi je žal, ko naletim na starše, ki ne podpirajo našega vzgojnega prizadevanja in tega, kar mi vidimo kot dobro. Tukaj smo vzgojitelji, ki imamo mnogoletne izkušnje z mladimi in točno vemo, kam neko vedenje pelje. Lahko jim pomagamo, ker je bilo toliko in toliko najstnikov pred njim, ki so imeli tak vzorec … vemo, kaj narediti. Slutimo, katera strategija ne bo delovala, vemo pa, kaj lahko pomaga. Če naletimo na gluha ušesa staršev, pa ne moremo narediti veliko. Ne bomo pa obupali nad otrokom.

Če naletimo na gluha ušesa staršev, ne moremo narediti veliko. Ne bomo pa obupali nad otrokom.

Kako mladi razumejo izključitev?

Ko se zgodi izključitev, mladostnikom ni vseeno. V večini primerov jih ta ukrep kar dobro strezni. In če je tu še podpora staršev, toliko bolj. To se je zgodilo, za to si odgovoren, to so posledice tvojih odločitev in dejanj. Odgovornost moramo preložiti na mladostnika. Z začasno izključitvijo so mnogi doživeli pozitivno izkušnjo. Spoznali so, da morajo posledice svojih dejanj požreti in prebaviti in potem je to lahko pozitivna izkušnja. Ker v resnici se ni zgodila krivica, ampak rast. Sadovi vzgoje so težko vidni tekom procesa … vzgoja je deblo, veje in šele potem – enkrat – pridejo sadovi.

Torej kup pravil, ki jih je potrebno spoštovati …

Don Bosko je imel jasna pravila, bil je človek pravil in mi danes vemo, da so jasna pravila zdravilna. V komunah imajo do pike jasna navodila, in se jih morajo vsi brez izjeme držati. Don Bosko je moral nekaj svojih fantov odsloviti – ne, ker jim ne bi želel dobro, ampak ker je delal za višje dobro. Morda je tistemu otroku rast namenjena kje drugje … Njemu ne morem pomagati in tudi drugim ne morem pomagati, če ne morem držati skupaj skupnosti. Tudi v našem dijaškem domu imamo pravila, ki se jih želimo držati, ker po njih gradimo skupnost. Vsi se jih morajo držati, tudi če včasih ne razumejo zakaj …

Don Bosko je poudarjal preventivo: preprečiti, dokler je čas, dokler ne gre predaleč; preprečiti, da se neka negativna stvar sploh začne. Kot salezijanci ne moremo mimo pedagoške dediščine, ki nam je bila dana. Don Bosko je intuitivno zaznaval, kar sta nevroznanost in pedagoška znanost odkrili v poznem 20. stoletju – kako je čas mladosti občutljiv in je potrebno negativne stvari preprečiti, da se lahko izognejo globokim in dolgotrajnim ranam. Ponudil jim je avanture, možnosti za rast. Je spodbujal, ni pa silil. Bil je inovator pedagoškega sistema. Nikomur pred njim kaj takega ni padlo na pamet!

Don Bosko je intuitivno zaznaval, kar sta nevroznanost in pedagoška znanost odkrili v poznem 20. stoletju.

Kakšna je bila don Boskova vizija za mlade?

Njegovi mladostniki so bili sirote. Začel je z zadovoljitvijo njihovih primarnih potreb. Zato je najprej poskrbel, da so dobili za jesti in da so bili varni. Dal jim je prenočišče, poskrbel je, da so prišli do kruha (dela) in se osamosvojili. Za svoje fante je delal pogodbe (to so bile prve pogodbe za mladoletnike v zgodovini), ki jih je don Bosko sklepal z delodajalci. Izboril jim je, da niso delali več kot 8 ur (običajen delovnik je bil takrat 12 ur in več). Ustanavljal je večerne šole, kar je bila norost. Zakaj? Mladi so čez dan delali, on pa jih je hotel izobraziti. Vedel je, da je izobrazba pot, po kateri bo lahko mladostnik nekaj dosegel in se uresničil. Imel jih je rad in k sebi je poklical celo svojo mamo Marjeto, ki je postala mati zapuščenih sirot.

