Vir: ShutterstockDr. Amanda Hanson, priznana ameriška klinična psihologinja, je pred kratkim z javnostjo delila ganljivo vprašanje ženske, ki se je spopadala s težavnim odnosom s svojo materjo. Vprašanje se je glasilo:
“Kako naj odpustim svoji mami? Imam občutek, da me je večino svojega življenja puščala na cedilu. Še vedno me rani in od nje ne dobim tistega, kar potrebujem – čeprav se na vse pretege trudim.”
Dr. Hansonova je na to vprašanje odgovorila na način, ki je navdihnil na tisoče žensk po vsem svetu in jim pomagal, da so na odnos s svojimi materami začele gledati iz nove perspektive. Vas zanima, kaj je svetovala?
Bo kdaj drugače?
“Najboljši način, kako odpustiti svoji mami, je, da najprej sprejmemo resnico, da mame in hčerke pogosto govorimo različne čustvene jezike,” pojasnjuje dr. Amanda Hanson. “To spoznanje je boleče, saj globoko v sebi verjamemo, da bi mame morale vedno vedeti, kaj storiti, in imeti prave odgovore za vsako situacijo. A realnost je pogosto drugačna. Kljub temu se hčerke znova in znova vračamo k njim z upanjem, da so se od našega zadnjega srečanja čudežno spremenile – da bodo končno razumele, kako nas podpreti in stati ob naši strani. Toda desetletja izkušenj pogosto dokazujejo nasprotno.”
Kako sprejeti in predelati to spoznanje na najbolj zdrav in konstruktiven način, dr. Hansonova ponazori s čudovito analogijo.
“Še vedno iščete mleko v trgovini z gradbenim materialom?”
“Kako absurdno bi bilo, če bi vsak dan opazovali človeka, ki v gradbeni trgovini sprašuje prodajalce, na kateri polici je mleko?” sprašuje klinična psihologinja. “Verjetno bi se začudeno spraševali, kdaj bo ta človek končno dojel, da ves čas hodi v napačno trgovino. In če bi bili vi prodajalec, kaj bi mu odgovorili?
“Gospod, tukaj je gradbena trgovina. Mleka ne prodajamo. Nikoli ga nismo in nikoli ga ne bomo. Imamo pa kladiva, žeblje, lestve, barve … Vas morda zanima kaj od tega?”
“Na podoben način hodimo v ‘gradbeno trgovino po mleko,’ ko pri svoji mami iščemo nekaj, česar nikoli ni imela na voljo,” nadaljuje dr. Hansonova. “Neumno in skoraj noro je pričakovati nekaj, za kar nimamo niti enega samega dokaza, da bi mama to sploh kdaj posedovala. Kar pa lahko storimo, je, da se prenehamo osredotočati na tisto, česar ni, in izkoristimo, kar je na voljo.”
Kako bo naslednjič, ko se bomo pojavile na maminih vratih?
Bomo še naprej trkale na ista vrata, upajoč na sočutje, potrditev in razumevanje? Klinična psihologinja nas spodbuja, da najprej izžalujemo za stvarmi, ki jih od mame nikoli nismo prejele, nato pa se ozremo po tem, kar njena “trgovina” dejansko ponuja.
Morda bomo morale najprej popraviti svoja notranja očala in izostriti pogled, da bi jo lahko videle takšno, kot je – človeka brez popolnega priročnika za vzgojo. Ko opustimo idealizirane predstave in sprejmemo njeno človeškost, postane vse nekoliko lažje.
“Morda bomo sprva komaj našle kaj, kar bi lahko nahranilo našo dušo. Morda bomo morale iskati zelo dolgo,” priznava strokovnjakinja. “Toda sčasoma se lahko prav ta drobna stvar pri njej spremeni v nekaj najlepšega na svetu.”
“Ne verjamem, da obstaja mama, ki bi na ta svet prišla z željo, da se ne bi povezala s svojim otrokom. Pogosto ji preprosto manjkajo potrebne veščine, kako to storiti.”
Dr. Hansonova ne pričakuje, da bi se vračali v odnose, ki nas ponižujejo ali zaradi katerih se vedno počutimo slabo. Namesto tega predlaga, da najprej ocenimo, ali je v tem odnosu sploh možna pozitivna sprememba.
“Ne verjamem, da obstaja mama, ki bi na ta svet prišla z željo, da se ne bi povezala s svojim otrokom. Pogosto ji preprosto manjkajo potrebne veščine, kako to storiti,” pojasnjuje in dodaja:
“Namesto da neskončno čakamo, da nas mama vpraša, kako smo, smo lahko me tiste, ki začnemo pogovor. Lahko jo vprašamo o njenem otroštvu, o njenih največjih obžalovanjih, o tem, kaj ji je v življenju manjkalo in kaj bi spremenila, če bi lahko zavrtela čas nazaj. Včasih moramo biti hčerke tiste, ki naredimo prvi korak.”
Ob tem pa lahko sprejmemo tudi odločitev, da postanemo ljubeča mati svojemu ranjenemu notranjemu otroku.
Oglejte si še izjemno oddajo z dr. Lucijo Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
Vir: Dr. Amanda Hason/Midlife.Muse
Oglejte si tudi:
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Rudi Tavčar: “To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno”
Dr. Andrej Perko: Ni pravično, da se vprašanje dedovanja prelaga na otroke!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Primerjava: ne iščite mleka v trgovini z gradbenim materialom, se mi ne zdi umestna.
Že novorojenčku in dojenčku mati predstavlja vir ljubezni, tolažbe, topline, razumevanja. Vsaj tako naj bi bilo. Če je drugače, ni normalno.
Večina mater je sicer dobrih in razumevajočih, obstajajo pa tudi matere, ki celo lastnih otrok ne marajo in jim grenijo življenje. To pa verjetno zato, ker so v duši nesrečne, zagrenjene, ali pa nosijo v sebi kakšne travme iz preteklosti.
Dejstvo je tudi, da ima veliko ljudi razne psihične težave in motnje.
Je pa zelo žalostno, da otrok, tudi, ko odraste, pri svoji materi ne dobi razumevanja.
Primerjava je popolnoma umestna.Je pa dejstvo,da ni umestna samo za matere in imamo ljudje na splošno kakšen manjko. Česar nimamo,ne moremo dati.Problem je v razumevanju matere.Niti približno ni vsaka cankerjanska in se pripravljena odreči svojim užitkom,kaj šele,da bi se žrtvovala za otroke.Še vedno pa se najdejo matere,dostojne tega imena.