Katoliški vrtec nam je dal več, kot smo si drznili misliti

Foto: Canva

V našem vrtcu smo letos starši ob koncu leta kolektivu podarili tečaj oblikovanja izdelkov iz gline. Kar je tudi res dobra metafora za vsakdanjik njihovega dela, ki je oblikoval tudi našo družino. Tega se letošnji konec vrtčevskega leta toliko bolj zavedam.

Majhen vrtec, velik blagoslov

Čeprav sem imela nekaj skrbi ob vpisovanju otrok v vrtec, smo imeli res velik blagoslov s katoliškim vrtcem Dominik Savio, kjer sem od prvega dne čutila, da vzgojiteljicam lahko zaupam, da je res kraj ljubezni do otrok, vzgoje, zelo sorodne domači, aktivnosti, o katerih otrok doma z navdušenjem pripoveduje in gre vsak dan z velikim veseljem v vrtec; od ustvarjanja na tisoč in en način, obiskov starejših, kmetije, gledališča, pohodov, tržnice z učenjem trgovanja v vrtcu, peke, izdelovanja butaric in venčkov, božičnih okraskov, sajenja cvetja in vrtnin, učenja nastopanja, spremljanja olimpijskih iger, pustnih in rojstnodnevnih zabav … Saj imamo tudi doma številne zanimive aktivnosti, ampak vrtec v svojih dolgoletnih izkušnjah močno prekaša kapacitete ene, četudi animatorsko in voditeljsko izkušene mame.

Velika družina

Sama močno cenim velik poudarek na tem, da se vsak otrok v vrtcu resnično čuti sprejetega in varnega. Da je vrtec majhen in deluje kot ena velika družina; otroci poznajo vse vzgojiteljice, one pa praktično vse otroke. Tako lepo je gledati, kako je vsak dan vsak otrok ob vstopu v igralnico (včasih pa že prej) prijazno pozdravljen ter objet, če to želi. Da vzgojiteljice iskreno zanima, kako otroku priti naproti – kaj rad je, kako zaspi, kako mu pomagati ob menjavi skupine, prihodu sorojenca itd. Da redno, kar na vratih zjutraj ali popoldne, izmenjamo morebitne izzive, pa tudi radosti in otrokov napredek. Da je vse skomunicirano prijazno in spoštljivo.

Močno cenim velik poudarek na tem, da se vsak otrok v vrtcu resnično čuti sprejetega in varnega.

Pomemben učitelj

Vrtec je bil zame kot mamo tudi velik učitelj tega, kaj vse moj prvorojenec že zmore in zna. Vzgojiteljice so dale velik poudarek samostojnosti in prav v vrtcu je sin že zelo zgodaj usvojil hranjenje s priborom, obuvanje copat in pitje iz kozarca. V vrtcu se je naučil sam obleči jakno in tam vadil zapenjanje zadrge, gumbov in zavezovanje vozla.

V praksi sem kot mama videla, da »čredni nagon« med vrstniki v vrtcu deluje na čisto svojem nivoju – tako v dobrem kot tudi slabem smislu. A ob dobrem vodstvu sem videla predvsem prednosti. Sinu je recimo cela skupina ploskala, ko je šel za starejšimi tudi on lulat na kahlico in prav vzgojiteljica me je pri njegovem letu in pol opogumila za (ponovno) odvajanje od pleničk še doma, ker je zadeva v vrtcu že res odlično funkcionirala (doma takrat še mnogo slabše). Vedno znova je iz vrtca prinesel kaj, kar nekdo od prijateljev že zna in se zato tudi on želi čim prej naučiti. In s kakšno mirnostjo in igrivostjo sem videla vzgojiteljice reagirati na trmo, nesoglasja med otroki in preizkušanje meja. Hkrati pa je lepo videti tudi, kako pozorno vzgojiteljice spremljajo vsakega otroka v skupini na številnih področjih: gibalnega razvoja, govora, medosebnih odnosov, motorike, osebnih interesov itd.

