Mama, za koga si ti? Za levico, desnico ali sredico?

Foto: Canva

Pred časom sem bila s hčerama na premieri baletne predstave. Nekaj minut pred pričetkom sem opazila aktualno ministrico za kulturo, katere modni slog občudujem, političnega prepričanja pa niti ne. Ker pa si sam položaj ministra zasluži spoštovanje in ker menim, da to spada k splošni razgledanosti tudi osnovnošolk, sem hčeri opozorila na ministrico, ki se je s svojo družino pravkar posedala v prvo vrsto.

Starejša hčerka me je vprašala, iz katere stranke je. Odgovorila sem, da iz stranke Levica. Mlajša hčerka pa je dodala: »Mama, za koga si ti? Za levico, za desnico ali za sredico?«

Nasmejala sem se in rekla, da ji pozneje razložim, saj se je predstava že začenjala. Ta je bila v vseh ozirih paša za oči in ušesa, a njenega vprašanja si nisem mogla izbiti iz glave in v teh dneh mi ponovno prihaja na misel.

Najprej zaradi nje. Kako razložiti otroku kompleksnost slovenskega političnega prostora. Kjer je belo črno in črno belo. Kako mu razložiti, da smo še nezrela demokracija in da si vsake volitve znova prisiljen voliti najmanj slabo možnost. Kako povedati otroku, da živimo v državi, kjer nevladne organizacije branijo vlado, ko je zalotena s prsti v marmeladi, istočasno pa bi rade mladim dekletom prodajale iluzijo, da se borijo za njihove pravice. Kjer je glavna preokupacija levih in desnih, da pljuvajo eden po drugem, mi državljani pa bi morali navijati? Kjer stranke z lahkoto pozabijo na vse predvolilne obljube, ko so bili vsi za razne lepo zveneče stvari, sedaj pa so absolutno proti, ker jih je predlagala druga stran.

Kako otroku razložiti, da smo nezrela demokracija in da si vsake volitve znova prisiljen voliti najmanj slabo možnost.

Za levico?

Nisem za levico. Nikakor ne. In s tem mislim celotno levico, ne le stranke s tem imenom. Na oblasti so večino časa, odkar imamo svojo državo, obnašajo pa se, kot da nimajo nič z nobeno težavo, ki jo v Sloveniji imamo. Za vse je kriva desnica. Imajo sicer polna usta lepih besed in parol, povedo pa nič. Za seboj imajo vojsko dobro finančno podprtih kvazi nevladnih organizacij, katerih glavno poslanstvo je, da tolčejo po politikih in volivcih desnice. Zmorejo solidarnost s skrajno diktatorskimi sistemi in terorističnimi skupinami po vsem svetu, ne zmorejo pa ščepec empatije, da bi dostojno pokopali lastne ljudi, pomorjene po drugi svetovni vojni. Njihovo vehementno zavzemanje za človekove pravice se redno izrodi v promocijo nezdravih in bizarnih življenjskih slogov, ki bi jih naj vsi sprejeli kot običajne, čeprav to še zdaleč niso. Dobro jim gre predvsem prerazporejanje tujega denarja, veliko manj ustvarjanje. Podrejene imajo slovenske medije, ki jih financiramo vsi državljani, in posledično ne dobivamo verodostojnih in objektivnih informacij. Skušajo vzpostaviti napetosti med delodajalci in zaposlenimi, kot da nismo vsi skupaj v istem čolnu. Kdor se z njimi ne strinja, je označen za fašista.

Za desnico?

Tudi desnica me nervira. Strašijo nas z migranti, cigani in še kom, pa je vendar jasno, da nismo izoliran otoček – čeprav pravzaprav še smo, in da je ključno, da pripravimo dobre temelje integracije tujcev, ki jih vsaj za delovno silo potrebujemo. Ko jim ustreza, na dan privlečejo partizane in domobrance ter drezajo v še ne zaceljene rane. Ne z namenom, da bi se očistile, ampak zaradi političnih točk. Stranke na desnem polu tudi veliko nepotrebne energije in časa porabijo za to, da se otročje pričkajo med sabo in tekmujejo, komu da je bolj mar za Slovenijo. Pogosto jim manjka marketinških in retoričnih veščin, včasih tudi bontona. Kdor ni naš, je ‘komunajzer’ in ‘vseglihar’.

Eni in drugi so povsem nesposobni drugi strani priznati, da je naredila karkoli dobrega, čeprav vsak razumen človek lahko najde tako pozitivne kot negativne poteze v času vladanja obeh smeri.

Slovenski državljani smo pravzaprav ubogi otroci nezrelih staršev, ki svoje spore rešujejo na naših ramenih. Otroka ob vsaki priliki ščuvajo proti drugemu staršu. Kupujejo mu nepotrebna in draga darila, ne dajo pa mu tistega, kar bi zares potreboval. Stabilno okolje za razvoj in odgovorne starše.

Slovenski državljani smo pravzaprav ubogi otroci nezrelih staršev, ki svoje spore rešujejo na naših ramenih.

Kje pa je sredica?

Mislila si sicer sredina, a je ta zabavni lapsus še kako resničen. Ker sredice, dragi otrok, žal nimamo. Pojedli sta jo leva in tudi desna stran. Leva toliko bolj, ker je veliko dlje na oblasti in ima svoje lovke razpredene veliko globlje, čeprav noče biti odgovorna za nič. Obe trdita, da sta sami sredica, pa boš po okusu zelo kmalu zaznala, da je tebi kot navadnemu državljanu ostala samo skorja. Ta država te bo spodbujala, da postaneš ali ostaneš povprečna.

Morda pa bo prav tvoja generacija tista, ki bo v politični kulturi naredila preboj naprej, razvila zdravo sredino in dala politike, ki bodo sposobni delati skupaj za skupno dobro. In dala volivce, ki se ne bodo pustili zmanipulirati vsaki nevladni organizaciji. In dala medije, ki bodo iskali resnico. In državne službe, ki bodo razbile globoko državo.

Do takrat pa volim najmanj slabo možnost. Ta je po mojem mnenju na desni. Ker je tam vseeno precej manj tistih, ki menijo, da jim sredica pripada sama po sebi. Ker nenazadnje slovenski mediji neizmerno pozorno pazijo na vse, kar desnica počne, česar za levico nikakor ne bi mogli trditi. Ker je na desni več drobtin za družine in ustvarjalne ljudi … in predvsem, ker je za demokracijo dobro, da se karte spet premešajo in ljudje na vrhu zamenjajo. Ne zato, ker je desnica idealna, kar še zdaleč ni, ampak ker je za Slovenijo nevarno, da si ena stran oblast razlaga kot svojo naravno pravico.