18 dni sem bil v nebesih

Vir: zajem zaslona podkasta Lila Rose/Na sliki: Gabriel Poirot

Gabriel (Gabe) Poirot je ameriški evangeličan in ustvarjalec krščanskih vsebin na spletu, najbolj znan po svojem pričevanju o bližnji izkušnji smrti. 25. oktobra 2021, ko je bil star 20 let, je doživel hudo nesrečo z električno rolko, ko je brez čelade hudo padel in se z glavo udaril ob tla. Bil je klinično mrtev in nato 18 dni v komi.

Pred nesrečo je ustvarjal viralne videe, zato je za njegovo nezgodo izvedelo veliko ljudi, ki je molilo zanj in so se spraševali, ali bo sploh preživel. Kar je povedal v podkastu z Lilo Rose povedal, je presunljivo, saj premika gledanje na Boga od religiozne obveznosti k resničnemu, osebnemu srečanju z Bogom.

*Čeprav gre za osebno izkušnjo, mnoga pričevanja kažejo, da imajo kristjani z obsmrtno izkušnjo večinoma skupne elemente. Gabriel tekom intervjuja tudi pove: “Ko pripovedujem svoje pričevanje, molim, da ga ljudje ne bi jemali kot nekakšen priročnik ali natančen opis tega, kako bo videti večnost. Samo delim najboljše, kar zmorem.”

 Gabriel, nam lahko opišeš tisti dan, ko se ti je zgodila nesreča?

Bilo je okoli 21 °C in z električno rolko sem vozil približno 30 km/h. Morda celo 40 ali 50 km/h, ne vem natančno, a vsekakor prehitro. Prijatelj je bil malo pred menoj in tekmovala sva, kdo bo hitrejši. V nekem trenutku pa sem z rolko zadel ob majhno cestno označbo – tisti odsevnik na sredini ceste, visok le nekaj centimetrov – in pristal naravnost na glavi. Čelade nisem imel.

Lobanja mi je takoj počila od vrha navzdol. Ne želim biti preveč nazoren, a ker kri ni imela kam odtekati, je začela teči iz ušes. Moje telo je nepremično ležalo na tleh kot deska. Prijatelj se je ozrl nazaj in sprva mislil, da se šalim.

Nisem kazal znakov življenja. Prijatelj je pritekel nazaj in hitro spoznal, kako resna je situacija. Spomnim se, kako sem dobesedno ‘zdrsnil’ iz svojega telesa in imel občutek, kot da sem prvič zares vdihnil. Ironično je, da uporabljam besedo ‘jaz’, saj je bilo to, kar sem nato doživel, bolj resnično od vsega, kar sem kadarkoli doživel na Zemlji.

Kaj pomeni, da si se počutil ‘živega’?

Kot da bi vsi moji čuti nenadoma oživeli. Ko sem zapustil svoje telo, sem se – ironično – počutil živega, čeprav mojega telesa ni bilo več. Zdravniki so to potrdili in lahko vam pokažem tudi magnetne resonance kot medicinski dokaz.

Si klinično umrl že na cesti?

Ko se je nesreča zgodila, sem zapustil svoje telo. Imel sem videnje, da me je zajela svetloba in me dobesedno posrkala k sebi. Toda ta svetloba ni bila stvar. Ni bila le vidna svetloba. Svetloba je bila oseba. Ta svetloba je bil On.

Zakaj praviš, da si bil 18 dni v nebesih?

Pravim 18 dni zato, ker sem bil toliko časa v komi. Moje srce se je ustavilo. Zdravniki so to potrdili. Oživljali so me, nato pa sem bil še 18 dni v komi. O meni so govorili v pretekliku. Moje telo ni delovalo, ker možgani niso dobivali dovolj kisika. Fizično gledano je bilo stanje izjemno kritično. A nisem občutil bolečine. Nisem občutil smrti. Bil sem živ.

Si slišal zdravnike govoriti o tebi?

Ne konkretno zdravnikov, sem pa dobesedno videl vse ljudi, ki so molili zame. In to niso bili le ljudje na enem kraju. Bili so po vsem svetu. Ko me je svetloba dvignila in pripeljala pred Jezusa, mi je pokazal molitve vseh, ki so molili zame. Kasneje, ko sem se čudežno vrnil in ozdravel, sem izvedel, da so ljudje res molili zame – ne le v Teksasu, ampak po vsem svetu. Na TikToku so nastajali videi ljudi, ki so molili zame. Te molitve sem videl.

