Foto: CanvaSe še spomnite svojega prvega šolskega dne? Verjetno se v vas prebudijo občutki vznemirjenja, radovednosti in tudi nekoliko strahu. Tudi danes pri prvošolčkih ni nič drugače. Čutijo enako vznemirjenje in enake stiske kot smo jih čutili mi takrat in kot jih podoživljamo ob svojih otrocih. Ja, tudi za nas starše je imeti prvošolčka nekaj posebnega.
Če zanj prvi šolski dan predstavlja velik mejnik, ki pomeni nov začetek, nove obraze, nove navade, nov način učenja, nove zahteve in vstop v neznano, pa za nas pomeni zavedanje, da se otroštvo na nek način končuje, saj otrok vstopa v bolj »resen« svet.
Kot skrbni starši seveda želimo pripraviti vse, da bo ta prehod čim manj stresen in čim bolj uspešen.
Seznam šolskih potrebščin, ki jih novopečeni šolar potrebuje, je dolg in včasih je že nakup le teh precej stresen. Odločiti se moramo med kupi barvitih zvezkov, neštetimi paketi barvic in flomastrov, radirk vseh velikosti in oblik, peresnic in torb. Toda pustimo pripomočke ob strani in se vprašajmo, kaj v resnici potrebuje prvošolec.
Šola ni samo učenje
Otrok odhaja v šolo po znanje, odhaja pridobit delovne navade in veščine, ki jih bo čez toliko let potreboval na delovnem mestu. Sliši se zelo ambiciozno, kar malo preveč za malega prvošolčka. On ne prihaja v šolo kot mali bodoči delavec. Prihaja kot otrok, ki šele spoznava, kdo je, kaj ga zanima in kaj zmore.
Če dobro pogledamo v njegove oči, vidimo radovednost in željo po brezskrbnem odkrivanju novega. Vendar poleg tega lahko opazimo še marsikaj drugega. Recimo željo po tem, da ga bo učiteljica imela rada, da bo opazila njegov trud in ga pohvalila, pa tudi potolažila, ko mu ne bo uspelo. Da bo v razredu našel prijatelja, s katerim bo klepetal med poukom, si delil sladkarije in se popoldan dobil z njim na igrišču. Da bo v razredu sprejet in bo čutil pripadnost. Želi si, da mu bo šlo dobro, da bo znal, da se ne bo velikokrat zmotil in da se sošolci ne bodo norčevali zaradi njegovih napak. Želi biti viden, a hkrati ne preveč izpostavljen, da mu ne bi bilo nerodno, želi biti slišan in razumljen. Želi, da ga nekdo opazi, kadar je vesel, pa tudi takrat, ko je žalosten ali ga je strah. Želi si, da bi se v novem okolju počutil varno. Da lahko dvigne roko in vpraša, če česa ne razume. Da lahko pove, kadar se mu zgodi krivica ali ga kdo prizadene. Da čuti, da ni nič narobe, če za prepis s table rabi več časa kot sošolec. In da njegova vrednost ni odvisna od tega, kako lepo pisavo ima ali kako hitro reši naloge.
Kako lahko otroku konkretno pomagamo?
Potrebuje spodbudo
Prvošolec ni več nepopisan list. Marsikaj je že doživel in marsikaj že zna. Marsikaj pa se mora še naučiti. Zato je pomembno, da ima ob sebi odrasle, ki mu dovolijo, da se uči na svoj način, da poskuša, se zmoti, naredi napako in poskusi znova. Le če se ne bo bal, da bi naredil kaj narobe, se bo lahko učil in tako tudi krepil zaupanje, da zmore.
Potrebuje rutino in dovolj počitka
Šola je za šestletnika naporna. Veliko je poslušanja, sedenja, prilagajanja, veliko je novih informacij in novih situacij. Prvošolec potrebuje čas, da se spočije in sprosti, na-igra in tudi dolgočasi.
Potrebuje samostojnost
To ne pomeni, da bo od sedaj naprej sam skrbel zase … Pomeni pa, da mu damo možnost, da si sam pripravi oblačila, zaveže vezalke, ošili svinčnike in barvice ter pospravi svoje stvari. Zelo verjetno bo pri tem počasnejši kot vi in bo lahko trajalo dolgo, kdaj bo tudi naredil narobe, a nič zato. Pomembneje od tega, da je vse narejeno hitro in popolno, je, da otrok spozna, da zmore sam.
