Foto: Eva Marija Puc med nastopom na predpripravah na Dunaju. (Foto: osebni arhiv)Slovenija nima uradnega predstavnika na letošnji Evroviziji. Pa vendar ga oziroma jo kljub temu ima. In to kakšno! To je dvajsetletna glasbenica Eva Marija Puc, rojena slovenskim staršem v Luksemburgu. Njen materni jezik je slovenski in tudi sicer so s Slovenijo zelo tesno povezani. Eva je nadvse prijetna, prizemljena mlada umetnica, ki je tudi globoko verna. V spodnjem pogovoru preberite več o njej, njeni družini in ustvarjanju. In seveda navijajte za njo prihodnji konec tedna.
Kako se je pravzaprav začela vaša glasbena pot, kako se je skozi leta razvijala in kaj vam glasba pomeni danes?
Z glasbo sem začela zelo zgodaj, pravzaprav pri treh letih. Že od malega čutila, da je to nekaj, kar me kliče. Bila je neka zelo globoka notranja privlačnost.
Moj najzgodnejši glasbeni spomin je povezan prav z Evrovizijo, ko je Alexander Rybak zmagal za Norveško s pesmijo Fairytale. Igral je violino in hkrati pel, in popolnoma me je očaral ta koncept, da lahko igraš instrument, poješ in klasičen instrument preneseš v pop glasbo. Takrat sem se zaljubila v violino, malo pa verjetno tudi vanj, kot se pač lahko zaljubi majhen otrok.
Starše sem dolgo prosila, ali bi lahko igrala violino, in so na koncu privolili. Potem se je vse skupaj samo še razvijalo. Pela sem v zboru, kasneje začela še s klavirjem in bas kitaro. Tega nisem počela zato, ker bi me kdo silil, ampak zato, ker sem sama čutila, da me to kliče. Skozi različne projekte, že od otroštva in pozneje v najstniških letih, sem se v glasbo samo še bolj zaljubila.
Danes, pri dvajsetih, čutim, da je glasba res velik del mene. Verjetno moja prva prava ljubezen. Težko bi živela brez nje, brez nastopanja pa sploh. Na odru se počutim najbolj kot jaz.
Veliko glasbenikov ima pred nastopi tremo. Vi je torej nimate?
Zelo zanimivo je, da nikoli nisem imela velike treme. Vem, da je to precej nenavadno, ker se marsikdo na odru ne počuti sproščeno, mene pa oder pravzaprav umiri. Tam sem najbolj doma.
Očitno je glasba res del vašega poslanstva …
Danes lahko že kar z gotovostjo rečem, da čutim, da je to moje poslanstvo. Seveda pa ne vem, kam me bo Bog še vodil v prihodnosti. Vseeno pa globoko čutim, da je to pot, po kateri naj bi šla.

Srednjo šolo ste obiskovali v Luksemburgu, kjer ste tudi odraščali, potem pa ste se odločili za študij glasbe v tujini …
Po srednji šoli me je najbolj privlačil London. V Luksemburgu je študij v tujini precej običajen, saj imajo samo eno univerzo, ki ne pokriva vseh področij. Glasbe tam recimo ne moreš študirati tako, kot sem si želela, zato je bila tujina logična izbira.
London mi je bil zelo všeč, ker je glasbeno izjemno raznolik. Ko sem ga obiskala s starši, sem začutila, kako močno mesto diha z različnimi žanri, kulturami in ustvarjalnostjo. Tam imajo tudi fakultete, namenjene sodobni glasbi, kjer lahko študiraš kantavtorstvo, kar ni možno povsod.
Tako sem se odločila za študij kantavtorstva. Ta vključuje pisanje besedil, skladanje, produkcijo, pa tudi znanja o glasbeni industriji, marketingu in poslovnih vidikih ustvarjanja. Pravzaprav dobiš precej celovit vpogled v sodobno glasbo in v vse, kar danes pomeni biti glasbenik.
Danes namreč ni dovolj, da znaš peti in ustvarjati. Znati moraš tudi predstaviti sebe, svojo glasbo in svojo zgodbo. Kot umetnik pravzaprav gradiš svojo blagovno znamko. Pomembno pa je, da to delaš čim bolj avtentično in iz srca.
Seveda ne vem, kam me bo Bog še vodil v prihodnosti. Vseeno pa globoko čutim, da je glasba pot, po kateri naj bi šla.
Na študij v tujino ste odšli še zelo mladi, kajne?
Res je. Odšla sem pri sedemnajstih in bila najmlajša v letniku. Rojena sem decembra, poleg tega pa imamo v Luksemburgu eno leto manj šolanja, zato sem šla res zgodaj. Zdaj sem v tretjem letniku in letos pripravljam diplomo. Upam, da jo bom po Evroviziji uspela lepo dokončati.