Kakšno je bilo tvoje zdravstveno stanje, ko si bil v komi?

Potekali so pogovori o tem, da morda nikoli več ne bom zaživel in da bom, če se vrnem, verjetno hudo duševno prizadet.

Dihal sem s pomočjo aparatov. Potekali so pogovori o tem, da morda nikoli več ne bom zaživel in da bom, če se vrnem, verjetno hudo duševno prizadet. Mojim staršem so o meni govorili v pretekliku.

Moji starši, družina in prijatelji so gledali telo, ki ni kazalo skoraj nobenih znakov življenja. Razmišljali so tudi o tem, kako dolgo me bodo še ohranjali pri življenju. Če se ne bi vrnil, bi se ti pogovori gotovo še nadaljevali. Možgani so mi krvaveli. Prve tri dni sem bil v naravni komi, nato pa še petnajst dni v umetni komi, priključen na aparate. Možganska aktivnost je bila praktično odsotna. Moje življenje je viselo na nitki, če sploh še na kakšnem odstotku možnosti za preživetje.

Kako bi opisal svojo izkušnjo nadnaravnega stanja? 

Vedno poudarim, da se je to zgodilo zunaj mojega telesa, zunaj angleškega jezika in v resničnosti, ki ni bila zemeljska. Zato je skoraj nemogoče vse skupaj opisati z besedami. To je, kot bi poskušal vsebino neskončnega kovčka prevesti v omejeno človeško razumevanje. Kar lahko povem, je nepopolno, a kaže Nanj. Bilo je neverjetno jasno. Nenadoma sem razumel, da ne živimo le v fizičnem svetu.

Te je bilo strah?

Prav v tem je bila ironija. Vse je bilo zelo intenzivno, a strahu ni bilo prisotnega. Čutil sem popolno jasnost. Svetloba, ki me je vodila, me je iz tega kaosa izvlekla. Dogajalo se je v trenutku. Bilo je močno, vendar me ni bilo strah.

Nisem občutil žalosti, bolečine ali trpljenja. Ravno nasprotno. Imel sem občutek: “Moj Bog, živ sem!” To je še danes nemogoče opisati. Nebesa niso kraj, ampak On. On sam je luč. On je sama struktura nebes. Ko me je svetloba pripeljala naprej, sem prišel v nekaj, kar bi lahko imenoval mesto, vendar ne v običajnem pomenu besede. Nebesa niso lokacija. Nebesa so On.

Kamorkoli sem pogledal, je vse govorilo o Njem. Zdelo se mi je, da vse v nebesih diha Zanj in poje Njemu. Videl sem rože, liste na drevesih, vode, ulice, knjižnice, hiše, spomenike … In vsaka podrobnost – tudi ko si jo pogledal, ko je veter pihal skozi listje, je listje pelo: “Vredno je Jagnje”. Bilo je čudovito. Ne trdim, da sem videl vsa nebesa, kot kakšen turist. Doživel sem, da so nebesa Kristus.

Kako si se počutil?

Izjemno sprejetega. A hkrati sem imel obraz sklonjen. Spraševal sem se, kdo sem jaz, da sem lahko v tako svetem prostoru. Pred menoj je bil Kralj kraljev, Alfa in Omega. Moje življenje se je v hipu odvilo pred menoj. Pomislil sem na vse svoje napake. Zdelo se mi je, da si tega ne zaslužim. Prepričan sem bil, da mi bo Jezus pokazal listo mojih grehov … Kot mlad sem se veliko lagal, zasvojen sem bil s pornografijo in užitki, užival sem droge, živel dvojno življenje. A Jezus mi je v tistem trenutku dvignil obraz, me pogledal v oči, mi pokazal svoje rane in mi dejal: “Gabriel, zakaj te skrbi nekaj, za kar sem jaz že plačal? Zakaj te skrbi nekaj, kar več ne obstaja?”

Zdelo se mi je, kot da sem prišel do konca samega sebe in našel začetek Njega.

Ko sem se zazrl v Jezusove oči, sem videl sebe in videl, kako me on vidi – natanko tako, kot bi Bog gledal svojega sina Jezusa. Nisem bil neznanec. Nisem bil tujec. Bil sem njegova lastna družina. Bil sem dobesedno kri njegove krvi.