Potrebuje občutek varnosti
Šola prinese veliko novega in to ni nujno lepo. Zato se z njim veliko pogovarjajte o tem, kaj doživlja, kako se počuti. Zelo je pomembno, da otrok ve, da se z vami lahko pogovori o vsem, hkrati pa mora vedeti tudi, na koga se lahko obrne v šoli, če česa ne bo razumel, če ga bo strah ali se bo znašel v težavah.
Potrebuje prijatelje, ne tekmovanja
Otroci se razvijajo različno hitro. Nekdo bo hitreje bral, drugi bo bolje risal, tretji bo spretno zabijal gole, četrti pa bo brez težav računal. Ne primerjajmo ga z drugimi, sicer lahko šola hitro postane tekmovanje, namesto da bi ostala prostor, kjer se spodbuja radovednost in veselje do učenja.
Kaj naj torej ne manjka v šolski torbi?
Resda prvošolci potrebujejo tudi konkretne stvari, toda nobena torba ne more nadomestiti tega, kar otrok najbolj potrebuje. Zato letos vanjo napakirajte:
- čas, ki ga bosta preživela skupaj,
- potrpežljivost in sprejetost, še posebej takrat, ko mu ne bo šlo najbolje,
- občutek, da verjamete vanj,
- dovoljenje, da je še vedno lahko otrok,
- zavedanje, da je ljubljen in dragocen in da je dovolj dober takšen, kot je.
To je tisto najdragocenejše, kar mu lahko položimo v šolsko torbo.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Tatjana Jakovljević: Zakaj otrok, ki zna ‘vse’, morda še ni zrel za šolo?
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Dr. Miha Rutar: Za otroka je huda rana, če mama pred njim izpodbija očetovo avtoriteto
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Še sedaj se zelo dobro spominjam prvega šolskega dne. Šola je bila v sosednji vasi in kar precejšen kos poti je bilo treba prehoditi in pri tem prečkati tudi glavno cesto. Še sreča, da takrat skoraj ni bilo avtomobilov. V šolo sem šla z velikim pričakovanjem in tudi z veseljem, saj sem si zelo želela znanja, pa tudi otroške družbe. Doma je namreč nisem imela.
Še danes se spominjam tovarišice učiteljice, kot smo takrat rekli. Bila je mlada, postavna in visoka, oblečena je bila v belo krilo in zeleno bluzo. Imela je lepe, črne lase in je govorila s čistim in razločnim glasom. Prvi dan pouka nam je pripovedovala pravljico Volk in sedem kozličkov. Imela je posebne sličice, ki jih je z bucikami pripenjala na moder flanelograf. Zapomnila sem si vsako besedo, ki jo je učiteljica povedala.
Imela sem staro, oguljeno torbico, v njej pa nekaj zvezkov, računico in čitanko. Spominjam se lesene škatlice, v kateri so bile stare barvice in navaden svinčnik. Pozneje smo pisali s peresom in imeli smo stekleničko s tinto, v katero smo pomakali pero. V šoli je bil velik poudarek tudi na lepi pisavi in na obnašanju.
Spominjam se še velike, zelene peči, ki je stala v kotu, velike table, ki je morala biti vsak dan sveže pobrisana in majhnih stolčkov. Po pouku smo morali pobrati papirčke po tleh in vse stole položiti na klopi, da smo s tem olajšali delo čistilki. Prav tako se spominjam šolskih malic, črnega kruha, namazanega z marmelado, pašteto ali pa kos kruha z rezino ljubljanske salame ali pa sira. Kako je bilo vse dobro! Nihče se ni z zmrdoval. Kuharica je kuhala čaj, ali pa smo dobili skodelico mleka ali kakava.
Nihče od otrok ni prej obiskoval vrtca. Nekateri niso znali držati v roki niti svinčnika, vendar je učiteljici uspelo, da nas je v prvem razredu naučila računati do dvajset ter brati in pisati. In to tudi pisane črke!