Žena, mati in puščavnica

Foto: zajem zaslona YouTube

Ob besedi puščavnik ali samotar nikoli ne pomislimo na ženo in mater. V nas se prebudi stereotip in pred nami oživi podoba davno živečih mož z dolgo brado, dolgimi zlepljenimi lasmi, ki noč in dan molijo v svoji votlini, komaj kaj zaužijejo in živijo neskončno dolgo. Pa vendar puščavništvo ni stvar preteklosti. V sosednji Italiji jih je vse več. Uradni seznam sicer ni dostopen, po zadnjih ocenah naj bi jih bilo med 200 in 300. Med njimi so moški in ženske, mlajši in starejši, posvečeni laiki, duhovniki ali redovnice …

Vsak ima svojo zgodbo, svojo pot. Pot Mirelle Muia me je še posebno ganila.

Iz krščanstva v ateizem, iz ateizma v posvečeno življenje

Mirella Muia se je z juga Italije (natančneje Kalabrije) skupaj s svojo mamo preselila v Genovo, kjer sta izkusili uboštvo, nesprejetost in socialno nepravičnost. Dekle je imelo vse bolj občutek, da je Bog nekje daleč in da se ne meni za stiske malega človeka. Zanikala je svoje krščanske korenine in se opredelila za ateistko, kasneje za agnostikinjo. Smisel in lepoto ni več iskala pri Bogu, temveč v umetnosti in kulturi. Pot jo je vodila v Pariz. Študirala je na Sorboni, po diplomi pa se je tam tudi zaposlila.

Poročila se je, a zakon je trajal le mesec dni. »Od malega sem vedela, da nisem za poroko. Poročila sem se samo zato, da ne bi bila drugačna od drugih,« pove in doda, da je tudi mati – rodila in vzgojila je hčerko.

Na videz je živela uspešno življenje. Pri štiridesetih letih pa se je zlomila. Znašla se je na dnu brezna. Kljub delu ni imela za najemnino in osnovne življenjske potrebe, nato pa je še zbolela za rakom. Ni vedela, koliko časa bo še živela in skrbelo jo je hčer … »Je bilo vse moje prizadevanje vredno? Pristala sem na dnu …« je razmišljala v obupu. Nekega dne pa ji je pod roke prišlo Sveto pismo. In globoko v njej se je nekaj premaknilo. Vrnila se je k izvoru, ozdravela in se, ne da bi komurkoli kaj pojasnila, vrnila v rodno Kalabrijo.

Samota je klic

Začutila je klic v puščavniško življenje. In se je odzvala. Samote se ne izberemo sami. Samota je odgovor na Božje povabilo. Ni beg, je privolitev. Ni odmik od sveta, je odprtost za vse, ki v svetu živijo.

Mirella je ob lokalnem škofu izrekla zaobljube in se posvetila Bogu. Škof ji je namenil zapuščeno in od naselja odmaknjeno cerkev, jo dal prenoviti in leta 2002 se je lahko vselila. Začetki niso bili lahki. Poleg navajanja na tišino in nov ritem življenja so ji bili izziv ljudje. Izkazali so se za nezaupljive in vase zaprte. Niso ji zaupali, ker ni pripadala nobeni redovni skupnosti. Posebno težko je postalo, ko so izvedeli, da je bila poročena, da je ločena in da ima celo odraslo hčer. Razmere so bile tako težke, da ji je škof ponudil drug kraj, a je vztrajala in danes ji ni žal.

»Med njimi sem bila tujka,« pove. Vendar je z leti ta kraj postal kraj zaupanja. Vse več ljudi prihaja k njej po nasvet, na pogovor. Nekateri ostanejo več dni, premišljujejo ter prisluškujejo, kaj jim šepeta Bog. K njej prihajajo večinoma starejši, odrasli ljudje. »Mladi pridejo le, če jih k meni pripelje vprašanje smisla,« pove o mladih.

Puščavniki so od nekdaj sprejemali ljudi in gostoljubje je eden od stebrov njihovega duhovnega življenja. Zato je poleg njenih zasebnih prostorov še manjša lesena hiša, ki je namenjena vsem, ki si želijo miru. »Samotar je poklican k poslušanju. Poslušamo Boga po Božji besedi in poslušamo človeka, ki se povzpne na samoten kraj in pride k nam,« pove o puščavniškem načinu življenja. »Da bi lahko slišali Boga in drugega, moramo najprej izprazniti same sebe,« pravi. Čuti stiske ljudi, ki ji zaupajo, in skupaj z njimi nosi bremena. Vse pa izroča Gospodu.

Čas v samoti ne obstaja

Mirellin čas se ne meri ne v minutah, ne urah, ne dnevih. Meri se po srečanjih in teče od obiska do obiska, od pogovora do pogovora. Zaradi zdravja žal ne more skrbeti za vrt in okolico, kar samotarji običajno počnejo. Delo je našla s pisanjem ikon, poleg tega pa je napisala tudi nekaj knjig z globoko duhovno vsebino. V eni je zapisala: »Vsi smo na poti, le da se tega ne zavedamo. Notranje romamo, naša pot pa se ne meri s koraki, ampak s trenutki tišine.«

Kljub različnim poklicanostim smo vsi na poti k istemu cilju. Hodimo skupaj, podpirajmo se in namesto da le kljukamo obveznosti na svojih seznamih, si vzemimo čas za nekaj tišine. Tako bomo tudi mi postali poslušalci življenja, izkusili milosti in blagoslove, ki jih prejemajo samotarji.

Mirella ni osamljen primer

Eden od znanih in dobro dokumentiranih primerov »poznega« klica v samotarsko življenje je sv. Nikolaj iz Flüe. Živel je v 15. stoletju in pri petdesetih letih je z dovoljenjem žene in odraslih otrok – imel jih je deset – zapustil dom in se naselil v bližnji soteski.