Socialna anksioznost: ko se najstnik skriva pred svetom

Foto: Canva

Do osmega razreda je moja hči oboževala šolo. Dobro se je razumela s sošolkami in sošolci, veliko so se družili, ukvarjala se je s športom in bila srečna in zadovoljna. Potem pa so v šoli premešali razrede, dobila je še nekaj novih sošolcev, ki so se priselili od drugod, in vse se je spremenilo. Zjutraj pred odhodom v šolo jo je grabila panika, zvečer je bila brezvoljna in potrta.

Scenarij, ki je poznan marsikateremu staršu. Otrok, ki je še nedavno cvetel in bil zadovoljen, naenkrat postane potrt in se umika iz družbe. Ne zanimajo ga več stvari, ki jih je prej oboževal. Ne želi se več udeleževati dogodkov, kjer je prej z veseljem sodeloval. Naenkrat ga postane vsega strah. Ne pomaga, da so tam njegovi prijatelji, ne pomaga, da mu nudimo pomoč. Zdi se, kot da je vse slabše in slabše. Ne more spati, zvečer ga boli trebuh, zjutraj mu je slabo in celo bruha. Takrat se zavemo, da ima otrok resno težavo. Strokovno se temu reče socialna anksioznost.

Čeprav je normalno, da smo v določenih situacijah nemirni in nervozni, pa je socialna anksioznost stanje, pri katerem vsakodnevne interakcije povzročajo močno tesnobo in zadrego. To ni zgolj sramežljivost, ampak gre za močan strah pred ocenjevanjem, kritiko ali zavrnitvijo s strani drugih ljudi, zato začne najstnik družbene situacije doživljati vse bolj kot grožnjo.

Pri najstnikih, kjer se možgani še razvijajo in se spreminja telo, po njem pa divjajo hormoni, se lahko socialna anksioznost razvije hitro in močno vpliva na njihovo življenje. Vpliva na njihove odnose, na vsakodnevno rutino, šolo in druge dejavnosti.

Kako prepoznati, da je otrok socialno anksiozen?

Mnogi starši najprej opazijo spremembe v vedenju. Najstnik, ki je bil nekoč družaben, začne zavračati povabila prijateljev, se izogiba šolskim dejavnostim ali noče sodelovati pri pouku.

Med pogostimi znaki so še:

• izrazit strah pred nastopanjem, spraševanjem pred razredom ali spoznavanjem novih ljudi,
• izogibanje družabnim dogodkom,
• strah, da bo osramočen,
• izogibanje situacijam, kjer bi bil v središču pozornosti,
• pretirana skrb, kaj si drugi mislijo o njem,
• močna samokritičnost po družbenih stikih, ko po koncu dogodka pretirano analizira svoje vedenje in išče napake,
• močan strah pred stiki z neznanci,
• težave pri vzpostavljanju pogovora,
• zelo tih, negotov ali tresoč glas,
• rdečica, potenje, tresenje rok,
• slabost, bolečine v trebuhu ali glavoboli pred družabnimi dogodki,
• umikanje v osamo in zmanjšano zanimanje za dejavnosti, ki so ga prej veselile,
• pričakovanje najslabših možnih posledic.

Pri nekaterih mladostnikih se lahko pojavijo tudi težave s spanjem, padec učnega uspeha ali občutki osamljenosti.

Zakaj pride do socialne anksioznosti?

Vzrokov običajno ni mogoče pripisati enemu samemu dejavniku. K razvoju socialne anksioznosti lahko prispevajo:

• negativne izkušnje, kot so zasmehovanje, ustrahovanje ali zavrnitev,
• visoka pričakovanja do sebe,
• genetska nagnjenost k anksioznosti,
• občutljivejša osebnost,
• pretirana samokritičnost,
• stresni življenjski dogodki.

Kako mu lahko pomagamo?

Najstniku pomagajte razumeti, za kaj sploh gre. Morda verjame, da ni dovolj dober. Naj ve, da težave, ki jih ima, niso njegova krivda in niso posledica slabega značaja. Povejte mu za konkretne življenjske primere, da bo lažje razumel, in mu podajte nekaj predlogov, kako si lahko pomaga.

• Naj si vzame čas zase

Tudi če je na nekem družabnem dogodku in se tam počuti utesnjeno, si lahko vzame nekaj časa zase. To je lahko odhod na stranišče, kratek sprehod ali samo umik na svež zrak, da se umiri.

• Naj ve, da ni sam

Ljudje pogosto občutimo tesnobo, ko se znajdemo v velikih skupinah, v neznanem okolju ali med ljudmi, ki jih ne poznamo. To je naš naraven odziv in z nami ni nič narobe. Pomembno pa je, da se jo naučimo obvladovati.

