Samo pri tebi se otroci tako grozno obnašajo

Foto: Canva

“Samo pri tebi so takšni, pri meni ni nikoli težav,” sem že pred leti slišala od moje mame. Izjava je letela na obnašanje mojih otrok in je bila mišljena kot kritika. Pa vendar se ob njej nisem počutila prizadeto, saj je v resnici sporočala nekaj povsem drugega.

Za generacije današnjih starih staršev je bilo edino sprejemljivo vedenje otroka, da je bil  “priden”. To je pomenilo, da je ustrezal zunanjim normam in tudi njihovim pričakovanjem. Bil je tih, ubogljiv, ni ugovarjal in je naredil tisto, kar so od njega pričakovali. Po drugi strani pa je pomenilo tudi to, da otrok ni smel izražati svojih potreb, svojih pričakovanj in svojih občutkov. Priden otrok je že zelo zgodaj ugotovil, da je sprejet le takrat, ko ustreza pričakovanjem odraslih.

Visoka cena “pridnosti”

Današnji starši smo drugačni, ker živimo v drugačnem času in imamo na voljo ogromno strokovnih spoznanj. Med slednje sodi tudi to, da “priden” otrok ni otrok, ki bi si ga v resnici želeli. Ker “priden” otrok ne sme izražati svojih pravih čustev, potreb ali nestrinjanj, se nauči svoje občutke potlačiti, se za vsako ceno izogibati konfliktu in ugajati drugim, pa čeprav v lastno škodo. Tak otrok je res priden z vidika, da ne povzroča težav. Vendar ne zato, ker jih nima, temveč zato, ker ni prostora da bi jih lahko izrazil.

Glavni znak, da se otrok počuti varno, ni “popolno” vedenje ali “pridnost”, temveč da je lahko to, kar v resnici je – pristen, iskren in brez maske. To pa se kaže tudi tako, da svoje največje izbruhe, svoja “najgrša” vedenja in najtežja čustva pokaže prav ljudem, ki jim najbolj zaupa.

Priden otrok je že zelo zgodaj ugotovil, da je sprejet le takrat, ko ustreza pričakovanjem odraslih.

Pred teboj upam biti tudi “poreden”

Zato ni nenavadno, da se otroci v vrtcu, v šoli ali v varstvu lepo vedejo, ko pa pridejo domov, eksplodirajo. Doma pokažejo tudi tista svoja najtežja čustva, ki jih drugim ne upajo, če se le počutijo dovolj varno, da vedo, da jih zaradi njih ne bomo obsojali ali jih zapustili. Njihov izbruh oz. eksplozija je samo “izpust” vsega prej nakopičenega stresa.

Otrok, ki se počuti varno, se bo sproščeno gibal in igral, pel in žlobudral in si dovolil biti tudi malo bolj hrupen in norčav. Ker se ne boji kritike, si bo upal tudi ugovarjati, nasprotovati, se upirati in  izraziti negativna čustva: jezil se bo in jokal, cepetal in kričal. Čeprav tak otrok s svojimi nestrinjanjem, frustracijami in preizkušanjem meja navzven morda deluje nevzgojen, siten, zahteven, razvajen in še marsikaj bi lahko slišali, je v svojem bistvu otrok, ki je varno navezan in preverja, ali je odnos dovolj trden, da prenese tudi njegova najtežja čustva. Preverja, ali ga imamo radi tudi takrat, ko je najbolj zahteven in ko se najbolj grdo obnaša. Hkrati pa ve, da smo mi njegova varna baza, kamor se lahko vrne po objem in se tako znova napolni za svoje podvige.

Nasprotno pa se otrok, ki se ne počuti čustveno varnega, ki nima občutka, da je sprejet v svoji polnosti, začne prilagajati. To pomeni, da postane tih, vase zaprt otrok, ki ne povzroča težav, je neopažen in je pretirano “priden”. Lahko pa razvije tudi močno potrebo po nadzoru ali popolnosti. Mnogi od teh otrok so perfekcionisti, ki jih je strah napak ali kazni, imajo težave z izražanjem čustev, stalno iščejo potrditev in imajo občutek, da morajo biti “nekdo drug”, da bodo sprejeti. Tak otrok se ne vpraša Kako se počutim? ampak Kaj od mene pričakujejo?

Je odnos dovolj trden, da prenese tudi njegova najtežja čustva?

Spodbujajmo pristnost namesto pridnosti

“Priden” otrok je včasih veljal za ideal starševstva, danes pa vemo, da se za pridnostjo skrivajo mnoge stiske in zaznamovanosti. Zato je pomembno, da otroka spodbujamo k temu, da je ne le prijazen do drugih, ampak da je lahko to, kar je. Da je lahko iskren, da ima svoje občutke, potrebe in želje, da nam lahko zaupa, da ga ne bomo zavrnili, in da lahko verjame, da bo slišan. Naj nam ne bo cilj ubogljivost, ampak odnos, v katerem si otrok upa biti to, kar je, in to tudi takrat, ko je težko. Kot starši ne rabimo popravljati čustev, ampak ustvariti prostor zanje.

Kot mami mi največ pomeni, da se moji otroci ob meni počutijo varne in sprejete, četudi ne gre vse tako, kot bi si želela. Tudi meni je bilo (in še vedno je) težko ob burnih izbruhih. A ker vem, da to pomeni, da se otrok ob meni počuti dovolj varno, da sprosti napetost, teh izbruhov ne jemljem kot neuspeh ali osebni poraz, ampak kot potrditev, da je odnos dovolj varen. Ko si otrok upa pokazati tudi svojo jezo, trmo, frustracijo ali žalost, mi v resnici sporoča nekaj zelo pomembnega – da je ob meni lahko to, kar je. In posledično tudi lažje sprejme vzgojo in meje, se uči razlike med prav in narobe, ker se počuti slišanega in sprejetega.