Z mladimi je veliko hodil. Pomembna mu je bila glasba in je ustanavljal orkestre, velik pomen je dajal športu … Za mlade je pokrival vsa področja življenja. Problem našega šolskega sistema je, da nagovarja bolj kot ne matematično logično inteligenco. Gardener bi imel pri tem veliko povedati (razvil je teorijo 7 ih različnih inteligenc, poleg matematično logične, op. p.). Njegovo teorijo sedmih inteligenc sem primerjal z don Boskovim pristopom in videl, kako je zgolj intuitivno poskrbel za vsa ta področja, ne samo matematično logično. Da ne govorimo o duhovni inteligenci! Don Bosko je bil pedagog z veliko začetnico. Njegov sistem je po 170 letih enako aktualen, ker je zaznal mladega v njegovem bistvu in želel odgovoriti na njegove temeljne potrebe, ki so, ko sva rekla na začetku, vedno iste. Don Bosko je bil pristaš holistične vzgoje, kar pomeni, da je gledal na mladostnika kot celoto. To želimo tudi mi: nagovarjati mladega človeka v celoti.

Vam to uspeva?

Želim si, da bi. Kolikor manevrskega prostora imamo, toliko lahko ponudimo. V domu imamo veliko možnosti, s katerimi nagovarjamo mlade ali neko njihovo potrebo. Dramske skupine, glasba, šport, ustvarjanje, duhovnost, mreženje … Ker mladi radi počnejo kaj vznemirljivega, imamo tudi možnost delovnih taborov in poletnih misijonov – tudi to je avantura in adrenalinsko doživetje. Preko vseh iniciativ ustvarjamo priložnosti in želimo si, da bi čim več mladih bilo del tega. Ampak se mnogi v tem ne najdejo, pač imajo v tem času druge prioritete. Mi jih lahko vabimo, motiviramo, spodbujamo … pod prisilo pa nobena stvar ni funkcionalna. Zelo uspešne so iniciative, ki pridejo neposredno od dijakov – takrat postane vse mogoče. Iskreno – tega protagonizma bi si želeli še več. Dovolimo jim veliko, če so stvari pozitivne. Tako jim omogočimo, da se preizkusijo in rastejo. Spodbujamo jih tudi k medsebojni pomoči. Možnosti, da se razvijajo in rastejo, je znotraj vsakdana veliko. Tako lahko mladi izživijo to svojo mladost na pozitiven in konstruktiven način.

Oče in mama sta nenadomestljiva, njune naloge ne more opraviti nihče drug.

Ko smo starši soočeni z otrokovo kršitvijo, neprimerno izbiro, je tako zelo pomembno, da ob tem torej zdržimo, zaupamo, da nas Bog pelje naprej, da je vse priložnost in da ima višji cilj, ki ga mi v tistem trenutku ne vidimo. Pa vendar je tako težko zdržati. Strah nas je, da otroka izgubimo in da se otrok izgubi … Kakšno spodbudo imate za nas?

Vsak čas preživet z njimi, vsa energija, vse prizadevanje, ki se naredi v dobro mladih, (čeprav se včasih vse zdi zaman) – vse to je za mladega veliko bogastvo. To mu daje občutek sprejetosti, ljubljenosti, slišanosti. Starši imate poglavitno in temeljno vlogo, ki jo lahko samo vi opravite in samo vi imate to moč, da otroku date pozitivne temelje, ki se v najstništvu le nadgrajujejo. Lahko ste v dvomih ali ste na pravi poti, vedno so lahko take ali drugačne stiske, izzivi, vprašanja, vendar bodite starši, ki zmorejo ostati ob mladostniku ne glede na to, kaj se zgodi. Tak otrok bo vedno ostal vaš otrok. Starševstvo, oče in mama sta nenadomestljiva, njune naloge ne more opraviti nihče drug.