Zlata medalja nogometnega prvenstva za mamo, ki je šla v sedmem mesecu nosečnosti bosa čez Saharo

Foto: youtube

Ko se je zaslišal zadnji žvižg finala in je Španija slavila naslov svetovnih prvakov, se je zgodil prizor, ki se je v nekaj urah dotaknil src milijonov ljudi po vsem svetu – tudi tistih, ki jih nogomet sploh ne zanima.

24-letni španski napadalec Nico Williams je stopil k tribunam, poiskal svojo mamo, si z vratu snel pravkar osvojeno zlato medaljo in jo obesil njej okoli vratu.

Prav njegova mama mu je namreč z leti prizadevanj in tveganjem lastnega življenja omogočila živeti nogometne sanje.

Na zahtevno nevarno pot pri sedmih mesecih nosečnosti

V devetdesetih letih sta se Maria in Felix Williams odločila zapustiti Gano. Marii, noseči s prvim otrokom, je pot proti Evropi predstavljala edino možnost za boljše življenje – čeprav je morala zanj prestati več kot 3000 kilometrov poti. Del poti sta starša preživela stlačena med štirideset ljudi na odprti prikolici tovornjaka, preostanek pa sta morala opraviti peš, čez razbeljen pesek Sahare, brez hrane in vode.

Nekateri sopotniki te poti niso preživeli. Drugi so postali žrtve tatov, nasilja in tihotapcev, ki so ljudi pripeljali do polovice poti, nato pa jih preprosto pustili tam. Maria in Felix sta imela srečo – prišla sta do meje.

Resnica po letih molka

O tem, kaj natanko se je zgodilo na tisti poti, družina dolgo ni govorila. Iñaki, starejši od bratov Williams se je desetletja zavedal le, da je njegovo otroštvo drugačno od otroštva njegovih vrstnikov. Ni pa vedel zakaj.

Šele pri dvajsetih letih, ko je že igral za prvo moštvo Athletica, mu je mama nekega večera doma pred televizorjem dejala, da je čas, da izve resnico. Povedala mu je o hoji brez vode, o ljudeh, ki jih ni bilo več, o očetovih stopalih, poškodovanih zaradi bosonoge hoje po razbeljenem pesku pri temperaturah čez štirideset stopinj in izzivih na poti.

Meja, zapor in duhovnikova pomoč

Ko sta Maria in Felix dosegla špansko enklavo Melillo na severnoafriški obali, sta bila aretirana. Grozila jima je deportacija. V zaporu jima je odvetnik Karitasa svetoval edino možno rešitev: uničiti dokumente, ki so razkrivali njun izvor, in zaprositi za azil kot begunca iz vojne na drugem koncu celine – Liberije. Tako sta storila – in tako sta lahko ostala.

Pot ju je pripeljala v Baskijo, kjer jima je pri novem začetku stal ob strani katoliški duhovnik po imenu Iñaki Mardones. V zahvalo sta prvorojenega sina poimenovala po njem.

Preboj, ki je po letih ločitve in negotovosti končno združil družino

Iñaki se je rodil v Bilbau leta 1994, nato pa se je družina preselila v Pamplono, kjer se je osem let kasneje rodil Nico – prvi član družine, rojen na španskih tleh.

Novo življenje ni bilo lahko. Oče Felix je poprijel za vsako delo, ki ga je našel – bil je pastir, gradbeni delavec – nato pa je za skoraj deset let odšel v London, da bi od tam pošiljal denar domov. Maria je medtem sama skrbela za sinova in delala več služb hkrati. V tem obdobju je Iñaki mlajšemu bratu pomenil precej več kot le starejšega brata. Nico je kasneje za BBC povedal, da mu je Iñaki v marsičem stal ob strani namesto očeta – ga podpiral, svetoval in poskrbel, da ni manjkalo ne hrane ne šolskih potrebščin.

Ko je Iñaki leta 2014 debitiral za Athletic Bilbao, to zanj ni pomenilo le preboja v profesionalni nogomet. Pomenilo je, da je lahko očeta končno poklical domov. Družina je bila po desetih letih končno lahko spet skupaj.

Dva brata, dve zastavi, ena zgodba

Danes oba brata igrata za isti klub – Athletic Bilbao, kjer je Iñaki celo kapetan. Na mednarodnem prizorišču pa sta izbrala različni poti: Iñaki je oblekel dres Gane, v čast domovini svojih staršev, Nico pa dres Španije, države, kjer se je rodil in odrasel.

Pri Iñakijevi odločitvi je imel pomembno vlogo tudi njun ded, ki ga je spodbudil, naj sprejme povabilo ganske reprezentance “Black Stars”. Iñaki je kasneje priznal, da se dobro zaveda, kaj bi ta odločitev pomenila dedku – ta je namreč umrl le kratek čas po tem, ko je vnuka spodbudil k tej izbiri.

Na letošnjem svetovnem prvenstvu sta oba nosila svoji barvi. In ko je Nico s Španijo osvojil naslov, ni bilo dvoma, komu v resnici pripada ta uspeh. Iñaki mu je po finalu namenil javno sporočilo, v katerem je poudaril, da zmaga presega samo trofejo – da je bratu uspelo milijonom priseljencev, kakršna sta bila njuna starša, dati upanje, da bodo nekoč njihovi otroci doživeli podobno.

Mati, ki gleda sina na vrhuncu nogometnega sveta

Prizor na tribunah po finalu je bil tako vrhunec življenjske zgodbe ženske, ki je mamo od nosečnice v iskanju boljšega življenja pripeljala do matere, ki gleda sina na vrhu nogometnega sveta.

Iñaki je nekoč dejal, da ju je z bratom zgodba staršev naučila boriti se še močneje, da bi jima nekoč vrnila vse, kar sta starša žrtvovala. Dolga jima najbrž nikoli ne bosta mogla v celoti poplačati, saj sta starša tvegala lastno življenje. Zato pa jima poskušata dati življenje, o kakršnem sta pred desetletji sanjala zanju, ko sta stopila na pot čez puščavo, ne vedoč, ali jo bosta sploh preživela.