Foto: ShutterstockImam problem, ki morda ni problem, je pa bolečina. Moji starši so ločeni. Oba imata nove partnerje, oče tudi otroke. Odnose imamo po nekaj burnih letih še kar ok, kar me boli pa je, da ne eden ne drugi ne pokažeta praktično nobenega interesa za moja dva otroka. Ne povabita jih k sebi, ne prideta na obisk, če izrecno ne vabim. Oče in njegova nova žena sploh ne. Mamo pa tudi moram izrecno prositi za pomoč pri varstvu (redko, morda 1x mesečno za dve uri), sama nikoli ne da pobude, da bi vnuka kam peljala, ali se podružila z njima. Če ne bi jaz vsega organizirala in spodbujala, se resno sprašujem, če bi moja otroka sploh poznala babico in dedka. Moževi starši so pokojni, tako da tudi s te strani nimata te izkušnje. Niti v vrtec nista prišla na noben nastop za babice in dedke. Razumem, da imata svoja življenja, me pa boli, da nimata želje, da bi bili tudi moji otroci del njunih življenj. Boli me, ko gledam, koliko se drugi stari starši ukvarjajo s svojimi vnuki in jih obožujejo. Sprašujem se tudi, kako naj svojima otrokoma (najmlajši je 4 in že razumeta) pojasnim, da babi in dedi pač ne prideta.
Najbolj temeljna želja vsakega otroka je, da bi bil sprejet in ljubljen v vsem, kar je. To pomeni, da bi bil sprejet tudi v svojih izbirah in nenazadnje takrat, ko sam postane starš in ima svoje otroke. Na nek način imate prav, ko pravite, da to ni vaš problem, je pa vaša globoka bolečina. Naj to pojasnim.
Njihov problem in vaša bolečina
Ni vaš problem, ker na to, ali bodo želeli vaši starši preživljati čas z vašimi otroki, nimate zares vpliva. To je njihov problem oz. njihova odgovornost. Lahko omogočite pogoje, odločitev pa je potem na strani vaših staršev. To pomeni, da jih lahko prosite za varstvo, obvestite o nastopu otrok, povabite na rojstni dan otrok, lahko jim tudi bolj ali manj direktno poveste, da vam veliko pomeni (čustveno in logistično), če vzamejo v varstvo vaše otroke. Ne morete pa narediti, da bodo hoteli preživljati čas z otroki. Za to se bodo morali sami odločiti, si ovrednotiti lepote časa z vnuki, pa seveda tudi plačati »ceno« za to (npr. prilagoditev svojega urnika, vložiti nekaj energije v to, zdržati frustracije, ko otroci uveljavljajo svojo voljo, delajo stvari po svoje ipd.).
Seveda pa vam ni vseeno glede tega, da se starši vedno znova odločijo, da ne bodo preživljali časa z vnuki. Najbrž je vaša bolečina dvojna. Najbolj očitna je, ko gledate, kako so drugi stari starši ob svojih vnukih, kar v vas prebuja žalost in prikrajšanost, morda tudi jezo, ker se vam zdi krivično, da vaši otroci niso tega deležni.
Pogosto se neuresničena hrepenenja nas kot otrok prebudijo ob naših otrocih, zaradi česar doživljamo mini zavrnitve ob svojih otrocih globlje in bolj dramatično, kot jih morda doživljajo naši otroci.
Pogosto pa je še ena plast občutij, ki se nanašajo na lastno otroštvo, ki se pogosto prebudi ob naših otrocih. Koliko ste imeli stika s svojimi starši kot majhna deklica? Ste čutili, da so si pripravljeni vzeti čas in energijo za vas? Ali pa so bili drugi ljudje in opravki pomembnejši? Pogosto se ta neuresničena hrepenenja nas kot otrok prebudijo ob naših otrocih, zaradi česar doživljamo te mini zavrnitve ob svojih otrocih globlje in bolj dramatično, kot jih morda doživljajo naši otroci.
Kaj lahko vi storite?
Ključna stvar, ki je vaša odgovornost, je ugotoviti, ali bolečina in prikrajšanost prihajata bolj iz vaše izkušnje prikrajšanosti za stik v otroštvu ali prihajata bolj od prikrajšanosti otrok.
Pri tem vam lahko pomaga mož, ki je čustveno manj vpleten kot vi. Pogovorite se z njim, kako on vidi neodzivnost starih staršev in predvsem, kako vidi, da vaša otroka to doživljata. Ali govorita o tem? Sprašujeta, kje sta dedek in babica, ko imata nastop? Kako rada gresta k njima na obisk in kakšna prideta nazaj? Sta vesela, umirjena, polna zgodb, ali pa se tam dolgočasita in iščeta izgovore, da ne bi šla.
