Foto: AIČe se na dan vseh svetnikov spomnimo tistih, ki že počivajo v božjem objemu, pa je današnji dan posvečen vsem vernim dušam, ki še niso svete. Ki so še na poti. Ker smo ljudje grešni, si po svoje mislim, da je ta množica veliko številčnejša. Ne vem.
In ko nadalje razmišljam o svoji in smrti vseh mojih sopotnikov, s katerimi si v tem trenutku delimo zemeljsko obličje, in se naše poti križajo, ne morem mimo vprašanja, kam pravzaprav gremo. Do kod bomo prišli.
Bog je dober in pravičen
Včasih se mi zdi, da je med kristjani neko »samotolažilno« prepričanje, da nas po smrti čaka popustljiv, malo naglušen in napol slep starček, ki bo zamahnil z roko in nas spustil v večno srečo.
Ker Bog je vendar dober!
O ja! Je pa tudi pravičen sodnik in pravični daje vsakemu pravično. In ko pogledam na Boga in svoje grešno življenje tako, kar naenkrat ni več čisto samoumevno, da bo iz zemlje moja duša po bližnjici švignila pred tron božji.
Še moli kdo za mojo prababico?
Ne vem za vas, v bistvu za nikogar ne vem, še zase ne! Razmišljanje o starših ali dobrotnikih pa me večkrat pripelje do, z vzajemno ljubeznijo pogojenega, sklepa – »saj ne gre drugače, gotovo so že pri Bogu«. Pa so res? Morda pa kljub letom, ki so minila od njihove zemeljske smrti, še vedno potujejo. Morda je pred njimi celo še zelo dolga pot. In odkar so svoje na tem svetu odslužili, se po tej dolgi poti lahko premikajo samo tako, da mi molimo in zadoščujemo zanje.
Morda moj praded že vidi svetlobo, pa je ne more doseči, morda babica stoji za ovinkom in svetlobe sploh še ne vidi. Morda je kdo izmed mojih prednikov na očiščevalni poti še zelo daleč od nebes, pa zanj nihče več ne moli. Seveda, kako pa bi, saj se ga nihče živ sploh ne spomni več … Kako minljivo je življenje. Če imamo srečo, se spomnimo starih staršev, morda kdo še prastaršev, v kakšnem spominu morda celo živi še kdo iz pra pra generacije. Vse, kar pa je v verigi naše družinske zgodovine še bolj nazaj, pa so členi, o katerih večinoma ne vemo nič. Mi smo trenutno prvi ali drugi člen in že naši pravnuki verjetno ne bodo prav veliko vedeli o nas. Bodo vsaj molili za našo, morda še nedokončano, pot k Bogu?
Podarimo lahko odpustek
V tem letu, ko po cerkvah, kjer domujejo Frančiškovi redovi, pri vsaki maši lahko moliš in prejmeš popolni odpustek zase ali za katerega od tvojih prednikov, me, sploh ker živim v eni od takih župnij, to izjemno nagovarja. Res pri vsaki maši se spomnim na koga iz verige mojih prednikov ali bližnjih, ki so že odšli iz tega sveta. Včasih pa pred Boga prinesem molitveno »bianco menico« in prosim, naj nanjo on napiše ime človeka, ki mojo molitev najbolj potrebuje.
In ti? In jaz? Kam bova odšla po smrti? Na dolgo pot ali naravnost v svetlobo? Se bo komu zdelo vredno in potrebno, da bo za naju molil?
Poglej tudi naročniške vsebine:
Glasba, ki nosi v sebi presežno
S. Emanuela Žerdin: “Lepa smrt je kot sadež, ki je dozorel in lahko mirno odpade”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
