Kaj v resnici potrebuje prvošolec?

Foto: Canva

Se še spomnite svojega prvega šolskega dne? Verjetno se v vas prebudijo občutki vznemirjenja, radovednosti in tudi nekoliko strahu. Tudi danes pri prvošolčkih ni nič drugače. Čutijo enako vznemirjenje in enake stiske kot smo jih čutili mi takrat in kot jih podoživljamo ob svojih otrocih. Ja, tudi za nas starše je imeti prvošolčka nekaj posebnega.

Če zanj prvi šolski dan predstavlja velik mejnik, ki pomeni nov začetek, nove obraze, nove navade, nov način učenja, nove zahteve in vstop v neznano, pa za nas pomeni zavedanje, da se otroštvo na nek način končuje, saj otrok vstopa v bolj »resen« svet.

Kot skrbni starši seveda želimo pripraviti vse, da bo ta prehod čim manj stresen in čim bolj uspešen.

Seznam šolskih potrebščin, ki jih novopečeni šolar potrebuje, je dolg in včasih je že nakup le teh precej stresen. Odločiti se moramo med kupi barvitih  zvezkov, neštetimi paketi barvic in flomastrov, radirk vseh velikosti in oblik, peresnic in torb. Toda pustimo pripomočke ob strani in se vprašajmo, kaj v resnici potrebuje prvošolec.

Šola ni samo učenje

Otrok odhaja v šolo po znanje, odhaja pridobit delovne navade in veščine, ki jih bo čez toliko let potreboval na delovnem mestu. Sliši se zelo ambiciozno, kar malo preveč za malega prvošolčka. On ne prihaja v šolo kot mali bodoči delavec. Prihaja kot otrok, ki šele spoznava, kdo je, kaj ga zanima in kaj zmore.

Če dobro pogledamo v njegove oči, vidimo radovednost in željo po brezskrbnem odkrivanju novega. Vendar poleg tega lahko opazimo še marsikaj drugega. Recimo željo po tem, da ga bo učiteljica imela rada, da bo opazila njegov trud in ga pohvalila, pa tudi potolažila, ko mu ne bo uspelo. Da bo v razredu našel prijatelja, s katerim bo klepetal med poukom, si delil sladkarije in se popoldan dobil z njim na igrišču. Da bo v razredu sprejet in bo čutil pripadnost. Želi si, da mu bo šlo dobro, da bo znal, da se ne bo velikokrat zmotil in da se sošolci ne bodo norčevali zaradi njegovih napak. Želi biti viden, a hkrati ne preveč izpostavljen, da mu ne bi bilo nerodno, želi biti slišan in razumljen. Želi, da ga nekdo opazi, kadar je vesel, pa tudi takrat, ko je žalosten ali ga je strah. Želi si, da bi se v novem okolju počutil varno. Da lahko dvigne roko in vpraša, če česa ne razume. Da lahko pove, kadar se mu zgodi krivica ali ga kdo prizadene. Da čuti, da ni nič narobe, če za prepis s table rabi več časa kot sošolec. In da njegova vrednost ni odvisna od tega, kako lepo pisavo ima ali kako hitro reši naloge.

Kako lahko otroku konkretno pomagamo?

Potrebuje spodbudo

Prvošolec ni več nepopisan list. Marsikaj je že doživel in marsikaj že zna. Marsikaj pa se mora še naučiti. Zato je pomembno, da ima ob sebi odrasle, ki mu dovolijo, da se uči na svoj način, da poskuša, se zmoti, naredi napako in poskusi znova. Le če se ne bo bal, da bi naredil kaj narobe, se bo lahko učil in tako tudi krepil zaupanje, da zmore.

Potrebuje rutino in dovolj počitka

Šola je za šestletnika naporna. Veliko je poslušanja, sedenja, prilagajanja, veliko je novih informacij in novih situacij. Prvošolec potrebuje čas, da se spočije in sprosti, na-igra in tudi dolgočasi.

Potrebuje samostojnost

To ne pomeni, da bo od sedaj naprej sam skrbel zase … Pomeni pa, da mu damo možnost, da si sam pripravi oblačila, zaveže vezalke, ošili svinčnike in barvice ter pospravi svoje stvari. Zelo verjetno bo pri tem počasnejši kot vi in bo lahko trajalo dolgo, kdaj bo tudi naredil narobe, a nič zato. Pomembneje od tega, da je vse narejeno hitro in popolno, je, da otrok spozna, da zmore sam.

Potrebuje občutek varnosti

Šola prinese veliko novega in to ni nujno lepo. Zato se z njim veliko pogovarjajte o tem, kaj doživlja, kako se počuti. Zelo je pomembno, da otrok ve, da se z vami lahko pogovori o vsem, hkrati pa mora vedeti tudi, na koga se lahko obrne v šoli, če česa ne bo razumel, če ga bo strah ali se bo znašel v težavah.

Potrebuje prijatelje, ne tekmovanja

Otroci se razvijajo različno hitro. Nekdo bo hitreje bral, drugi bo bolje risal, tretji bo spretno zabijal gole, četrti pa bo brez težav računal. Ne primerjajmo ga z drugimi, sicer lahko šola hitro postane tekmovanje, namesto da bi ostala prostor, kjer se spodbuja radovednost in veselje do učenja.

Kaj naj torej ne manjka v šolski torbi?

Resda prvošolci potrebujejo tudi konkretne stvari, toda nobena torba ne more nadomestiti tega, kar otrok najbolj potrebuje. Zato letos vanjo napakirajte:

• čas, ki ga bosta preživela skupaj,
• potrpežljivost in sprejetost, še posebej takrat, ko mu ne bo šlo najbolje,
• občutek, da verjamete vanj,
• dovoljenje, da je še vedno lahko otrok,
• zavedanje, da je ljubljen in dragocen in da je dovolj dober takšen, kot je.

To je tisto najdragocenejše, kar mu lahko položimo v šolsko torbo.