Nikoli v življenju nisi nikomur tako blizu, kot ko si v prestolni dvorani. In videl sem, kako je bil Jezus z menoj prav vsak trenutek, celo v mojih zmotah in da nikoli ni odšel vstran od mene. Vse je spletal skupaj v moje dobro, kajti ves čas je imel svoje roke ob meni.

Takrat sem se počutil popolnoma sprejetega. Popolnoma ljubljenega. Ne zaradi tega, kar sem naredil ali kar bi lahko naredil, ampak zato, ker je ljubezen del Njegove narave. Božja ljubezen je neizmerna. Zdelo se mi je, kot da sem prišel do konca samega sebe in našel začetek Njega.

Si sploh imel kakšen občutek za čas? 

Bilo je kot preteklost, sedanjost in prihodnost – vse troje je bilo zavito v eno.

Bil je kot brezčasen dogodek. Razlog, da pravim 18 dni v nebesih, je v resnici samo ta, ker sem bil tako dolgo nezavesten na Zemlji. Vse skupaj se je zdelo kot dve minuti, kajti čas ne deluje enako, ko si zunaj njega.

Od sedaj naprej je moje doživljanje časa zelo drugačno. Ker sem videl, da je bila časovnica v nebesih tista, ki sem jo zares doživel. Bilo je kot preteklost, sedanjost in prihodnost – vse troje je bilo zavito v eno. In bilo je kot kos blaga, ki ga je Jezus preprosto držal; čas je držal v svojih rokah. Čas ga ni omejeval, ampak ga je odrešil v celoti.

Njegove roke so se raztezale od vzhoda do zahoda po vsej časovnici večnosti in človeštva. Plačal je ceno za grehe vseh. Odpuščeno nam je bilo za vedno. Za vedno smo bili odkupljeni, za vedno njegovi. Resnično sem čutil – kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč je odmaknil od mene moje grehe.

Kajti ko je Jezus visel na križu, ob tem prizoru za križanje krivimo vojake. A mi smo bili razlog, da je bil na tistem križu. Jaz sem bil razlog, da je bil na tistem križu. To je storil zame. To je storil zate. To je storil za bralca, ki to bere. Bil sem njegov edini in hkrati je to prav vsak, ki bere te vrstice. Tako neizmerno osebno je.

Kako je izgledal Jezus?

Ni bil prav nič takšen, kakršnega so mi ga predstavljali na tej zemlji. Bil je nasprotje podobe, ki mu jo je nadela religija na tem svetu. Ni ženstven, ni mehak, ni niti ‘prijazen’, ne igra iger. Je moški. Misli resno, kar pove. In ne le, da se trudi ljubiti, ne le, da pomisli, da bi me ljubil – on je ljubezen.

Jaz obstajam zato, ker obstaja on. Mislimo, da imamo v tem življenju vse zaradi lastne sposobnosti, a se ne zavedamo, da je vsak dan, ki ga preživimo tu, dar od Boga. Že to, da še dihamo, je milost.

Sicer pa, ko odgovarjam na to vprašanje, vedno pravim, da je Bog eden v treh osebah. Očeta nisem smel videti, videl pa sem Jezusa, ki razodeva Očeta. Toda Jezusa ni mogoče opisati samo vizualno. Jezus ni bil nekdo, ki sem ga le videl. Bil je nekdo, ki je bil.

Lahko sem ga zaznaval, čutil, skoraj okušal. Njegova navzočnost je prežemala vse. Ni govoril zgolj z glasom. Njegove besede so prodirale naravnost v moje srce. Komuniciral je brez besed. Ne bi rekel telepatsko, a nekaj podobnega. Bilo je sporazumevanje od srca do srca. On je razumel mene in jaz Njega. Angleščina, ki jo uporabljava zdaj, je omejena. Tam teh omejitev ni bilo.

Kako bi ga vizualno opisal?

Bil je visok približno 180 centimetrov. Gledala sva se iz oči v oči. Njegova polt je bila temnejša, bližje bližnjevzhodnemu videzu, a hkrati je izžareval večnost. Deloval je, da je star okoli 33 let, vendar obenem večen. Lasje so bili srednje dolgi in rahlo valoviti. Ne zelo kodrasti.

Je bil podoben podobi Akiane Kramarik “Princ miru”?

Ko govorimo o srečanju z živim Bogom, o tako čudežni izkušnji, preprosto zmanjka besed.