Kakšna je tema vaše diplomske naloge?
Pri nas diplomsko delo temelji na lastnem kantavtorskem projektu. Moj projekt je zdaj Evrovizija, zato sem se odločila, da bom za diplomo izhajala prav iz tega. Gre za mojo lastno pesem, ki sem jo napisala in jo zdaj tudi predstavljam, zato se mi je zdelo najbolj smiselno, da povežem študij s tem, kar trenutno živim.

Nam lahko še nekoliko opišete svojo pesem? O čem govori, kdo jo je ustvaril in kaj bi si želeli, da ljudje začutijo ali razumejo ob njej?
Pesem Mother Nature govori o naravi, predvsem pa o tem, kako pomembno je, da ostanemo povezani s svojo notranjo naravo, s tem, kar smo. Vsak si lahko pesem razlaga po svoje, zame pa je nastala iz zelo osebnega občutka.
Napisali smo jo junija 2025 v Luksemburgu, na posebnem taboru za pisanje evrovizijskih pesmi. Ta tabor deluje tako, da vsak dan dobiš novo ekipo in z njo v enem dnevu napišeš novo pesem. Takrat sem spoznala svojega producenta Thomasa Stengaarda, pa tudi soavtorici Mario Broberg in Julie Aagaard. Thomas in Julie sta Danca, Maria pa Švedinja, zato se v pesmi morda začuti tudi malo skandinavskega vpliva, kar mi je zelo všeč.
Ko sem prišla v sobo, smo se najprej pogovarjali o tem, kako se počutimo. Takrat sem bila v obdobju, ko se je okoli moje glasbe začelo dogajati nekoliko več. Izhajale so nove pesmi, ljudje so me začeli bolj opažati, hkrati pa se je pojavila možnost Evrovizije. To me je precej presenetilo. Čutila sem, da se dogajajo velike stvari, in prav zato sem še močneje začela razmišljati, kako pomembno je, da ostanem zvesta sebi, svojim vrednotam in temu, kar sem.
Tako je nastala pesem. Govori o tem, da ostaneš zvest sebi tudi takrat, ko se okoli tebe dogajajo nore stvari, in da ostaneš prizemljen. Zelo naravno se nam je zdelo, da to povežemo prav z naravo.
Zame ima pesem tudi duhovno dimenzijo. Lahko jo razumeš kot duhovno pesem, ne glede na to, ali si veren ali ne. Mati narava je zame tudi podoba Boga, a hkrati mi je všeč, da pesem pušča odprt prostor vsakemu človeku. Vsi živimo ob naravi, vsi jo poznamo, vsi se lahko v njej najdemo. In včasih je prav to tisto, kar potrebuješ, da se spet povežeš s seboj.
Zame ima pesem Mother Nature tudi duhovno dimenzijo. Lahko jo razumeš kot duhovno pesem, ne glede na to, ali si veren ali ne.
Kako pa zdaj potekajo priprave na Evrovizijo?
Priprave so res intenzivne. Tako intenzivno še nikoli ni bilo. Imam fizične vaje in vaje za koreografijo, potem skrbim za glas in pazim, da ga ohranim. Bili smo tudi na evrovizijskih predzabavah v Amsterdamu, na Norveškem in v Londonu, kjer predstaviš svojo pesem občinstvu iz različnih držav.
Poleg tega je veliko intervjujev. Nikoli prej nisem toliko govorila o sebi kot v zadnjih mesecih. Je pa to tudi zanimiva izkušnja, ker v vsakem pogovoru odkrijem kaj novega o sebi, o pesmi in o ustvarjanju nasploh.
Pripravljamo tudi vizualno podobo za oder, imela sem nastope za luksemburško občinstvo, obenem pa se z ekipo in založbo pogovarjamo, kako bomo razvijali mojo umetniško identiteto tudi po Evroviziji. Velik del tega so tudi družbena omrežja. Nisem vedela, koliko časa in dela je v resnici potrebnega za to, da vse to deluje. Danes je preprosto realnost, da moraš nenehno nekaj objavljati. K sreči imam ob sebi ekipo, ki mi pri tem pomaga.
Kako si predstavljate svojo glasbeno pot po Evroviziji in kam bi si najbolj želeli, da vas ta izkušnja popelje?
Želim si, da bi lahko še naprej ustvarjala svojo glasbo, širila svoje vrednote in svojo vizijo sveta med mednarodno občinstvo. Zdi se mi, da mi Evrovizija odpira vrata v to smer. Največje sanje pa so, da bi lahko od glasbe tudi živela.