Če se ob teh razmišljanjih in pogovorih v vas prebuja vaše otroštvo, je to pomembna tema, ki ji velja posvetiti čas in prostor v odnosu z možem, morda tudi s terapevtom. Včasih je potrebno začutiti bolečino tistega majhnega otroka, ki ni bil viden in slišan, iti čez jezo, zamero, tudi krivdo in sram in nazadnje odžalovati, da ste bili prikrajšani za stik. To zahteva čas in energijo, a se splača, saj se boste osvobodili zamer do staršev ter se razbremenili občutkov krivde in neustreznosti (otrok namreč vedno odgovornost za odsotnost stika prevzame nase). Posledično se boste tudi sami bolje uglasili na potrebe svojih otrok, saj jih boste bolj jasno videli. Naše pretekle izkušnje in bolečine namreč zameglijo sliko trenutne realnosti.
Morda boste presenečeni, da so otroci manj obremenjeni glede stika z dedki in babicami, saj ne vejo, da je lahko to pomemben odnos.
Komunikacija z otroki
Ko boste dobro prečutili svojo zgodbo, se je smiselno obrniti tudi do otrok in se pogovoriti z njimi.
Morda boste presenečeni, da so otroci manj obremenjeni glede stika z dedki in babicami, saj ne vejo, da je lahko to pomemben odnos. V tem primeru jim ni potrebno razlagati, zakaj ni dedka in babice na nastope. V resnici tudi ne veste: lahko nimajo stika, ker niso zares razčistili odnosa z vami, morda se ob malih otrocih prebujajo njihove zgodbe iz otroštva, ob katerih zablokirajo, morda se ne znajdejo z manjšimi otroki, se počutijo nerodne, morda jih novi partnerji oz. družina toliko zasede, da ne zmorejo drugih odnosov, lahko je čisto nekaj tretjega. V bistvu ne veste in kar je pomembneje, ne morete tega popraviti, da bi bili oni bolj sproščeni stari starši, ki si želijo stika z vnuki. To je nekaj, kar je izključno njihovo.
Veliko odličnih idej za bogato preživljanje skupnega časa starih staršev in vnukov najdete v knjigi Vrtec pri stari mami.
V tem smislu tudi nima smisla, da organizirate in animirate njihove stike v želji, da bi jih bilo več in bi bili bolj kvalitetni. Morda sta v tem trenutku tisti dve uri varstva na mesec največ, kar lahko dobite od njih. Tudi to je nekaj in lahko pomaga predvsem vam in možu, da imata nekaj časa zase, pa tudi vajina otroka bosta lahko nekaj časa preživela z babico in jo tako spoznavala.
Morda pa vaše otroke odsotnost starih staršev obremenjuje. Če se sprašujejo, kje so, si vam ni potrebno izmišljevati izgovorov in jih opravičevati. Predvsem je pomembno, da vam lahko otroci ubesedijo svoja vprašanja in občutja. Morda so žalostni, ker jih ni, morda jezni, morda so v dvomih. Pomembno je, da vejo, da niso sami krivi za to (ker bi bili npr. poredni, nezanimivi) in da dobijo občutek, da ste vi tam za njih, da vam lahko povedo svoje občutke in predvsem da so sprejeti v tem.
Če se otroci sprašujejo, kje sta babica in dedek, si vam ni potrebno izmišljevati izgovorov in jih opravičevati. Predvsem je pomembno, da vam lahko otroci ubesedijo svoja vprašanja in občutja.
V vsakem primeru naj vam bo v uteho, da otroci za svoj zdrav razvoj rabijo varno navezavo vsaj na enega odraslega. To pomeni, da jih zmorete začutiti, jim pomagati ubesediti njihova občutja, potrebe in se na njih odzivati (se pogovoriti, jih objeti, potolažiti oz. kar pač potrebujejo). Včasih pomeni tudi, da zmorete zdržati njihovo jezo in zamero, ko jim postavite mejo, ali pa žalost in bolečino ob trpljenju. S tem jim pošiljate sporočila, da so sprejeti v vsem, kar doživljajo, in da bo vaš odnos zdržal preizkušnje življenja.
Če imata vaša otroka še kvaliteten odnos z očetom in če imata izkušnjo trdne in ljubeče medsebojne povezanosti med vami in možem, pa je to že izjemna popotnica za njuno življenje.
Vam želim, da bi vlagali čas in energijo predvsem v tiste odnose, ki so živi in ki rastejo!
Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Poglej tudi naše naročniške vsebine:
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Dr. Andrej Perko: Ni pravično, da se vprašanje dedovanja prelaga na otroke!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Za otroka je pomembno najbolj, da je navezan na tiste, ki ga imajo radi. Ali so to starši, stari starši, ostali sorodniki, učitelji, vzgojitelji, trenerji, ….ni tako pomembno. Glavno, da ima ob sebi tople, iskrene ljudi, ki mu dajejo občutek vrednosti, ljubljenosti.