Ta slika mi je všeč, vendar vam lahko povem, da nobena podoba, ki jo lahko držimo v rokah, ne more zares prikazati njegove veličine. Nič mu ne more biti enakovredno. Ta najin podkast mu ne more biti enakovreden. Jezusa ne morem opisati dovolj dobro. Nobena knjiga ga ne more zares predstaviti.

Ko govorimo o srečanju z živim Bogom, o tako čudežni izkušnji, preprosto zmanjka besed. Nemogoče je vse to razložiti. Presega vse, kar poznamo. Ko pripovedujem svoje pričevanje, molim, da ga ljudje ne bi jemali kot nekakšen priročnik ali natančen opis tega, kako bo videti večnost. Samo delim najboljše, kar zmorem.

On je Sveto pismo, ki je oživelo. Ni samo pastir. Je tudi lev. Ni samo lev. Je tudi jagnje. Je kamen v Davidovi frači, ki je premagal Goljata.

Še bolj pa si želim, da bi ljudje sami spoznali Jezusa. Ni potrebno, da kupijo mojo knjigo. Raje bi videl, da vzamejo v roke Sveto pismo. Toda Jezus ni le zapisan v Svetem pismu – on je Sveto pismo, ki je oživelo. Ni samo pastir. Je tudi lev. Ni samo lev. Je tudi jagnje. Je kamen v Davidovi frači, ki je premagal Goljata. Je palica v Mojzesovi roki, ki je razdelila morje. Je vse od Prve Mojzesove knjige do Razodetja. Je vse v vsem.

Kot piše v Pismu Kološanom: po Njem je bilo ustvarjeno vse vesolje. On je bil tudi grm, ki ga je Mojzes videl goreti.

Kako bi razložil nekomu, da nisi imel samo žive sanje?

Na mojih CT-posnetkih glave se jasno vidi tudi moja počena lobanja. Poleg tega imam tudi pričevanje zdravnika in dokumentarec, ki smo ga posneli v bolnišnici. Če si ogledate moj CT-posnetek – vsak nevrolog vam bo povedal, da možgani ne bi smeli ohraniti spomina na celotno doživetje. A moji možgani so se pozdravili. A ponavljam: to, da lahko pričujem o izkušnji zunaj svojega telesa in o tem pripovedujem, nima razlage, saj možgani ne bi smeli ohraniti nobenega spomina – ne iz časa pred nesrečo in ne po nesreči. Tako da res obstaja nadnaraven dokaz, da gre za čudež.

Kakšno je bilo tvoje življenje pred in po nesreči?

Vse, kar potrebujem, je Jezus. Jezus in nič drugega.

Pred to izkušnjo sem že govoril o Svetem pismu in veri. Imel sem YouTube kanal, oznanjeval sem Jezusa in ga imel rad. Vendar sem spoznal, da obstaja razlika med tem, da o njem veš, in tem, da ga zares poznaš.

Ne želim ugotavljati, kako blizu greha lahko pridem. Želim biti čim bližje Kristusu.

Pred tem sem pogosto povezoval Božji blagoslov z materialnimi dobrinami. Če je kdo preživljal težke čase, sem mislil, da bo morda bolj blagoslovljen, če bo več daroval ali naredil določene stvari. Po srečanju s Kristusom sem spoznal: Vse, kar potrebujem, je Jezus. Jezus in nič drugega. Lahko sem blagoslovljen tudi brez zemeljskih dobrin. Veliko verskih predstav se je po tej izkušnji preprosto razblinilo. Spremenil se je tudi moj pogled na zdravje in alkohol.

Včasih pitja alkohola nisem videl kot posebno težavo. Danes ne gre za to, da se mu izogibam zato, ker moram. Preprosto si želim služiti Njemu. Ne želim ugotavljati, kako blizu greha lahko pridem. Želim biti čim bližje Kristusu. Ne zato, ker moram. Zato, ker smem. Gre za odnos ljubezni.

Kaj bi rekel nekomu, ki pravi, da je Bog nanj pozabil?

Ko sem bil z Jezusom, sem bil tisti, ki ga je čakal z vsem svojim bitjem. Kot da bi vse svoje življenje čakal samo na to, da me vidi. Kot da bi se me tako zelo veselil. In prav takšen je do vsakega človeka. Do prav vsakega. V nebesih ni zaodrja in ni čakalnice. Tam si z njim ena na ena, iz obličja v obličje, iz oči v oči. In to si želi z vsakim. Čaka. Čaka, da ga vsakdo preprosto sreča.