Leta 1993 smo se šole bali otroci. Danes se je bojimo starši.

Foto: UI

Mogoče ste na Instagramu že zasledili profil @philatz. To je profil, ki (najverjetneje s pomočjo umetne inteligence) ustvarja videe o tem, kako je bilo videti življenje včasih, predvsem v prostoru bivše skupne države. Med drugim me ti posnetki vedno znova spomnijo tudi na čas mojega otroštva in tega, kako so stvari potekale v tistih časih, tudi tega, kako drugačne so bile šolske počitnice in prehod v novo šolsko leto, kot je to danes.

Pa se vrnimo v leto 1993, ko sem šel v prvi razred (takrat še osemletke). Spomnim se, da takrat, pa tudi celotno osnovnošolsko obdobje nismo s starši praktično celo poletje nabirali šolskih potrebščin, iskali najugodnejših ponudb in bili z vseh strani bombardirani z informacijami, kdaj in kje naročiti kakšen pripomoček, da bo ceneje, hitreje in ugodneje.

Prav tako se nismo že sredi počitnic obremenjevali s tem, katere dodatne obšolske dejavnosti bomo izbrali. Nismo čakali na sezname, kaj vse bo na voljo, kam se bomo otroci lahko vpisali in kako bomo septembra vse skupaj spravili v družinski urnik.

Imeli smo počitnice

Vem pa nekaj: takrat so bile počitnice namenjene temu, čemur naj bi bile namenjene – počitnicam. Počitku. Oddihu.

Šolska torba je praktično celo poletje nekje ležala in čakala na september. Veliko bolj kot s tem, kaj bomo počeli septembra, smo se ukvarjali z vprašanjem, kaj bomo počeli jutri. Kako bomo čim več časa preživeli s prijatelji. Kam bomo šli. Kaj bomo ušpičili. In predvsem, kako iz počitnic iztisniti še kakšen dan, preden bo spet treba v šolo. V dobrih treh desetletjih se je marsikaj spremenilo.

Občutek imam, da se danes starši skozi celotno poletje po eni strani veselimo, da se bo šola spet začela. Da bodo otroci končno dobili red, urnik in obveznosti. Po drugi strani pa se mi zdi, da je nas starše novega šolskega leta skoraj bolj strah kot otrok.

Prvi šolski dan leta 1993

Ko smo leta 1993 šli v šolo, je bilo vse skupaj precej preprostejše.

Seveda smo kupili šolske potrebščine. In ko smo šli v prvi razred, je bil to poseben dan. Dan ponosa. Starši so nas morda tisto jutro fotografirali s torbo na hrbtu. Niso pa dva meseca prej fotografirali vseh potrebščin in objavljali, katero peresnico smo kupili, katere zvezke imamo in kako smo pripravljeni na prvi šolski dan.

Nenazadnje so imeli v rokah fotoaparat, v katerem je bil film z omejenim številom fotografij. Ni bilo prostora za 126 fotografij prvega šolskega jutra. Nekaj fotografij, rumena rutica okoli vratu in gremo. Peš v šolo. In prav te fotografije so ostale. Nekatere še danes hranimo. Ostal je spomin.

Takrat smo se otroci šole na neki način tudi bali. Bali smo se učiteljev, reda, odgovornosti, spraševanja in tega, kaj nas čaka v prihajajočem letu. Danes pa imam včasih občutek, da se prvega šolskega dne in šolskega leta nasploh bolj bojimo starši.

Otroci včasih delujejo skoraj nezainteresirano. Težko jih je motivirati, težko jih je nad čim posebej navdušiti. Vsega imajo dovolj, marsičesa preveč. Starši pa ravno nasprotno.

»Kako je bilo v šoli?«

»Kaj ste jedli?«

»Zakaj nisi jedel?«

»Imaš nalogo?«

»Kako nimaš naloge?«

»Kje je jopica?«

»Zakaj nimaš jopice?«

Otrok je nekaj ur v šoli, doma pa ga čaka zaslišanje o tem, kaj in kako je počel v šoli. Nas tega niso spraševali. Najprej zato, ker nas običajno do večera sploh niso videli, ker smo takoj po šoli odšli na igrišče in drugič zato, ker so nam dali več svobode in vedenja, da je šola predvsem naša (otrokova) odgovornost.