• Potrdite njegove občutke

Strahovi se odraslim pogosto zdijo pretirani, vendar so za mladostnika zelo resnični. Ne zmanjšujte tega, kar čuti. Če nekam ne želi iti ali ne želi nečesa početi, se o tem pogovorite in presodite, ali je udeležba smiselna. Prav tako je koristno, da skupaj preigravate različne možne scenarije in vadite odzive, ki mu bodo pomagali obvladovati tesnobo.

• Poslušajte brez obsojanja

Najstnik potrebuje občutek, da ga razumete. Namesto stavkov, kot so »Saj ni tako hudo«, raje recite: »Vidim, da ti je res težko. Povej mi, kako se počutiš.« Ko se mladostnik počuti slišanega, bo lažje spregovoril o svojih stiskah.

• Pomagajte mu, da se sooči s strahovi

Čeprav se bo najstnik želel izogibati neprijetnim situacijam, je pomembno, da ne dovolite, da bi strah prevladal. Izogibanje sicer prinese trenutno olajšanje, dolgoročno pa anksioznost še krepi. Čeprav mu je težko, naj se sooči in s tem pridobi pomembno izkušnjo, da lahko preživi zahtevne situacije. Več uspešnih izkušenj kot bo imel, več samozaupanja bo pridobil.

• Spodbujajte postopno soočanje s strahovi

Pomembno je, da se najstnik sooči z neprijetnimi situacijami. To pa ne pomeni, da ga silite v dejavnosti, ki jih ne želi. Poiščite aktivnosti, ki ga veselijo, in začnite postopoma, da ne bo predolgo ujet v neprijetni situaciji.

Če gre na šolski dogodek, se zmenita za uro, ko ga boste prišli iskat, razen če vam sporoči, da želi ostati dlje. Prijatelja naj najprej povabi domov, kjer se bo počutil bolj sproščeno. Dogovorita se za posebno »šifro«, ki vam jo pošlje, če potrebuje pomoč.

Jasne meje in varnostni načrti pomagajo zmanjšati tesnobo.

• Bodite zgled

Otroci opazujejo, kako se starši soočajo s stresom. Miren in podporen odziv lahko pomembno vpliva na njihov občutek varnosti.

• Pomagajte mu najti učinkovite strategije spoprijemanja

Koristne so različne tehnike sproščanja, kot so dihalne vaje, ki pomagajo umiriti telo in zmanjšati stres in vaje čuječnosti. Včasih že to, da gre za nekaj minut na stranišče, zapre oči in desetkrat globoko vdihne ter izdihne, zmanjša negativne misli.
Koristne so lahko redna telesna dejavnost, dovolj spanja in omejitev uporabe družbenih omrežij.

Sicer pa za najučinkovitejšo metodo velja kognitivno-vedenjska terapija, ki pomaga prepoznati in spremeniti negativne miselne vzorce ter postopno premagovati strahove. Tu pa potrebujete pomoč ustrezno usposobljenega strokovnjaka.

• Bodite potrpežljivi

Morda boste opazili, da dela le majhne korake pri premagovanju občutkov tesnobe. Toda vsak korak naprej ga približa temu, da socialna anksioznost ne bo več obvladovala njegovega življenja.

Kdaj poiskati strokovno pomoč?

Strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar:

• trajajo težave več mesecev,
• se najstnik vse bolj umika iz družbe,
• zaradi strahu izostaja od pouka ali dejavnosti,
• se pojavijo telesne težave brez jasnega zdravstvenega vzroka,
• anksioznost vpliva na šolski uspeh ali odnose,
• se pojavijo znaki depresije ali samopoškodovalnega vedenja.

Kam po pomoč?

Za začetek se je dobro obrniti na:

• otrokovega pediatra,
• šolsko svetovalno službo,
• psihologa,
• specialista otroške in mladostniške psihiatrije.

V primeru, da so stiske hujše, se lahko obrnete tudi na:

• TOM telefon: 116 111,
• Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov,
• najbližji zdravstveni dom ali urgentno psihiatrično službo.

Socialna anksioznost je premagljiva

Čeprav lahko socialna anksioznost močno omejuje življenje mladostnika, pa je pomembno vedeti, da obstajajo učinkoviti načini zdravljenja in podpore. S pravočasnim prepoznavanjem težav, razumevanjem ter strokovno pomočjo lahko najstnik razvije veščine, ki mu bodo omogočile, da bo bolj samozavesten, bolj sproščen v odnosih in bo tudi njegovo življenje lepše.

Več o socialni anksioznosti: MIRA