Je osebne rasti lahko preveč?

Foto: Canva

Dandanes je delo na sebi zelo popularno. Obstaja na ducate knjig, nešteto videov, obilica nasvetov ter množica raznih strokovnjakov. Obiskovanje terapije ni več tabu tema. Zdaj je morda celo bolj vprašljivo za tvoje duševno zdravje, če ne obiskuješ terapevta. A šalo na stran – ljudje smo bitja sprememb in vsekakor je dobro, da se želimo ves čas izboljševati. Kljub temu, da je osebna rast nekaj pozitivnega, pa se mi poraja vprašanje, če je je lahko kdaj preveč?

Menim, da se lahko zgodi tudi to in da je osebne rasti dejansko lahko preveč …

Kdaj?

… če ne izvira iz nas

Mnogi svoje potovanje osebne rasti delijo na družabnih omrežjih, zato se zlahka ujamemo v zanko primerjanja z njimi. Po drugi strani pa nam je to lahko dobrodošla motivacija, da se tudi mi lotimo sprememb. Priporočljivo pa je, da ugotovimo, zakaj si mi želim osebne rasti. Je to res naša želja ali želimo le slediti temu trenutnemu trendu? To ni nepomembno, saj bomo bolj motivirani za spremembo navad, če ta želja iskreno izvira iz nas, ne pa zato, ker nas k temu »sili« družba, zakonec ali starš.

Ob stalnem poudarjanju tega, da moramo osebno rasti, se hitro pojavi krivda, da ne delamo dovolj in da mi nismo dovolj.

… če nas obremenjuje

Bolje nam bo šlo tudi, če bomo pred sabo imeli jasen cilj. Morda si želimo več samozavesti, boljših odnosov, mirnejših misli, srečnejšega življenja, … No, verjetno se nihče ne bi upiral vsemu naštetemu, a, če začnemo biti bitke na vseh teh frontah hkrati, bomo verjetno hitro obupali. Obilica materiala, ki nam je v današnjem svetu na voljo za osebno rast na vseh mogočih področjih, nas lahko hitro preobremeni. Veliko bolj efektivno je, če si izberemo en cilj, čeprav še tako majhen, najprej osvojimo tega, nato pa nadaljujemo.

… če še ni pravi čas

Človek mora za določene stvari dozoreti. Ne moreš se spremeniti na silo. Za rast je potrebna tudi potrpežljivost in razumevanje. Zna se zgoditi, da te bo ista knjiga v določenem obdobju življenja povsem odbila in jo boš zaprl že po nekaj straneh, ko pa jo boš čez nekaj mesecev ali let ponovno vzel v roke, se ti bo zdelo kot da je avtor napisal ravno zate – kot da je pokukal v tvojo glavo in na papir prelil misli za katere še sam nisi vedel, da se skrivajo tam. Isto lahko velja tudi za kak nasvet, citat ali celo za ljudi. Ni nujno, da nas nagovarja nekaj, kar nagovarja druge. Pomembno je, da najdemo tisto, kar v določenem življenjskem obdobju ustreza nam.

… če zaradi tega zanemarjamo odnose

Še ena past osebne rasti je izogibanje odnosom. Delo na sebi je lahko v resnici tudi beg iz neizpolnjujočih odnosov. Ker pa osebna rast zveni tako pozitivno, si pred tem dejstvom zlahka zatiskamo oči. A ravno v odnosih se skriva naš največji potencial za osebno rast. Predvsem v partnerskem in kasneje zakonskem odnosu. Kdo drug mi bo znal bolje povedati kaj vse so moje šibke točke, me soočiti z vsemi področji, kjer se lahko še izboljšam, kot moj mož oz. žena? To je lahko izredno boleče, a če se ne zatečemo v užaljenost in obtoževanje, je to tudi izredna priložnost za rast. Nihče drug nas ne pozna tako dobro ali pa si nam ne bi upal tako direktno našteti naših napak. Še sami sebe ne moremo nikoli zagledati v taki luči, saj smo vedno pristranski.

… če nam vzbuja krivdo

Ne želim kritizirati tega, da si vzamemo čas zase ali tega, da se trudimo postati boljši ljudje. To je vsekakor dobro. A ob stalnem poudarjanju tega, da moramo osebno rasti, se hitro pojavi krivda, da ne delamo dovolj in da mi nismo dovolj.

Če se ves čas pehamo za naslednjo stopničko, ki jo moramo doseči, se tudi zelo hitro zgodi, da nismo nikoli zadovoljni sami s sabo. Nikoli nismo dovolj dobri, ker moramo spremeniti še to, obvladati še ono. Šele potem bomo v redu. Ampak Sveto pismo nas ne uči tega. Jezus za svoje apostole ni izbral najpopolnejših ljudi, ampak je izbral nepopolne, človeške može. Bog nas ima rad točno take kot smo. Vseeno pa nas tudi vsak dan kliče k temu, da bi mu bili še bolj podobni. In morda je ravno to najboljša usmeritev tudi na naši poti osebne rasti.