Zelo rada bi šla na turnejo, po Evropi in tudi širše. Ta poklic ti omogoča, da se povezuješ z ljudmi iz različnih kultur, okolij in življenjskih poti. To me res navdušuje.
Največ pa mi pomenijo odzivi ljudi. Ko mi kdo napiše, da ga moja pesem lepo zbudi v nov dan, ali pa da mu pomaga pri stresu, tesnobi ali depresiji, me to res globoko gane. Če lahko ustvarjam pesmi, ob katerih ljudje začutijo upanje, lahkotnost in nekaj lepega v svetu, potem je to zame največja zmaga.

Kje vas lahko poslušalci spremljajo tudi zunaj evrovizijskega odra oziroma kje lahko najdejo vaše dosedanje in prihodnje glasbeno ustvarjanje?
Mojo glasbo lahko najdete na Spotifyju, YouTubu, Apple Musicu, Deezerju in drugih glasbenih platformah. Tudi na družbenih omrežjih, predvsem na Instagramu, TikToku in Facebooku, redno objavljam utrinke in napovedujem nove pesmi. Upam, da bom kmalu lahko imela tudi kakšen koncert v Sloveniji.
Če lahko ustvarjam pesmi, ob katerih ljudje začutijo upanje, lahkotnost in nekaj lepega v svetu, potem je to zame največja zmaga.
Zelo ste povezani tudi s Slovenijo, kajne?
Zelo. Moji starši so Slovenci in tudi sama se počutim Slovenko. Moj materni jezik je slovenščina. Čeprav sem rojena in odrasla v Luksemburgu, so moje korenine v Sloveniji. Tam je moja družina, bratranci, sestrične, slovenščina pa je tudi jezik našega doma.
Tudi molim vedno v slovenščini. Kjerkoli sem, molim v slovenščini. To je zame zelo domač in globok jezik.
Kaj vam pomenita vera in duhovnost?
Vera mi vedno znova prinaša upanje. Odrasla sem v verni družini in zdi se mi, da mi Sveti Duh in vera pomagata, da ostajam to, kar sem. Ne le takrat, ko sem vesela, ampak tudi, ko sem žalostna, jezna ali pod stresom. Takrat me spominjata, da obstaja nekaj večjega, kar mi stoji ob strani. Da je Jezus vedno z nami.
Vera je moje sidro. Povezuje me s tem, kar sem, in je moja luč. Preden grem na oder, vedno rada zmolim in prosim Svetega Duha za pomoč. Želim si, da bi lahko govoril prek mene in da bi tudi tako ostala najbolj avtentična v tem, kar sem.
Zdi se mi tudi, da ljudje to začutijo, čeprav niso nujno verni. Včasih se mi zdi, da Bog govori še močneje prek dejanj in prisotnosti kot pa prek besed.
Na kateri točki pa je vera za vas postala tako osebna in globoka?
To je zelo dobro vprašanje. Mislim, da je veliko naredilo že to, da sem odraščala v zelo odprti in ljubeči veri. Tako v družini kot v naši župniji v Luksemburgu sem vedno čutila sprejetost. Naša skupnost je zelo odprta, ljudje prihajajo z vsega sveta in tam sem lahko res doživela Cerkev kot družino.
Pomembni so mi bili tudi salezijanci v Sloveniji. Na uskovniške tedne hodim že več let in tam vedno znova doživim veliko lepega, skoraj razsvetljujočega.
Potem pa so tukaj tudi osebne preizkušnje. Vsak človek jih ima, večje ali manjše. Ko sem šla skozi težke čase, recimo ko sem bila v osnovni šoli tarča bullinga ali ko sem v Londonu pogrešala dom, sem vedno znova ugotovila, da me iz žalosti in zmedenosti potegne prav molitev in zaupanje v Boga. Tam sem vedno našla upanje.
Verjetno sem tudi zelo občutljiv človek. Stvari močno doživljam. Ko sem vesela, sem res vesela, ko sem žalostna, zelo jočem. Ampak prav zaradi te občutljivosti sem morda tudi bolj odprta za božjo navzočnost.
Preden grem na oder, vedno rada zmolim in prosim Svetega Duha za pomoč. Želim si, da bi lahko govoril prek mene in da bi tudi tako ostala najbolj avtentična v tem, kar sem.
Omenili ste družino. Kako vas je ta oblikovala?
Imam tri brate, mamo in očeta, sama pa sem najstarejša. Vsi smo precej močne osebnosti, vsi veliko čutimo in imamo veliko povedati. Ko se imamo lepo, se imamo res lepo, ko se skregamo, pa se tudi pošteno skregamo. Ampak prav to mi je dalo občutek, da me ni strah biti to, kar sem.