Moja tašča in tast sta obsedena z delom 24ur na dan, to že dolgo vemo, čeprav sta v pokoju, čeprav bi si lahko vzela čas tako zase kot za vnuke. Delata predvsem zaradi tega, da se jima ni treba ukvarjati z odnosi in zaradi tega, da drugi vidijo, kaj vse sta naredila v svojem življenju. Pozabljata pa, da materialno vse mine. In da tudi priložnosti za odnos minejo in tega se ne da povrniti. Na žalost je tako, da nikoli ne prideta na obisk, tudi po telefonu nimata časa pisati ali poklicati. In nekaj časa ko je bil sin še manjši, sem ves čas jaz hodila na obisk k njima, ves čas sta nekaj počela, nista imela časa za vnuka, čeprav sta ga nazivala “moj vnuček, moj sonček” (za zadnji rojstni dan ga stara mama ni poklicala, ampak mu je poslala sms drug dan z izgovorom, da sta veliko delala in da naj razume).
Tako da sem se potem jaz odločila, da ne bom jaz več tista, ki se bom vozakala k njima, ker obiski morajo biti obojestranski. In ni mi žal, jaz nimam občutkov krivde. In tudi moj sin ve, kakšna sta stara starša. Sin ima druge ljudi, s katerimi se druži in ki ga imajo radi.
Na primer moji starši so čisto drugačni. Oba sta bolna, tudi v pokoju in sta si dala dopovedati, da ne moreta več delati, zato z veseljem med poletnimi počitnice vzameta vnuka.
Da pa bi prosila za varstvo med letom, ne gre, saj nismo blizu doma. To je včasih težko, ampak jaz sem zelo rada s sinom, zato ga tudi imam. Ko bo večji, ga itak ne bo več toliko doma. Zato izkoristim vsako minuto, da se pocartava.
Človek kar ne more verjeti, da obstajajo taki stari starši, ki jih lastni vnuki ne zanimajo, ki si nikoli zanje ne vzamejo časa in če jih že kakšno uro popazijo, jim je to v breme in ne v veselje. Ampak žal obstajajo tudi taki. Samo potem, ko bodo postali ostareli in onemogli, naj se ne čudijo, če bodo sami in jih ne bo prišel nihče od vnukov obiskat. Saj vsi poznamo tisti pregovor, kar seješ, to žanješ.
Stari starši, ki jih jaz poznam, vnuke pazijo, jih vozijo v vrtec, v šolo, na razne dejavnosti, jih vzamejo s seboj celo na morje in v toplice, se ukvarjajo z njimi, jim kupujejo darila (včasih celo preveč). Ampak to je potem že druga tema.
Ko ima nekdo otroke, se je zanje odločil sam, niso se odločili njegovi starši. Oni so svoje otroke že vzgojili, jim posvetili čas in energijo. V kasnejših letih je človek hitreje utrujen, majhni otroci pa znajo biti precej naporni, poleg tega pa je tu tudi odgovornost, če se jim kaj pripeti, med tem, ko so v varstvu. Glede na to, da se sodobni starši vse bolj pogosto poslužujejo permisivne vzgoje in je njihovim sončkom vse dovoljeno, se stari starši verjetno tudi zato izogibajo prevzeti odgovornost za trmastega kričečega in neubogljivega otroka. Po vseh naporih, ki so jih v življenju prestali (vzgoja otrok, napori v službi, nenehen stres in pomanjkanje časa zase) in so zdaj dočakali pokoj, ter ob zavedanju, d a jim ostaja le še nekaj let življenja, jim je postal vsak dan dragocen, končno lahko počnejo stvari, ki jih res veselijo, za katere ni bilo časa prej, energije pa ima starejši človek manj, kot v mladosti. Majhni otroci so napor, ki ga marsikdo od starejših več ne zmore. Zagotovo bi se starši veselili vaših obiskov, če bi bili vi prisotni, ne pa, da pustite vnuke tam v varstvu. Morda tudi vi ne komunicirate veliko s starši in imajo občutek, da jih želite le uporabiti kot brezplačne varuške. Vsak zakaj ima svoj zato. Sigurno niso starši brezčutni in neljubeči, imajo pa svoja življenja, obveznosti in končno svoj prosti čas. Majhen otrok pa je velika odgovornost in obveznost, psihična in fizična izčrpljujoča obremenitev, ki je pogosto naporna že za starše, kaj šele za starejše ljudi. Mladi starši pogosto ne razumejo, da njihovi ostareli starši nekaterih stvari preprosto ne zmorejo več. Ne zmorejo več opraviti vsega, kar so v mladosti lahko. Zato se ljudje šalino:”Ko boš v penziji, ne boš imel več nobenega časa.” Res ga je manj, ker starejši