Desna roka pri vzgoji

Vrtec je bil tudi najina desna roka pri vzgoji. »Dober dan«, »Hvala«, »Prosim« in »Oprosti« so še vedno osnove, ki jih bomo najbrž vadili še leta. Ampak vrtec je tudi tu dostikrat drugače učinkovit in je v sina vtisnil marsikaj, česar z možem nisva znala tako učinkovito. Ravno zadnjič, ko sem prišla ponj, je navdušeno nesel zaboj z igračami, kar je vzgojiteljica pospremila z besedami, kako lepo »moč uporablja za dobro« (ob ravsanju s fanti je dostikrat pač tudi ne). Še eno izjemno močno področje, ki se konkretno pozna, je tudi vrtčevsko učenje spoštljivih in prijateljskih odnosov. Marsikaj, kar je na tem področju sin prinesel iz vrtca, sem kot mama samo potrdila in implementirala še doma.

Področje verske vzgoje me je pa sploh mnogokrat presenetilo. Spomnim se, kako sva bila z možem v zagati, kako sinu primerno razložiti dogodke velike noči, potem pa sva odprtih ust od njega poslušala, kaj se je dogajalo. Pa še zaigrali so vse skupaj v vrtcu! Z dobrimi deli, h katerim so bili otroci spodbujeni tudi doma, so zbirali rožice, s katermi so med postnim časom Jezusu tlakovali pot v Jeruzalem, pred Božičem so postiljali Jezusu v jaslicah in sadili božično žito, maja smo tudi doma nabirali rožice za Marijo, spodbujeni so bili k hvaležnosti … In sploh je lepo videti, da se otrok pri letu dni pokriža in pri treh navdušeno sam moli rožni venec ter zna zapeti kar nekaj molitev za začetek dneva, blagoslov obrokov in mašne dele. Pa s kakšno toplino, preprostostjo in ljubeznijo vzgojiteljice gojijo otroški čut za sveto – dostikrat se samo učim od njih – pa ne samo na tem področju …

Tako lepo je gledati, kako je vsak dan vsak otrok ob vstopu v igralnico (včasih pa že prej) prijazno pozdravljen ter objet, če to želi.

Skupnost

Z možem sva cenila tudi močno skupnost, ki smo jo zgradili s starši. Ker je vrtec majhen, smo se lahko spoznali med seboj, se vedno lepo pozdravili, z nekaterimi mamicami smo se srečevale tudi ob hkratni porodniški. Dostikrat je mnogo lažje, če lahko mimogrede podeliš izzive in vidiš, da v njih nisi sam. Izkušnje in nasveti tistih, ki so nekaj že uspešno rešili, so pa sploh zlata vredni. Vsako leto smo imeli starši tudi možnost udeležbe na srečanjih za starše, namenjenih krepitvi starševstva, vzgoje ali odnosa med staršema. Še en dodaten luksuz – da je še vodstvu vrtca mar, da bi bili dobri starši in gradili trdne družine.

Prihodnost sveta je v tej igralnici

Kot je razbrati, je mnogo tega, česar sta bila otroka v vrtcu deležna, pa tega vzgojiteljicam sploh ne bi bilo treba delati. Zato še toliko bolj cenim in sem hvaležna za ves trud, ljubezen in prizadevanja, ki zelo praktično delajo ta svet lepši. Napis »Prihodnost sveta je v tej igralnici,« ki visi pred vstopom v igralnico najmlajših otrok našega vrtca, me je ob dnevnem spremljanju teže slabih novic tega sveta vedno znova opominjal, da svet ne bo lepši kar tako, ker bodo naši ljubki malčki zrasli, ampak le po pravi vzgoji staršev in vseh drugih, ki tej naši ljubi prihodnosti pomagajo postati samostojni, odgovorni in dobrosrčni mladi ljudje.

Več takšnih mehurčkov prosim

Vsake toliko se mi zgodi, da ko ljudem razlagam, kako vesela sem za vrtec, kjer sta v varstvu moja otroka, in kaj vse je njima in nam kot družini vrtec dal, prejmem odgovor, da sicer super, da je tako, a da je to »samo naš mehurček«, da sta otroka precej »zavita v vato«, ker da je v mnogih javnih vrtcih drugače.

Sama menim, da če je tako, potem pač nujno potrebujemo več takšnih “mehurčkov”. Prav te bi morali močneje podpirati (ne pa da jim neka oblast na vse pretege meče polena pod noge), razširiti, ker je prav po njih otrokom in družinam bolje, prihodnost sveta pa resnično lahko svetlejša.