V naši hiši je bilo vedno veliko sprejemanja. Vrata so bila odprta za prijatelje, družine z različnih koncev sveta, tudi za begunce. To me je močno zaznamovalo. Moja družina mi je dala zaupanje, da so na svetu dobri ljudje.
Obenem so moji bratje in starši tudi moj podporni sistem. Pogosto so prvi, ki slišijo moje nove pesmi, in mi tudi iskreno povedo, ali jim je nekaj všeč ali ne. Na lep način me prizemljijo, in to mi je zelo dragoceno.

Slovenija letos sicer ne tekmuje na Evroviziji, pa vendar imate vi pri nas veliko podpore …
Zelo sem vesela, da so me Slovenci tako lepo sprejeli. Tega res nisem jemala za samoumevno. Vedela sem, kaj želim prinesti na ta oder: svojo ljubezen, mir, upanje in luč. Želim pokazati, da smo še vedno tukaj ljudje, ki verjamemo v dobro, v mir in v ljubezen.
Slovenski odziv me je res ganil. Zelo sem hvaležna zanj.
Veliko Slovencev vas letos doživlja kot svojo predstavnico, verjetno tudi zato, ker delujete zelo iskreno, prizemljeno in pristno. Kako sami doživljate tak odziv?
To mi res veliko pomeni. Lepo je slišati kaj takega.
S čim pa se ukvarjate, ko se ne ukvarjate z glasbo?
Moram priznati, da je glasba res ogromen del mojega življenja. Je moja ljubezen, moj hobi, moj študij in moja kariera. Ampak seveda nisem samo glasba.
Rada sem z ljudmi, z družino in prijatelji. Rada grem na dobro kavo ali pijačo, rada pečem piškote in torte, rada grem na sprehod v naravo ali na pohod. Pomembno mi je tudi, da nimam samo glasbenikov med prijatelji. Lepo je imeti ob sebi ljudi, ki se ukvarjajo z nečim povsem drugim, ker te to ohranja povezanega z resničnim življenjem.
Želim pokazati, da smo še vedno tukaj ljudje, ki verjamemo v dobro, v mir in v ljubezen.
Se boste kdaj vrnili v Slovenijo?
Mi smo že zdaj ves čas nekako med Luksemburgom in Slovenijo. Zelo smo povezani. V tujini smo pogosto še bolj zavestni Slovenci, kot bi bili doma. Morda res drži, da se šele takrat, ko odideš, zares zaveš, kaj ti nekaj pomeni.
Zame je bila Slovenija dolgo povezana predvsem s počitnicami. Kot neka topla, lepa, skoraj počitniška dežela. In to povezanost želim ohraniti. Vedno se rada vračam.
Hkrati pa sem zdaj v letih, ko rada potujem, spoznavam nove kulture, perspektive in ljudi. Tako sem tudi odraščala, saj je Luksemburg zelo multikulturen. Trenutno imam občutek, da sem malo razpeta med več domovi: med Luksemburgom, Slovenijo in Londonom. Bomo videli, kam me bo peljala prihodnost. Vem pa, da je Slovenija del mene in da tega ni mogoče kar odložiti.
Imate kakšno sporočilo za naše bralce?
Hvala, ker ste prebrali intervju. Povabila bi vas, da prisluhnete pesmi Mother Nature, ki je dostopna na vseh platformah. Glavno sporočilo, ki ga želim predati prek te pesmi in prek svoje glasbe nasploh, pa je, da bi se po poslušanju počutili malo bolj prizemljene, a hkrati polne upanja, ljubezni in lahkotnosti v srcu.
In da si seveda ogledajo Evrovizijo in glasujejo …
Seveda. Drugi polfinale bo 14. maja in takrat lahko glasujete kot preostali del sveta. Vesela bom vsake podpore. ♥
Tudi mi vas vabimo, da v četrtek, 14. maja, ob 21. uri spremljate nastop Eve Marije Puc in jo podprete pri njenem umetniškem ustvarjanju. Pevka slovenskih korenin bo kot predstavnica Luksemburga v drugem polfinalu Evrovizije nastopila četrta po vrsti. Prenos bo mogoče spremljati prek uradnega YouTube kanala Eurovision Song Contest, na HRT 1, avstrijskem ORF 1 ter na BBC One.
Povabljeni tudi k branju intervjuja z mamo Eve Marije –Nataša Kavaš Puc: “Ljudje v vsakdanjem življenju političnih delitev ne nosijo v srcu.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!