človek stvari dela počasneje in mu vedno zmanjka časa za vse kar bi rad opravil in se tudi bolj in hitreje utrudi. In niso vsi starejši navdušrni nad tem, da bodo tistih par let, ki jih še imajo pred seboj, brezplačne varuške za vnuke. Nekatere bolj veseli vrtnarjenje, izleti, plesne vaje, tek, šport, gledanje filmov….karkoli. In pravico imajo do tega, da živino kot sami želijo, enako kot jo imajo njihovi otroci. V enem od komentarjev nekdo pravi: “To seješ, kar žanješ.” Veliko ljudi poznam, ki so se razdajali za otroke in vnuke, ko so sami potrebovali pomoč, pa so kljub temu ostali sami in končali v domu ostarelih. Ni rečeno, da bodo vnuki skrbeli za stare starše, četudi so jih ti imeli radi in z njimi preživljali čas. To ni niti njihova zakonska obveza, niti njihova prioriteta v življenju, niti stari starši tega ne pričakujejo, saj vedo, da vnuki običajnonimajo časa za to. Redki so, ki se spomnijo svojih starih staršev in jim pomagajo na starost. Tudi mnogi otroci živijo svoja življenja in se ne čutijo dolžne pomagati istarelim staršem. Dokaz za to trditev so prenatrpani domovi upokojencev, kjer sameva mnogo starih in obnemoglih, mnogi redko dočakajo objsk svojcev. Včasih je dobro, če človek skuša pogledati na to kar ga teži iz čevljev nekoga drugega, v tem orimeru iz persoektive staršev. V tem primeru ne smemo gledati z očmi otroka, temveč z očmi odrasle osebe. Ločeni starši, ki so v kasnejšem obdobju končno našli srečo ob novem partnerju in ustvarili novo družino, usmerjajo vso energijo v to, skušajo nadoknaditi zamujena leta, ko so vztrajali v prejšnjem odnosu pogosto zaradi občutka kdgovornosti do otrok, da jim ne bi pokvarili otroštva. Sedaj pa čutino, da je orišel njihov čas za malo sreče. Zagotovo imajo pravico do tega, biti babica in dedek ni slu]ba, ni obveznost, ni nujno želja. Tako pač je, na življenja drugih, na njibove odločitve, prioritete, ne moremo vplivati.
Sammantha, pa saj se ne gre za to, da bi morali dedki in babice non stop paziti na vnuke in se z njimi ukvarjati, saj tega nihče od njih ne zahteva. Gre se za to, da se dedek in babica za vnuke sploh ne zmenita, da jim ne namenita niti minuto pozornosti, da tudi na njihov rojstni dan pozabita. Mislim, da je to že skrajnost.
Razumem, da so babice in dedki utrujeni od dela, starosti in življenja (tudi jaz sem babica in se ne morem pohvaliti s super zdravjem), ampak, če hodijo po potovanjih, izletih, pohodih, raznih tečajih, ipd. bi lahko kakšno uro namenili tudi vnukom.
“Ko ima nekdo otroke, se je zanje odločil sam, niso se odločili njegovi starši. Oni so svoje otroke že vzgojili, jim posvetili čas in energijo”.
Samanta, to so samo izgovori z vaše strani, vse kar ste napisali. Sedanji stari starši po večini nas niso vzgojali, nam namenjali časa in energije. Ker kolikor slišim vse te stare starše, so večinoma samo garali, garali, se odrekali, se žrtvovali, gradili trinadstopne hiše, itd. itd. In to sami povedo, tega si nisem izmislila.
Današnji mladi starši pa predvsem posvečajo čas otrokom (nisem rekla da vsi), ni jim toliko pomembna materialnost, radi gredo kam na izlete, veliko se posvečajo svoji osebni sreči, zadovoljstvu, čustvom in namenjanju časa družini. In to je vse, kar je najbolj pomembno.
Zato pa mišljenje današnjih starih staršev in današnjih mladih staršev ne gre skupaj.
“To seješ, kar žanješ.” Veliko ljudi poznam, ki so se razdajali za otroke in vnuke, ko so sami potrebovali pomoč, pa so kljub temu ostali sami in končali v domu ostarelih.
Ta rek še kako velja, tudi za današnje stare starše.
Razdajati se pomeni ne poskrbeti zase in misliti in delati samo za druge. To je napačno. Posebej današnji stari starši so se razdajali za druge. Zakaj? Zato ker še vedno velja: kaj bodo pa drugi rekli? Velika večina ljudi se ravna po tem, kaj drugi mislijo. Ne vprašajo se, kaj sami čutijo in mislijo. Velika večina ljudi vse materialno počne zato, da bo drugim dokazala, kaj imajo.