Želimo vedeti praktično vse. Včasih skoraj do zadnjega centa, ki ga šola porabi za neko dejavnost. Imamo več informacij kot kadarkoli prej.

Ko je bila šola predvsem otrokova stvar

Saj, tu in tam nas je bilo morda nekoliko strah, ko so šli starši na govorilne ure. Čakali smo doma, malo pogledovali skozi okno in skušali že po načinu, kako hodita proti hiši, ugotoviti, kakšne volje se vračata. In to je bilo bolj ali manj to. Šola je bila predvsem stvar otroka. Moja odgovornost. Moja naloga.

Danes?

Starši imamo na voljo ogromno informacij. Elektronske dostope, elektronska sporočila, obvestila, aplikacije, ocene, urnike, odsotnosti, napovedana ocenjevanja … Želimo vedeti praktično vse. Včasih skoraj do zadnjega centa, ki ga šola porabi za neko dejavnost. Imamo več informacij kot kadarkoli prej.

Toda ali smo zaradi tega mirnejši? Dvomim. Mogoče smo celo bolj zaskrbljeni.

Otroci imajo danes navidezno več zaščite, vendar po mojem mnenju pogosto veliko manj samostojnosti. Imajo več naše prisotnosti, vendar hkrati manj prostora, da kakšno stvar rešijo sami. Če se nekaj zgodi, smo tam. Če česa nima, smo tam.

Če kaj pozabi, rešujemo. Če nastane težava, pišemo. Če dobi slabo oceno, analiziramo. In če je treba, skoraj skupaj z njim hodimo v šolo. Z otrokom delamo plakate, seminarske naloge, iščemo in pišemo opravičila. Ali pa celo otroka “branimo” pred hudobnimi in nestrokovnimi učitelji (upam, da se zazna cinizem tega stavka).

Vrnimo otrokom vsaj del tiste odgovornosti, s katero smo odraščali mi.

Ne, leta 1993 ni bilo vse bolje

Zato ne bom rekel, da je bilo ob mojem prvem šolskem dnevu leta 1993 bolje, kot je danes. Ni bilo. Bilo je drugače.

Ni bilo WhatsAppa, ni bilo eAsistenta, ni bilo pametnih telefonov in ni bilo neskončnega toka informacij, zaradi katerega imamo danes občutek, da moramo vedeti za praktično vsak korak svojega otroka.

Marsikaj pa danes delamo tudi bolje. Otroka bolj slišimo. Njegove stiske jemljemo resneje. Z njim se več pogovarjamo. Bolj smo pozorni na njegove občutke. In verjetno smo mu v marsičem bližje, kot so bili starši nam pred tridesetimi leti.

Mogoče pa smo leta 1993 otrokom vendarle dajali nekaj, kar jim danes damo premalokrat. Zaupanje, da zmorejo sami.

Ne bojmo se novega šolskega leta

Zato imam pred začetkom novega šolskega leta predvsem en nasvet za nas, starše: poskusimo se ne bati šole.

Kako? Tako, da ne bomo vključeni v prav vsak korak, ki ga otrok naredi v šoli. Tako, da ne bomo reševali vsake njegove težave, še preden bo sploh dobil možnost, da jo poskuša rešiti sam. Poskusimo doseči, da bo skrb za šolo najprej otrokova odgovornost.

Če ne bo naredil domače naloge, to ni problem mame. Če bo pozabil plakat, to ni problem očeta.

Če ne bo imel tistega, kar je od njega zahtevala učiteljica, je prav, da posledice tega najprej občuti on. Ne zato, ker bi bili slabi starši.

Ampak zato, ker ga pripravljamo na življenje, v katerem mama in oče ne bosta vedno stala ob njem in popravljala stvari, ki jih je pozabil narediti sam. Vrnimo otrokom vsaj del tiste odgovornosti, s katero smo odraščali mi.

»Če se ne boš učil, ne boš imel uspeha. Če ne boš imel uspeha, boš težje dosegel tisto, kar si v življenju želiš.«

Morda danes zveni nekoliko staromodno. Morda celo strogo. In vem, da je v času, ko želimo otrokom odstraniti čim več ovir s poti, to skoraj misija nemogoče. Toda nekje je treba začeti. Morda že prvega šolskega dne.

Z manj našega strahu in več njihove odgovornosti. In predvsem z zaupanjem, da zmorejo.

Tako kot smo morali nekoč zaupati mi.